Uvod in prvi poskusi

Večina mojih osnovnošolskih in srednješolskih dni je bilo povezanih z avtobusnim prevozom. 15 km, od tega 12 km po strmem, ovinkastem in slabo vzdrževanem makadamu dvakrat na dan, šest dni v tednu, kajti pouk je bil tudi v soboto. Iz nadmorske višine 508 m na 150 m in nazaj. No, uvedbo redne avtobusne linije iz Starega trga preko Brezovice in Miklarjev v Črnomelj sem prehiteval za dve, bolj natančno pa celo za štiri leta. Takole je bilo:

Od leta 1956 smo živeli na Miklarjih, leta 1959 pa bi moral v šolo, v prvi razred. Redne avtobusne povezave s Črnomljem ni bilo, edina zveza s Poljansko dolino je bil v tistih časih samo ob četrtkih razdrapani avtobus OM, ki je v prvi prestavi ropotajoč lezel v klanec med Bistrico in Miklarji. Vozil ga je šofer Slavo, druge dni pa najbrž kje na drugi relaciji. Naši družini ni preostalo drugega, kot da me za dve leti pošlje od doma, na Dvor pri Žužemberku k teti in očetovi mami, kjer sem končal prva dva razreda.

Pričetek avtobusne povezave Črnomelj – Brezovica – Črnomelj – Srari trg

Pred mojim tretjim razredom se je linija le vzpostavila. Avtobus je bil skoraj nov izdelek ljubljanske Avtomontaže. Vozil ga je legendarni šofer Franc Šterbenc, prvih nekaj let je imel tudi sprevodnika. Avtobus je iz Črnomlja vsak delavnik ob 5:00 zjutraj odpeljal preko Miklarjev do Brezovice, kjer se je srečal z avtobusom iz Starega trga v Ljubljano. Tu se je obrnil nazaj potem, ko so potniki iz Poljanske doline lahko prestopili za Dobličko goro ali Črnomelj. Ob 7:05 je na Miklarjih pobral prve šolarje in to nadaljeval vse do Črnomlja.

Prekinitev

Tako je šlo leto in pol, do srede mojega četrtega razreda. A ob polletju je avtobus nenadoma prenehal voziti, proga je bila ukinjena in očetu ni preostalo drugega, kot da poišče v Črnomlju družino, pri kateri sem bival drugo polletje. Iz tega obdobja se spomnim ogromnega kupa gramoza pred bivšo gostilno Kolbezen. Cesta proti Vinici se je namreč ravno pričela asfaltirati. Otroci smo ustvarili skakalnico na ta gramoz iz nekega kar visokega gradbenega odra. Skakali smo brez brez smuči in prava sreča, da se ni nihče poškodoval. V gramozu je bilo tudi nekaj pirita, posamezni kamenčki so se svetili kot zlato.

Trajna povezava

V poletju pred mojim petim razredom pa se je avtobusna povezava končno spet uredila. Veljal je enak vozni red kot pred polletno pavzo.
Mama me je vrgla iz postelje ob pol sedmih. Pol ure sem potreboval za toaleto, oblačenje in zajtrk, običajno mleko z zajetnim kosom kruha. Sledilo je zavračanje krav na paši, ki so silile na njivo s peso, in prisluškovanje avtobusu. Zaslišal se je že od Bukove gore sem in je trajalo vsaj pet minut, da se je prebil mimo Vražjega kamna in ustavil pred hišo. Cesta je še vedno makadamska, včasih je bila še slabša kot danes, kljub temu, da je cestar Albin ves svoj delovnik preživel na njej. Zato je avtobus vozil po tistih ovinkih počasi, pretežno v drugi ali tretji prestavi. Otroci smo spremljali vsak šoferjev gib in v vsakem trenutku vedeli, v kateri prestavi vozi.

Ob mojem vstopu v avtobus je bilo običajno v njem že nekaj potnikov iz Poljanske doline, sedeži spredaj so bili zasedeni. Nekateri so imeli zidanice v Doblički gori, drugi opravke v Črnomlju, pogost potnik je bil ravnatelj starotrške osnovne šole. Na Bistrici se je avtobus za pet minut ustavil pred gostilno, posadka je odšla na brezplačno kavo, marsikateri potnik pa tudi na požirek krepkega proti slabosti na ovinkih. Medtem je vzšlo jutranje sonce, vstopili pa sta tudi bistriški šolarki Mimica in Jožica, nekoliko mlajši od mene.

…

Več ljudi je vstopilo v Doblički gori na postaji z zanimivim imenom Hajka, med drugim tudi moja sošolca Stane in Jože, ljubkovalno Pepe. Skupaj smo zasedli zadnjih pet sedežev vštric tik ob zadnjih vratih avtobusa, kjer je bilo najbolj zabavno. Na Hajki smo v sončnem jutru tudi prvič zagledali megleno morje pod sabo, ki ga danes tako lepo fotka belokranjski fotograf Vinko Kukman. No, potopili smo se v to morje, sprejeli potnike in šolarje še na Griču ter se po serpentini pod vodovodnim zbiralnikom spustili v Dobliče. Tu so se napolnila tudi stojišča, do Črnomlja pa sta preostali še dve postaji.

Saj je bila nekje pribita neka tablica o maksimalnem številu potnikov, a vedno smo se peljali vsi. Posebej napeto je bilo v Kanižarici, kjer smo se vedno čudili, kako lahko sploh še kdo vstopi. Tu so vrata avtobusa včasih zapirali zunanji mimoidoči, odznotraj ni več šlo.

A tu smo prvič prišli na asfalt in šofer je preobremenjenemu avtobusu navkljub končno prestavil v peto prestavo, peljali smo se gladko, brez za makadam značilnega tresenja in rukanja. Tako smo ob tri četrt na osem srečno prispeli pred črnomaljski grad in imeli četrt ure časa za sprehod malo v hrib do takrat edine črnomaljske osnovne šole.

Povratek

Dopoldne je avtobus stal blizu železniške postaje, tam, kjer je danes električna polnilnica. Kadar me je mama poslala v valjčni mlin v bližini po pičo za piščance, sam se z deset kilogramsko vrečo vkrcal kar tam. Sicer se je avtobus ustavil še pred pošto, kjer je poštar vkrcal poštno vrečo za Stari trg, in seveda na glavni vstopni postaji pred gradom, kjer je bila neznanska gneča. Običajnim potnikom in šolarjem so se pridružili še tisti Črnomaljci, ki so imeli zidanice na Griču ali Doblički gori.

Nato pa v obrnjenem vrstnem redu kot zjutraj, potniki iz sicer nabitega avtobusa so večinoma izstopali. Obvezen postanek pred bistriško gostilno, malo po drugi uri naš izstop na Miklarjih, avtobus pa je pot nadaljeval v Stari trg in oddal pošto. Čakala ga je še pot nazaj, na Brezovici se je spet srečal z avtobusom iz Ljubljane v Stari trg, potniki so spet lahko prestopili. Ob tri četrt na šest je peljal mimo Miklarjev in bil malo po pol sedmi v Črnomlju.

Prav na začetku uvedbe linije so nekateri omamljeni potniki poskušali na avtobusu kaditi, a sta šofer in sprevodnik poskuse v kali zatrla, najbolj trmastim sta kar pomagala iz avtobusa. Podobno se je lahko zgodilo tudi potnikom, ki so v gostišču črnomaljskega gradu po kosilu nekoliko pregloboko pogledali v kozarec in skušali nato razgrajati na avtobusu.

Sam se sicer ne spomnim, a po pripovedovanju sestre so z našo mamo v tem avtobusu skoraj vsako pomlad pripotovali tudi piščanci in goske iz Karlovca, pa tudi mladi pujski v produšni jutasti vreči.

Potniki in posebnosti

Od potnikov mi je najbolj v spominu ostal mož zapuščenega videza težko določljive starosti, ki so ga klicali Sulc. Občasno se je vozil, sklepam, da ni bil iz Poljanske doline. Navzdol grede je bil prav redkobeseden, nazaj pa, ker si je malo popil, je občasno bruhnilo iz njega: “Ra-ta-ta-ta-ta, takole smo kosili belčke” in potem huronski, skoraj poblaznel smeh. Otroci smo se ga bali, kljub gneči je sedel na dveh sedežih. Sklepali smo , da je šlo za bivšega partizana, na katerega psiho so vplivale vojne grozote. Takih je bilo takrat še več.

Včasih je na Hajki vstopila tudi domačinka, starejša gospa kočevarskega porekla Liza, ki jo je sprevodnik obvezno pozdravil: “Liebe Liza, lustig sein, bolj si stara, bolj si fajn!” in gospa je kar zažarela.

Pozimi je na Miklarjih pogosto zapadlo tudi čez meter snega in takrat avtobus seveda ni vozil. Šolarji smo imeli nenadejane počitnice, sošolci so mi jih zavidali. Šele tretji dan popoldne smo najprej iz smeri proti Bistrici zaslišali brnenje, čez nekaj časa pa zagledali buldožer, ki je za sabo vlekel lesen, z železom okovan in s sodom nafte obtežen plug, za njim pa sta hodila hodila cestna delavca. Včasih so se ustavili pri nas in se malo pogreli, potem pa naprej proti Brezovici. In naslednji dan je avtobus spet vozil, splužena cesta pa je bila zaradi metrskega narinjenega snega ob robovih še najbolj podobna bob stezi.

Moja harmonika

V svojem šestem razredu sem dobil svojo drugo harmoniko, belo znamke Hohner z 72 basi. Skoraj novo sta mi jo starša kupila v Podgori, kamor jo je prinesel zdomec iz Nemčije. Nadobudno sta me vpisala v glasbeno šolo, harmoniko sem vlačil v kovčku po avtobusu s seboj enkrat na teden, ko sem imel dogovorjeno uro pouka. Sprevodniku se je zdelo, da moram plačati dodatno prtljago in da se lahko odkupim le, če igram na avtobusu. Eno leto sem zdržal, potem pa se mi je uprlo in moje glasbene šole je bilo konec. Veselja nad igranjem pa nisem izgubil in včasih sta se mi na Miklarjih pridružila tudi vrstnika Franc Kovač s klarinetom ter Marjan Jerman z basom.

Stanko, Pepe in jaz smo redno zasedli zadnjo vrsto avtobusa s petimi sedeži, preostala sedeža pa rezervirali za prijatelje, ki so vstopali kasneje – in kasneje, ko je prišel čas, tudi za prijateljice.

Bližal se je konec osnovne šole, sam naj bi šolanje nadaljeval v kovinarski šoli. A imel sem srečo, na podlagi psihološkega testiranja naše generacije so črnomaljskim osmošolcem tisto leto sklenili podeliti štipendiji in eno so dodelili meni. Tako sem se lahko vozil z avtobusom v gimnazijo še štiri leta. Enkrat med tem so zamenjali avtobus z novim iz mariborske tovarne TAM, ki je avtobuse celo izvažala. Sprevodnik je tudi izstopil, vozovnice pa pričel prodajati šofer, tako da je avtobus na postajah stal nekoliko dlje časa.

Sam sem z vožnjami s tem avtobusom končal leta 1972, a v nasprotno smer. Izkoriščal sem jutranjo zvezo na Brezovici in prestop na starotrški avtobus, s katerim sem bil preko Kočevja ob 8:15 že v Ljubljani.

Konec povezave

V tem letu se je moja družina tudi preselila iz Miklarjev in sam sem čisto izgubil stik z avtobusom. Približno takrat je tudi zmanjkalo šolarjev iz Bistrice, pričeli so vstopati šele v Doblički gori. Graditi so tudi pričeli cesto iz gričkega okljuka preko Vrhgore v Strari trg, dobršen del prometa z osebnimi vozili se je preusmeril. Franc Šterbenc je na tej progi dočakal svojo upokojitev, nato pa so jo konec sedemdesetih ukinili. Zamenjal jo je šolski avtobus do Dobličke gore.

Ivanina pesem o tem avtobusu

Moja vrstnica iz Doblič, sicer naša pisateljica in pesnica Ivana Vatovec, se je prav v tem času tudi vozila v šolo s tem avtobusom.Tudi ona je opisala svoje spomine na ta avtobus, in sicer v svojem romanu Kjer šelestijo breze, na strani 250. Leta 2018 pa je izdala svojo pesniško zbirko Brezanke in v njej tudi pesem, z njej lastno pronicljivostjo in občutenostjo posvečeno prav temu avtobusu. Kot mi je sama napisala: ” … ne vem, napisana je bila v enem dahu, ko sem se spomnila nekega sončnega septembra in tistega mladega veselja na avtobusu, se je pesem kar napisala.” Ljubeznivo mi je dovolila, da jo objavim tu:

Ivana Vatovec
PESEM O AVTOBUSU

Tisti avtobus, moder in bel,
je na svojih cestah marsikaj doživel,
ko je po voznem redu ropotal skozi vas
in je tudi sekundo počakal, ko te je prehitel čas,
ustavil je kjerkoli, čeprav ni bilo napisa postaja,
ni bilo tako vse po predpisih, kakor se danes dogaja.

Tisti avtobus, moder in bel,
je le eno pomanjkljivost imel:
v njem je bil le en zadnji sedež za vso mularijo,
kar je včasih povzročilo pravo histerijo,
kajti bil je privilegij na njem sedeti
in se v dobri družbi petnajst minut vožnje lepo imeti.

Tisti avtobus, moder in bel,
me je – ne vem, zakaj, ali pač – povsem prevzel.
Morda zato, ker si tiste davne jeseni
vedno vstopal prvi vanj, da si prihranil sedež še meni,
tam zadaj, kjer mladež se je veselo imela,
kjer se je marsikatera rosna romanca začela.

Tisti avtobus, moder in bel,
se je za vekomaj v moje spomine ujel.
Ker si na tisti sončni septembrski dan
skrivoma stisnil mi skrbno zložen listič v dlan;
pa mi je v prsih zavalovalo,
kot bi se morje prelilo v obalo

Tisti avtobus, moder in bel,
skrivnosti je najine vase sprejel.
Ko listič sem ti z odgovorom dala,
ko sva oba tiste drobne metuljčke zaznala,
ko sva se srečala v sladkem dotiku oči,
ko čas ves brezčasen v prostoru molči …

Tisti avtobus, moder in bel,
po vseh teh letih najbrž ne bi verjel,
s kolikšno silo nas je zaznamoval,
s kolikšnim bogastvom nas je obdaroval.
Že davno je zarjavela njegova modra belost,
a še danes nosim v sebi njegov vonj in njegovo veselost.

Ljudje smo, kakršni pač smo, pa vendar nekateri pustijo s svojim obnašanjem v za koga kritičnih situacijah drugim trajen spomin. Opisal bom nekatere, ki so me s svojo dobroto tako zaznamovali, da se jih spominjam vsa ta leta in ni rečeno, da ne bom kdaj še koga dodal.

Vojaščino sem odslužil v letih 1978/79 v Ajdovščini, režim je bil strog, neprijatelj je uvek slušao, na vikend so nas komaj kaj spuščali, me pa je enkrat na mesec lahko obiskala žena. Sobo sva običajno najemala v edinem ajdovskem hotelu Planika, a primerilo se je, da so bile vse sobe zasedene. Ženi sem svetoval, naj naključno pokliče kakšno ajdovsko telefonsko številko, če kdo oddaja sobe. Pokliče prvo: “Bom malo povprašala, pokličite kasneje…”, kasneje pa: “NIč nisem spraševala, kar k nam pridita!” Res sva prišla, v veliki novi hiši naju je sprejela gospa v najboljših letih in naju odpeljala v pritlično sobo, vso v italijanskih ploščicah, in to v časih, ko so se pri nas dobile samo bele Gorenjeve. Kasneje sva zvedela, da je gospa medicinska sestra, njen mož pa zelo dobro stoječ zidar z lastnim podjetjem. Preživela sva vikend, vprašal sem jo za račun, pa ni hotela niti slišati, nasprotno, svetovala nama je, naj ne hodiva več v hotel, ker lahko proste vikende preživiva pri njih.

Res sva gostoljubnost te gospe še večkrat izkoristila. Pa vendar, nanesla je prilika, da ji njeno prijaznost povrnem. Hčerka te gospe je obiskovala zaključni razred osnovne šole in pri matematiki ji je nekoliko zaškripalo. Ker je gospa vedela, s čim se profesionalno ukvarjam, se je odločila, da me aktivira. A to je storila na prav nenavaden način – izkoristila je znanstvo s polkovnikom, ki je bil hkrati tudi poveljujoči v celem sklopu kasarn in imel najvišji čin tam. In tako se je zgodilo, da je k meni ravno med nastavo pritekel dežurni, naj se javim k dežurnemu častniku. „Šta imaš ti s Potokarom?” je le-ta prebledelo vprašal. „ Naređuje ti, da si za pola sata kod kapije, kolima dolaze po tebe!”

Moji sovojaki so zijali, ko se je res pripeljal črn mercedes 220, v njem pa omenjena gospa. Pri njih sem ostal do večera, pa še na večerji, nato pa so me odpeljali nazaj. Zgodba se je še nekajkrat ponovila, težave pri matematiki so izginile, moj rating v kasarni pa je vidno zrasel.

Družino sem ohranil v lepem spominu in prepričan sem bil, da jih po odsluženi vojaščini ne bom več srečal. A življenje je polno naključij in piše romane – nekaj let kasneje izvem, da se je omenjena hčerka preselila v Belo krajino, sem jo je pripeljala ljubezen in to ravno do mojega dolgoletnega sodelavca! Svet je res majhen, sem si rekel. V Beli krajini sta ostala do njegove upokojitve, nato pa odšla kmetovat v neko vas nad Ajdovščino.

V poletju 1985, ko smo se ravno hoteli vrniti domov iz počitnic iz kampa Rafina blizu Aten, se nam je niti kilometer po startu pokvarl avto, takrat priljubljena katrca. Nekaj je zarožljalo pod pokrovom motorja, avto je polno naložen crknil in se ustavil. Našli smo lokalnega mehanika, ki je izustil samo: „Mašina kaput!” Doma sva s prijateljem seveda tudi na tak scenarij računala in se pri AMD opremila z vsemogočimi vavčerji, zato sem poklical njihovo vlečno službo, ki je katro odpeljala k mehaniku v Atene. Tam pa šok: ko so vprašali, s čim nameravam plačati popravilo, sem omenil vavčerje, pa so se pričeli smejati, da Juga tega niti pod razno ne plačuje. Postalo mi je vroče, naše devizne zaloge so medtem skoraj skopnele, denarja za popravilo nisem imel in pričel sem že razmišljati, da pustim avto tam, sami pa gremo domov z vlakom.

Rešilo nas je naklučje. S prijateljem sva se po celodnevni odisejadi v Atenah ravno dobro vrnila v Rafino, ko v šotor pomoli glavo rojak, ki je slišal slovensko govorico. Šlo je za Belokranjca, ki je v Atenah prodajal novomeške prikolice, svojo pa je imel postavljeno v Rafini za oddih. Ponudil nam je, da bodo katro popravili v njegovi delavnici, račun pa bom lahko poravnal od doma.

Tako je tudi bilo. Drugi dan smo z njegovo vleko katro prestavili in njegovi mehaniki so ugotovili vzrok okvare – strgala se je verižica, ki jo imajo katre namesto klinastega jermena. Čez tri dni je bil avto popravljen, mi pa smo jo po podaljšanem dopustu jadrno ucvrli iz Grčije domov, kjer smo spet postali solventni.

Ob prihodu domov sem skupaj z zahvalnim pismom odnesel denar njegovemu prijatelju v Novo mesto, dobrotnika pa potem nisem več videl.

V začetku osemdesetih je Tone z družino živel nadstropje pod nami, skupaj z otrokoma, od katerih je mlajši ravno dobro shodil. Neko nedeljo dopoldne sem jaz ravno skušal pred blokom popraviti nekaj pri katri. Mislim, da je šlo za ležaj prvega desnega kolesa. Katra je bila naš prvi avto, vozili smo precej nespretno in nekje pod Mirno goro na brazdastem makadamu strgali manšeto, v katero je bil ležaj oblečen, tako da smo pobirali po tleh jeklene iglice iz njega. Te iglice sem se sedaj trudil s pomočjo masti za podmazovanje postaviti na staro mesto, prvi konec katre je bil na dvigalki. Ob približno desetih se na vratih pokaže pražnje oblečena Tonetova družina, ki je nameravala k njegovi mami na kosilo. Tone v beli srajci pristopi, si zaviha rokave in, ker je bil precej bolj izkušen kot jaz, prevzame posel. Žena ga je vprašala prvič:„Tone, a gremo?” „Počakaj še malo!” Ko ga je vprašala drugič, pa je tako padel v posel, da ji sploh ni odgovoril. Kot izkušena žena ni več drezala vanj, temveč je odpeljala otroke nazaj in pričela sama kuhati. Po debelih dveh urah sva tudi midva zmagala, kar se je poznalo tudi na Tonetovi srajci.

S Tonetom sva imela v mladih letih še veliko zanimivih projektov, od skupnega kmetijstva na najeti njivi, gradnje vrstnih garaž, do priprave drv za zimo enkrat v začetku osemdesetih, ko nas je v bloku skupna kurilnica majhnim otrokom navkljub pustila na cedilu. Pri tem sva bila tako uspešna, da sva drva nazadnje celo prodajala. Konec pa bi prav lahko bil tudi tragičen. Ampak to je že druga zgodba.

Niso dolgo ostali v našem bloku, preselili so se v Novo mesto. Še vedno pa se občasno srečamo, nazadnje prav pred kratkim, ko je Tone prijurišal v drugi štuk s tremi platoji domačih belokranjskih kakijev.

Sin je imel viška kuhinjsko pohištvo, pa nas je povabil, da si ga odpeljemo in ga kje porabimo. Sposodim si torej pri sosedu kmetu staro avtomobilsko prikolico in odbrzimo proti Ljubljani in ves čas se mi je zdelo, da le-ta nekam čudno poskakuje. V Podhosti pa nekaj za nami zaropota. Prikolica se je odtrgala in pristala v obcestnem jarku. Z ženo se odpraviva k najbližji hiši in lastniku poveva, kam sva namenjene in kaj se nama dogaja. „Vzemita mojo”, odvrne brez razmišljanja in pokaže na večjo novo novcato prikolico, „polomljeno pa pustita tu!”

Res sva tako pripeljala pohištvo domov, drugi dan pa se odpravila po polomljeno prikolico. Postalo me je kar strah, ker ni bilo v Podhosti nikogar doma. Vseeno sva naložila staro prikolico na novo in jo srečno vrnila kmetu, ki je prostodušno povedal, da je okvaro tudi pričakoval. Čakalo naju je še vračanje prikolice v Podhosto. Tokrat je bil lastnik doma, opravičevala sva se in ga spraševala za račun, a lastnik ni hotel nič slišati. No, za prijaznost in pomoč sva se mu oddolžila z vinom in medom.

Pisal sem že o tem, kako so se razmere po maršalovi smrti zaostrile, na dan je prišel velikanski devizni dolg države, povzročen z desetletjem razsipništva prej. Pomagalo ni niti milijon auslenderjev, torej delavcev, ju jih je režim poslal v tujino, da bi prinašali devize domov. Primanjkovati je pričelo vsega uvoženega, pralnih praškov, južnega sadja, celo goriva.

In ravno v času najhujše krize se prikaže na vratih sosed iz bloka, s katerim smo se poznali samo na videz. In vpraša ženo, ali hočemo vrečo limon, ki jo je držal v roki. Izkazalo se je, da so bile limone raztresene iz kamiona, ki se je nekje prevrnil. Seveda smo bili darila veseli, limon je bilo dovolj, da smo z njimi obdarili sosede in vso žlahto.

Konec devetdesetih, v tistem letu, v katerem se je dalo tudi pri nas videti skoraj popoln sončni mrk, smo se odločili dograditi zidanico tako, da se bo dalo v njej tudi bivati. Imeli smo neverjetno srečo z vremenom, celo poletje niti enkrat deževalo. Veliko betoniranja je bilo, zidanja s siporeksnimi bloki, postavljanja ostrešja in opaženja. Neko soboto konec avgusta smo pričeli končno pokrivati streho, a kmalu nas je prehitela noč. V nedeljo pa je bil pripravljen delati en sam mojster in seveda naša družina. Delo je šlo prav počasi, ni kazalo, da bomo končali do večera. A po nekaj urah dela pride nenadejana pomoč iz vasi, oče in sin, oba vajena posla. Opeke so kar letele na streho, v štirih urah smo končali. Ob pijači in jedači sem ju vprašal, kako, da sta prišla in to še v nedeljo, pa sta odvrnila, da samo vračata naši ekipi, ki je pri njih to počela kako leto prej.

Med postavljanjem ostrešja so me naši ad hoc krovci ves čas nabirali, ali bom kaj prispeval za avtomatsko zvonjenje pri Magdalenini cerkvici, ki je bilo takrat aktualno. Ob koncu del sem jih seveda tudi uslišal. In ravno tisto noč je popršel prvi dež tistega poletja, ravno toliko, da je temeljito spral žagovino in prah iz nove novcate strehe.