Ljudje smo, kakršni pač smo, pa vendar nekateri pustijo s svojim obnašanjem v za koga kritičnih situacijah drugim trajen spomin. Opisal bom nekatere, ki so me s svojo dobroto tako zaznamovali, da se jih spominjam vsa ta leta in ni rečeno, da ne bom kdaj še koga dodal.
Vojaščino sem odslužil v letih 1978/79 v Ajdovščini, režim je bil strog, neprijatelj je uvek slušao, na vikend so nas komaj kaj spuščali, me pa je enkrat na mesec lahko obiskala žena. Sobo sva običajno najemala v edinem ajdovskem hotelu Planika, a primerilo se je, da so bile vse sobe zasedene. Ženi sem svetoval, naj naključno pokliče kakšno ajdovsko telefonsko številko, če kdo oddaja sobe. Pokliče prvo: “Bom malo povprašala, pokličite kasneje…”, kasneje pa: “NIč nisem spraševala, kar k nam pridita!” Res sva prišla, v veliki novi hiši naju je sprejela gospa v najboljših letih in naju odpeljala v pritlično sobo, vso v italijanskih ploščicah, in to v časih, ko so se pri nas dobile samo bele Gorenjeve. Kasneje sva zvedela, da je gospa medicinska sestra, njen mož pa zelo dobro stoječ zidar z lastnim podjetjem. Preživela sva vikend, vprašal sem jo za račun, pa ni hotela niti slišati, nasprotno, svetovala nama je, naj ne hodiva več v hotel, ker lahko proste vikende preživiva pri njih.
Res sva gostoljubnost te gospe še večkrat izkoristila. Pa vendar, nanesla je prilika, da ji njeno prijaznost povrnem. Hčerka te gospe je obiskovala zaključni razred osnovne šole in pri matematiki ji je nekoliko zaškripalo. Ker je gospa vedela, s čim se profesionalno ukvarjam, se je odločila, da me aktivira. A to je storila na prav nenavaden način – izkoristila je znanstvo s polkovnikom, ki je bil hkrati tudi poveljujoči v celem sklopu kasarn in imel najvišji čin tam. In tako se je zgodilo, da je k meni ravno med nastavo pritekel dežurni, naj se javim k dežurnemu častniku. „Šta imaš ti s Potokarom?” je le-ta prebledelo vprašal. „ Naređuje ti, da si za pola sata kod kapije, kolima dolaze po tebe!”
Moji sovojaki so zijali, ko se je res pripeljal črn mercedes 220, v njem pa omenjena gospa. Pri njih sem ostal do večera, pa še na večerji, nato pa so me odpeljali nazaj. Zgodba se je še nekajkrat ponovila, težave pri matematiki so izginile, moj rating v kasarni pa je vidno zrasel.
Družino sem ohranil v lepem spominu in prepričan sem bil, da jih po odsluženi vojaščini ne bom več srečal. A življenje je polno naključij in piše romane – nekaj let kasneje izvem, da se je omenjena hčerka preselila v Belo krajino, sem jo je pripeljala ljubezen in to ravno do mojega dolgoletnega sodelavca! Svet je res majhen, sem si rekel. V Beli krajini sta ostala do njegove upokojitve, nato pa odšla kmetovat v neko vas nad Ajdovščino.
V poletju 1985, ko smo se ravno hoteli vrniti domov iz počitnic iz kampa Rafina blizu Aten, se nam je niti kilometer po startu pokvarl avto, takrat priljubljena katrca. Nekaj je zarožljalo pod pokrovom motorja, avto je polno naložen crknil in se ustavil. Našli smo lokalnega mehanika, ki je izustil samo: „Mašina kaput!” Doma sva s prijateljem seveda tudi na tak scenarij računala in se pri AMD opremila z vsemogočimi vavčerji, zato sem poklical njihovo vlečno službo, ki je katro odpeljala k mehaniku v Atene. Tam pa šok: ko so vprašali, s čim nameravam plačati popravilo, sem omenil vavčerje, pa so se pričeli smejati, da Juga tega niti pod razno ne plačuje. Postalo mi je vroče, naše devizne zaloge so medtem skoraj skopnele, denarja za popravilo nisem imel in pričel sem že razmišljati, da pustim avto tam, sami pa gremo domov z vlakom.
Rešilo nas je naklučje. S prijateljem sva se po celodnevni odisejadi v Atenah ravno dobro vrnila v Rafino, ko v šotor pomoli glavo rojak, ki je slišal slovensko govorico. Šlo je za Belokranjca, ki je v Atenah prodajal novomeške prikolice, svojo pa je imel postavljeno v Rafini za oddih. Ponudil nam je, da bodo katro popravili v njegovi delavnici, račun pa bom lahko poravnal od doma.
Tako je tudi bilo. Drugi dan smo z njegovo vleko katro prestavili in njegovi mehaniki so ugotovili vzrok okvare – strgala se je verižica, ki jo imajo katre namesto klinastega jermena. Čez tri dni je bil avto popravljen, mi pa smo jo po podaljšanem dopustu jadrno ucvrli iz Grčije domov, kjer smo spet postali solventni.
Ob prihodu domov sem skupaj z zahvalnim pismom odnesel denar njegovemu prijatelju v Novo mesto, dobrotnika pa potem nisem več videl.
V začetku osemdesetih je Tone z družino živel nadstropje pod nami, skupaj z otrokoma, od katerih je mlajši ravno dobro shodil. Neko nedeljo dopoldne sem jaz ravno skušal pred blokom popraviti nekaj pri katri. Mislim, da je šlo za ležaj prvega desnega kolesa. Katra je bila naš prvi avto, vozili smo precej nespretno in nekje pod Mirno goro na brazdastem makadamu strgali manšeto, v katero je bil ležaj oblečen, tako da smo pobirali po tleh jeklene iglice iz njega. Te iglice sem se sedaj trudil s pomočjo masti za podmazovanje postaviti na staro mesto, prvi konec katre je bil na dvigalki. Ob približno desetih se na vratih pokaže pražnje oblečena Tonetova družina, ki je nameravala k njegovi mami na kosilo. Tone v beli srajci pristopi, si zaviha rokave in, ker je bil precej bolj izkušen kot jaz, prevzame posel. Žena ga je vprašala prvič:„Tone, a gremo?” „Počakaj še malo!” Ko ga je vprašala drugič, pa je tako padel v posel, da ji sploh ni odgovoril. Kot izkušena žena ni več drezala vanj, temveč je odpeljala otroke nazaj in pričela sama kuhati. Po debelih dveh urah sva tudi midva zmagala, kar se je poznalo tudi na Tonetovi srajci.
S Tonetom sva imela v mladih letih še veliko zanimivih projektov, od skupnega kmetijstva na najeti njivi, gradnje vrstnih garaž, do priprave drv za zimo enkrat v začetku osemdesetih, ko nas je v bloku skupna kurilnica majhnim otrokom navkljub pustila na cedilu. Pri tem sva bila tako uspešna, da sva drva nazadnje celo prodajala. Konec pa bi prav lahko bil tudi tragičen. Ampak to je že druga zgodba.
Niso dolgo ostali v našem bloku, preselili so se v Novo mesto. Še vedno pa se občasno srečamo, nazadnje prav pred kratkim, ko je Tone prijurišal v drugi štuk s tremi platoji domačih belokranjskih kakijev.
Sin je imel viška kuhinjsko pohištvo, pa nas je povabil, da si ga odpeljemo in ga kje porabimo. Sposodim si torej pri sosedu kmetu staro avtomobilsko prikolico in odbrzimo proti Ljubljani in ves čas se mi je zdelo, da le-ta nekam čudno poskakuje. V Podhosti pa nekaj za nami zaropota. Prikolica se je odtrgala in pristala v obcestnem jarku. Z ženo se odpraviva k najbližji hiši in lastniku poveva, kam sva namenjene in kaj se nama dogaja. „Vzemita mojo”, odvrne brez razmišljanja in pokaže na večjo novo novcato prikolico, „polomljeno pa pustita tu!”
Res sva tako pripeljala pohištvo domov, drugi dan pa se odpravila po polomljeno prikolico. Postalo me je kar strah, ker ni bilo v Podhosti nikogar doma. Vseeno sva naložila staro prikolico na novo in jo srečno vrnila kmetu, ki je prostodušno povedal, da je okvaro tudi pričakoval. Čakalo naju je še vračanje prikolice v Podhosto. Tokrat je bil lastnik doma, opravičevala sva se in ga spraševala za račun, a lastnik ni hotel nič slišati. No, za prijaznost in pomoč sva se mu oddolžila z vinom in medom.
Pisal sem že o tem, kako so se razmere po maršalovi smrti zaostrile, na dan je prišel velikanski devizni dolg države, povzročen z desetletjem razsipništva prej. Pomagalo ni niti milijon auslenderjev, torej delavcev, ju jih je režim poslal v tujino, da bi prinašali devize domov. Primanjkovati je pričelo vsega uvoženega, pralnih praškov, južnega sadja, celo goriva.
In ravno v času najhujše krize se prikaže na vratih sosed iz bloka, s katerim smo se poznali samo na videz. In vpraša ženo, ali hočemo vrečo limon, ki jo je držal v roki. Izkazalo se je, da so bile limone raztresene iz kamiona, ki se je nekje prevrnil. Seveda smo bili darila veseli, limon je bilo dovolj, da smo z njimi obdarili sosede in vso žlahto.
Konec devetdesetih, v tistem letu, v katerem se je dalo tudi pri nas videti skoraj popoln sončni mrk, smo se odločili dograditi zidanico tako, da se bo dalo v njej tudi bivati. Imeli smo neverjetno srečo z vremenom, celo poletje niti enkrat deževalo. Veliko betoniranja je bilo, zidanja s siporeksnimi bloki, postavljanja ostrešja in opaženja. Neko soboto konec avgusta smo pričeli končno pokrivati streho, a kmalu nas je prehitela noč. V nedeljo pa je bil pripravljen delati en sam mojster in seveda naša družina. Delo je šlo prav počasi, ni kazalo, da bomo končali do večera. A po nekaj urah dela pride nenadejana pomoč iz vasi, oče in sin, oba vajena posla. Opeke so kar letele na streho, v štirih urah smo končali. Ob pijači in jedači sem ju vprašal, kako, da sta prišla in to še v nedeljo, pa sta odvrnila, da samo vračata naši ekipi, ki je pri njih to počela kako leto prej.
Med postavljanjem ostrešja so me naši ad hoc krovci ves čas nabirali, ali bom kaj prispeval za avtomatsko zvonjenje pri Magdalenini cerkvici, ki je bilo takrat aktualno. Ob koncu del sem jih seveda tudi uslišal. In ravno tisto noč je popršel prvi dež tistega poletja, ravno toliko, da je temeljito spral žagovino in prah iz nove novcate strehe.