O Vinc

Končal gimnazijo v Črnomlju 1971, pričel honorarno poučevati na tej gimnaziji v šol.letu 1973/74, se v šol. letu 1976/77 zaposlil kot učitelj matematike, leta 1978 diplomiral iz pedagoške matematike pri dr. Niku Prijatelju s temo Galoisova teorija. Na gimnaziji in poklicni kovinarski šoli učil matematiko, fiziko, fizikalna merjenja, računalništvo ter informatiko, dokumentaristiko in arhivistiko. Dolgoletni mentor šahovskega, fotografskega, fizikalnega, računalniškega in astronomskega krožka. Absolvent 3. stopnje pedagoške fizike, v 90. letih član skupine za prenovo gimnazijske fizike, avtor programske opreme za merilno krmilni vmesnik pri pouku fizike, soavtor učbenikov za gimnazijo Fizika-Mehanika in Fizika-Elektrika. Mentor trinajstim raziskovalnim nalogam v okviru Gibanja Znanost mladini ter trem raziskovalnim nalogam v okviru Krkinih nagrad in številnim tekmovalcem iz logike, lingvistike, matematike, fizike, astronomije in računalništva. Mentor 2. spletne strani šole in prve strani o Beli krajini leta 1997, pobudnik in od 2007 do 2010 urednik spletnih učilnic Srednje šole Črnomelj. Pobudnik šolske Facebook strani. Vinogradnik, sadjar, čebelar, bloger. Več najdete na njegovi spletni strani.

Dobri ljudje

Ljudje smo, kakršni pač smo, pa vendar nekateri pustijo s svojim obnašanjem v za koga kritičnih situacijah drugim trajen spomin. Opisal bom nekatere, ki so me s svojo dobroto tako zaznamovali, da se jih spominjam vsa ta leta in ni rečeno, da ne bom kdaj še koga dodal.

Vojaščino sem odslužil v letih 1978/79 v Ajdovščini, režim je bil strog, neprijatelj je uvek slušao, na vikend so nas komaj kaj spuščali, me pa je enkrat na mesec lahko obiskala žena. Sobo sva običajno najemala v edinem ajdovskem hotelu Planika, a primerilo se je, da so bile vse sobe zasedene. Ženi sem svetoval, naj naključno pokliče kakšno ajdovsko telefonsko številko, če kdo oddaja sobe. Pokliče prvo: “Bom malo povprašala, pokličite kasneje…”, kasneje pa: “NIč nisem spraševala, kar k nam pridita!” Res sva prišla, v veliki novi hiši naju je sprejela gospa v najboljših letih in naju odpeljala v pritlično sobo, vso v italijanskih ploščicah, in to v časih, ko so se pri nas dobile samo bele Gorenjeve. Kasneje sva zvedela, da je gospa medicinska sestra, njen mož pa zelo dobro stoječ zidar z lastnim podjetjem. Preživela sva vikend, vprašal sem jo za račun, pa ni hotela niti slišati, nasprotno, svetovala nama je, naj ne hodiva več v hotel, ker lahko proste vikende preživiva pri njih.

Res sva gostoljubnost te gospe še večkrat izkoristila. Pa vendar, nanesla je prilika, da ji njeno prijaznost povrnem. Hčerka te gospe je obiskovala zaključni razred osnovne šole in pri matematiki ji je nekoliko zaškripalo. Ker je gospa vedela, s čim se profesionalno ukvarjam, se je odločila, da me aktivira. A to je storila na prav nenavaden način – izkoristila je znanstvo s polkovnikom, ki je bil hkrati tudi poveljujoči v celem sklopu kasarn in imel najvišji čin tam. In tako se je zgodilo, da je k meni ravno med nastavo pritekel dežurni, naj se javim k dežurnemu častniku. „Šta imaš ti s Potokarom?” je le-ta prebledelo vprašal. „ Naređuje ti, da si za pola sata kod kapije, kolima dolaze po tebe!”

Moji sovojaki so zijali, ko se je res pripeljal črn mercedes 220, v njem pa omenjena gospa. Pri njih sem ostal do večera, pa še na večerji, nato pa so me odpeljali nazaj. Zgodba se je še nekajkrat ponovila, težave pri matematiki so izginile, moj rating v kasarni pa je vidno zrasel.

Družino sem ohranil v lepem spominu in prepričan sem bil, da jih po odsluženi vojaščini ne bom več srečal. A življenje je polno naključij in piše romane – nekaj let kasneje izvem, da se je omenjena hčerka preselila v Belo krajino, sem jo je pripeljala ljubezen in to ravno do mojega dolgoletnega sodelavca! Svet je res majhen, sem si rekel. V Beli krajini sta ostala do njegove upokojitve, nato pa odšla kmetovat v neko vas nad Ajdovščino.

V poletju 1985, ko smo se ravno hoteli vrniti domov iz počitnic iz kampa Rafina blizu Aten, se nam je niti kilometer po startu pokvarl avto, takrat priljubljena katrca. Nekaj je zarožljalo pod pokrovom motorja, avto je polno naložen crknil in se ustavil. Našli smo lokalnega mehanika, ki je izustil samo: „Mašina kaput!” Doma sva s prijateljem seveda tudi na tak scenarij računala in se pri AMD opremila z vsemogočimi vavčerji, zato sem poklical njihovo vlečno službo, ki je katro odpeljala k mehaniku v Atene. Tam pa šok: ko so vprašali, s čim nameravam plačati popravilo, sem omenil vavčerje, pa so se pričeli smejati, da Juga tega niti pod razno ne plačuje. Postalo mi je vroče, naše devizne zaloge so medtem skoraj skopnele, denarja za popravilo nisem imel in pričel sem že razmišljati, da pustim avto tam, sami pa gremo domov z vlakom.

Rešilo nas je naklučje. S prijateljem sva se po celodnevni odisejadi v Atenah ravno dobro vrnila v Rafino, ko v šotor pomoli glavo rojak, ki je slišal slovensko govorico. Šlo je za Belokranjca, ki je v Atenah prodajal novomeške prikolice, svojo pa je imel postavljeno v Rafini za oddih. Ponudil nam je, da bodo katro popravili v njegovi delavnici, račun pa bom lahko poravnal od doma.

Tako je tudi bilo. Drugi dan smo z njegovo vleko katro prestavili in njegovi mehaniki so ugotovili vzrok okvare – strgala se je verižica, ki jo imajo katre namesto klinastega jermena. Čez tri dni je bil avto popravljen, mi pa smo jo po podaljšanem dopustu jadrno ucvrli iz Grčije domov, kjer smo spet postali solventni.

Ob prihodu domov sem skupaj z zahvalnim pismom odnesel denar njegovemu prijatelju v Novo mesto, dobrotnika pa potem nisem več videl.

V začetku osemdesetih je Tone z družino živel nadstropje pod nami, skupaj z otrokoma, od katerih je mlajši ravno dobro shodil. Neko nedeljo dopoldne sem jaz ravno skušal pred blokom popraviti nekaj pri katri. Mislim, da je šlo za ležaj prvega desnega kolesa. Katra je bila naš prvi avto, vozili smo precej nespretno in nekje pod Mirno goro na brazdastem makadamu strgali manšeto, v katero je bil ležaj oblečen, tako da smo pobirali po tleh jeklene iglice iz njega. Te iglice sem se sedaj trudil s pomočjo masti za podmazovanje postaviti na staro mesto, prvi konec katre je bil na dvigalki. Ob približno desetih se na vratih pokaže pražnje oblečena Tonetova družina, ki je nameravala k njegovi mami na kosilo. Tone v beli srajci pristopi, si zaviha rokave in, ker je bil precej bolj izkušen kot jaz, prevzame posel. Žena ga je vprašala prvič:„Tone, a gremo?” „Počakaj še malo!” Ko ga je vprašala drugič, pa je tako padel v posel, da ji sploh ni odgovoril. Kot izkušena žena ni več drezala vanj, temveč je odpeljala otroke nazaj in pričela sama kuhati. Po debelih dveh urah sva tudi midva zmagala, kar se je poznalo tudi na Tonetovi srajci.

S Tonetom sva imela v mladih letih še veliko zanimivih projektov, od skupnega kmetijstva na najeti njivi, gradnje vrstnih garaž, do priprave drv za zimo enkrat v začetku osemdesetih, ko nas je v bloku skupna kurilnica majhnim otrokom navkljub pustila na cedilu. Pri tem sva bila tako uspešna, da sva drva nazadnje celo prodajala. Konec pa bi prav lahko bil tudi tragičen. Ampak to je že druga zgodba.

Niso dolgo ostali v našem bloku, preselili so se v Novo mesto. Še vedno pa se občasno srečamo, nazadnje prav pred kratkim, ko je Tone prijurišal v drugi štuk s tremi platoji domačih belokranjskih kakijev.

Sin je imel viška kuhinjsko pohištvo, pa nas je povabil, da si ga odpeljemo in ga kje porabimo. Sposodim si torej pri sosedu kmetu staro avtomobilsko prikolico in odbrzimo proti Ljubljani in ves čas se mi je zdelo, da le-ta nekam čudno poskakuje. V Podhosti pa nekaj za nami zaropota. Prikolica se je odtrgala in pristala v obcestnem jarku. Z ženo se odpraviva k najbližji hiši in lastniku poveva, kam sva namenjene in kaj se nama dogaja. „Vzemita mojo”, odvrne brez razmišljanja in pokaže na večjo novo novcato prikolico, „polomljeno pa pustita tu!”

Res sva tako pripeljala pohištvo domov, drugi dan pa se odpravila po polomljeno prikolico. Postalo me je kar strah, ker ni bilo v Podhosti nikogar doma. Vseeno sva naložila staro prikolico na novo in jo srečno vrnila kmetu, ki je prostodušno povedal, da je okvaro tudi pričakoval. Čakalo naju je še vračanje prikolice v Podhosto. Tokrat je bil lastnik doma, opravičevala sva se in ga spraševala za račun, a lastnik ni hotel nič slišati. No, za prijaznost in pomoč sva se mu oddolžila z vinom in medom.

Pisal sem že o tem, kako so se razmere po maršalovi smrti zaostrile, na dan je prišel velikanski devizni dolg države, povzročen z desetletjem razsipništva prej. Pomagalo ni niti milijon auslenderjev, torej delavcev, ju jih je režim poslal v tujino, da bi prinašali devize domov. Primanjkovati je pričelo vsega uvoženega, pralnih praškov, južnega sadja, celo goriva.

In ravno v času najhujše krize se prikaže na vratih sosed iz bloka, s katerim smo se poznali samo na videz. In vpraša ženo, ali hočemo vrečo limon, ki jo je držal v roki. Izkazalo se je, da so bile limone raztresene iz kamiona, ki se je nekje prevrnil. Seveda smo bili darila veseli, limon je bilo dovolj, da smo z njimi obdarili sosede in vso žlahto.

Konec devetdesetih, v tistem letu, v katerem se je dalo tudi pri nas videti skoraj popoln sončni mrk, smo se odločili dograditi zidanico tako, da se bo dalo v njej tudi bivati. Imeli smo neverjetno srečo z vremenom, celo poletje niti enkrat deževalo. Veliko betoniranja je bilo, zidanja s siporeksnimi bloki, postavljanja ostrešja in opaženja. Neko soboto konec avgusta smo pričeli končno pokrivati streho, a kmalu nas je prehitela noč. V nedeljo pa je bil pripravljen delati en sam mojster in seveda naša družina. Delo je šlo prav počasi, ni kazalo, da bomo končali do večera. A po nekaj urah dela pride nenadejana pomoč iz vasi, oče in sin, oba vajena posla. Opeke so kar letele na streho, v štirih urah smo končali. Ob pijači in jedači sem ju vprašal, kako, da sta prišla in to še v nedeljo, pa sta odvrnila, da samo vračata naši ekipi, ki je pri njih to počela kako leto prej.

Med postavljanjem ostrešja so me naši ad hoc krovci ves čas nabirali, ali bom kaj prispeval za avtomatsko zvonjenje pri Magdalenini cerkvici, ki je bilo takrat aktualno. Ob koncu del sem jih seveda tudi uslišal. In ravno tisto noč je popršel prvi dež tistega poletja, ravno toliko, da je temeljito spral žagovino in prah iz nove novcate strehe.

Moj način

V sestavku nameravam opisati način poučevanja, ki sem ga uporabljal med svojo profesionalno kariero. Učitelji običajno o svojem delu ne govorijo, celo med kolegi ne, niti na svojih srečanjih, še manj pa pišejo o tem. To je škoda, ravnatelj bi moral take teme vzpodbujati, izkušnje bi si morali izmenjevati, predvsem pa primere dobre prakse. Pišem predvsem zato, da bo morda komu, predvsem pa mlademu učitelju, ta vsebina koristila.

Poleg predmetov, ki sem jih poučeval po sili razmer, sem bil v resnici usposobljen za tri: matematiko, fiziko in računalništvo. Šele v tem tisočletju sem lahko izbiral sam, kaj bom učil, in izbral samo matematiko. Čeprav sem rad učil fiziko, mi je tam kronično primanjkovalo časa in dijakom sem tožil, da jim prodajam same kosti in nič mesa, časa za zanimivosti in utrditev ni bilo. Motilo me je tudi to, da se od srede devetdesetih fizika končala že v tretjem letniku za dijake, ki si je niso izbrali za maturo in takih je bila večina. Tako naši dijaki ne slišijo poglavij optika in atomika. O jedrski energiji niso slišali nič, o njej pa naj bi danes odločali na referendumu.

Nasprotno pa je pri matematiki ur dvakrat več, pa še dodatno so mi dodelili v tretjem in četrtem letniku. Dovolj časa ostane tudi za utrjevanje in preverjanje osvojenega znanja. Ker je znanje popredalčkano samo v šoli, sem ure smiselno izkoriščal tudi za druge, fizikalne in računalniške vsebine.

Vsa moja didaktika je temeljila na učenju sproti. Dijaki so podvrženi intenzivnemu sprejemanju novega znanje in ker le-to izpodriva staro, je pozabljanje stare snovi normalen pojav. Zato so že stari Latini ugotovili: Repetitius mater studiorum est. Snov, ki jo srečamo dopoldne v šoli, je treba že popoldne, nato pa še večkrat ponoviti. Po vsakem naslednjem ponavljanju se pozabljanje upočasni. Več o tem pa naslednji graf:

Pikčasta krivulja kaže, kako se delež osvojenega znanja manjša s časom, če ne ponavljamo, črtasta pa kako, če kmalu enkrat ponovimo. Dolžina navpične črte je premosorazmerna porabljenemu času, zato se časono najbolj splača ponavljati pogosto. Na grafu lahko tudi opazite, da je pozabljanje po ponavljanju manjše.

Časovno je za to, da se res kaj naučimo, najbolj smotrno večkratno zaporedno ponavljanje snovi. Pri tem se nam seveda odpirajo novi vidiki in postavljajo vprašanja, ki krepijo in utrjujejo prvotno znanje. Tako imamo tudi dovolj priložnosti za kritično vrednotenje osvojenih vsebin.

Šolsko uro sem imel razdeljeno na tri približno skoraj enake dele. Prvi je bil posvečen domači nalogi. Le-te so bile obvezne, obsegale so primere iz učbenika ali vaj iz tekoče snovi, dijaki so jih pisali, manjšina tudi prepisovala pred poukom v šolski jedilnici. Med sprehodom po razredu na začetku ure sem vse (po štiri zvezke so mi dali na konce klopi) pregledal in vidiral, pohvalil koga za lepo obliko in povprašal drugega, ali se mu je zelo mudilo. Nisem vztrajal pri celotni nalogi, dijake sem celo vzpodbujal, da preskočijo tiste primere, ki jih ne naučijo nič novega. Naslednjih deset minut je bilo namenjeno vprašanjem dijakov, prihajali so pred tablo in z mojo pomočjo rešili naloge, ki so jim povzročale težave doma. Pogosto sem ob taki priliki koga izzval: „Kdo pa to nalogo zna, kdo jo lahko pride pokazat k tabli?” Seveda sem si zabeležil uspešen nastop.


Nato sem približno petnajst minut razlagal novo snov. Tablo sem s kredo razdelil na tri dele, vse definicije sem pisal in govoril dovolj počasi, da so si moje besede lahko tudi zapisali. Trudil sem se z malo besedami povedati čim več, saj gostobesednost poslušalca utruja. Pomembna se mi je zdela tudi lepa tabelska slika. Reditelja sta tablo oprala vsaj dvakrat na uro, za brisanje table sem po vzoru fakultet uvedel čistilec za steklo, taka se je tudi hitreje osušila.

Zadnji del ure je bil namenjen reševanju primerov iz tekoče snovi in pripravi na domačo nalogo. Spet so dijaki – sami so držali vrsto, kar po sedežnem redu – pri tabli, seveda z mojo pomočjo reševali primere iz novega poglavja.

Dalo se je opravičiti za nenapisano domačo nalogo, vendar jo je bilo treba prinesti samoiniciativno pokazat naslednjo uro. Huje pa je bilo, če se kdo ni niti opravičil. To sem posebej zabeležil, a takih primerov je bilo prav malo.

Dosežke svojih dijakov sem si seveda zapisoval. Dolgo časa z znaki, a potem je nastala proti njim taka gonja, da je bilo treba spremeniti taktiko. Ocenjevanje za znake namreč drži dijake v pripravljenosti. Ko je obstajalo, so me pričakali pred učilnico z odprtimi zvezki, po njem pa so v jedilnici veselo kartali med odmori in po njih. Meni se je zazdelo, da z ukinjanjem teh posegajo v moje delo, da zgubljam svojo suverenost, pa tudi odgovornost za znanje dijakov. No, namesto plusov, pokončnih in minusov sem uvedel spet znake, katerih pomen sem tokrat poznal samo jaz. Dijaki so vedeli, da si o njih nekaj zapisujem, še bolj pa, ker sem včasih komu namesto ustnega spraševanja kar ponudil oceno, nekako takole: „Na osnovi spremljanja tvojega sprotnega dela ti lahko dam oceno 3, če pa želiš višjo, boš še malo vprašan.” Naprednejši, pa tudi povprečni dijaki so to možnost izkoriščali na obojestransko zadovoljstvo in ker ni bilo pritožb, tudi inšpekcije ni bilo, da bi masirala ravnatelja.

Dve oceni v šolskem letu sta bili ustni, ostalih 6 – 8 pa pisnih. Od vseh predmetov je bilo pri meni največ ocen, občudoval sem kolegico, ki je imela celo eno uro več na teden, pa samo tri ocene na leto. A meni se je zdelo, da je za dijake boljše, da test obsega manj snovi, pa tudi pomen posamezne ocene se v njihovi množici zmanjša. Seveda je bilo treba vse te teste tudi sestaviti in popraviti, sestavljal sem jih zvečer, popravljal pa običajno nekako od četrte zjutraj naprej. Kdor misli, da učitelj konča svoje delo z odhodom iz šole, se zelo moti. Potem, ko sem si ustvaril bazo svojih testov, sem v starih dostikrat samo spreminjal podatke, pa so bili še uporabni, sam pa sem si tako olajšal sestavljanje. Dijaki so to vedeli, se založili s starimi testi več generacij nazaj in pri pisanju manjkali res le izjemoma.

Tedne, v katerih so pisali teste, so izbrali dijaki sami, pazil sem le, da so bili na urniku prve tri šolske ure, toj pre malico. Pisali so naloge iz učbenika, včasih tudi iz zbirke nalog, razdeljene v skupine A in B, v B so bile zamenjane naloge iz A, v nalogah pa spremenjeni podatki. Pisali so šest nalog, za zadostno sta zadoščali dve in pol, za odlično pa štiri in pol, šesta naloga je prinašala bonus točke in skrbela za to, da se najhitrejši niso ozirali okrog.

Obvezno smo pisali popravo testa in dijaki so lahko prepisali rešitve. Pred razdelitvijo testov sem se zavaroval – dijaki so pospravili zvezke in pisala v torbice. Nato so dobili za kakih pet minut test v pogled. To je bila tudi priložnost za reklamacije z njihove strani – narobe seštete točke, spregledan rezultat, ipd., uspešne ali neuspešne. Sledil je vpis ocene v redovalnico in vračanje testa. Tako sem se izognil prav grobim poneverbam, ki sem jih tudi, sicer zelo poredko, srečal.

Ostajalo nam je dovolj časa za seznanjanje z IKT, ki se je nanaša na ta predmet. Že od prvega letnika naprej sem dal precej poudarka preglednicam, višek pa so dosegle v četrtem z obrestno obrestnim računom. Uvod v to poglavje sem običajno pričel takole: ”Velik del snovi, ki ste jo slišali pri matematiki, boste po maturi mirno lahko pozabili. A obrestno obrestni račun vas bo spremljal vse življenje, njegovo nepoznavanje vas bo udarilo direktno po žepu!”

Naj podam še primer za to: Prodajalec ponuja avto za gotovino po 28000€, lahko pa tudi najamete kredit za 10000€, ki ga odplačujete 3 leta po 310€ na mesec. V tem primeru stane avto samo 27500€. V zadnjem primeru stane avto samo 27500€. Če nimate dovolj gotovine, je odločitev znana. Kaj pa, če jo imate?

S programom Wink sem jim pripravil video o izdelavi amortizacijskega načrta za odplačevanje posojila ter ga vstavil v spletno učilnico, vsak dijak je dobil drugačne podatke, pa so te načrte za neko domačo nalogo izdelali in jih oddali. Navduševal sem jih tudi za geometrijsko orodje Geogebro za risanje skic ter profesionalni program za pisanje v dokumentacije v znanosti in tehniki LaTeX in celo grafični vmesnik TikZ, s katerim je narisan zgornji graf. Najbolj napredni dijaki so to tudi osvojili.

Osvojeno znanje matematike smo prav pogosto zabelili s primeri iz fizike, včasih tudi kemije, seštevanje vektorjev, vodoravni in poševni met, plinski zakoni, pH, izmenični tok, nihanje, radioaktivni razpad, vse, kar se je dalo povedati brez večje izgube časa. V novejšem času je sicer prišel v modo timski pouk – dva učitelja različnih predmetov pri uri, recimo matematik in kemik pri obravnavanju pH. Sam sem bil in sem še vedno odločno proti tej novotariji, zdi se mi omalovaževanje strokovnosti učitelja, kot bi le-ta imel plašnice in ne mogel pogledati čez plot svojega predmeta. Nekako v istem času je postalo obiskovanje pouka precej prostovoljno in včasih sem se glede timskega pouka šalil, da bo, če se bo ta trend nadaljeval, pri pouku kmalu več učiteljev kot dijakov.

Vnašanje fizikalnih primerov v matematiko je prineslo naši šoli tudi inšpekcijo. Usedel se je v ravnateljevo pisarno in ga masiral, kaj se dogaja na njegovi šoli. Ravnatelj me je prišel v zbornico vprašat, kaj naj mu odgovori, posodil sem mu svoj učbenik in označil strani, kjer so bili tudi primeri iz fizike, on pa ga je odnesel inšpektorju, da je le-ta lahko napisal zapisnik in zadeva je bila končana.

Za maturo sem dijakom predlagal, naj tisti, ki imajo v razredu odlično, prav dobro ali celo dobro dobro, razmišljajo o višjem nivoju. Kakih 15-20 procentov se je res odločilo zanj. Ocene na maturi so v povprečju redno presegale republiško povprečje, posamezen dijak pa je redno dobival na maturi eno, včasih celo dve stopnji višjo oceno kot v razredu. Sam sem bil tega vesel, a nazadnje je to postalo kamen spotike. Namesto da bi me pohvalil, me je ravnatelj čisto brez podlage in na osnovi čenč obtožil, da imam med letom ocene prenizke. Strokovna analiza takega sklepa seveda ne prenese, saj sta oceni pridobljeni ob različnem času, z različno snovjo, z različno motiviranim dijakom in na zelo različen način. Skoraj čisto neprimerljivi sta torej, pove pa dobra ocena na maturi nekaj o dobrem delu v razredu.

Enkrat v začetku tisočletja je Pedagoški inštitut v okviru projekta TIMMS preveril znanje mojih dijakov. Nestrpno sem čakal rezultate in izkazalo se je, da so med srednješolci dosegli zavidljivo deseto mesto v državi. Rezultat se mi zdi še danes imeniten, saj v nasprotju z mnogimi drugimi šolami v državi pri nas nikoli nismo imeli omejitve vpisa, vedno smo sprejeli vse dijake, ki so to želeli.

Z mojim naslednikom, ki je bil pravzaprav začetnik, sva se glede metod poučevanja strinjala samo v tem, da se v ničemer ne strinjava. A ko je po nekaj letih odhajal tudi on, mi je le priznal, da so največ od vseh njegovih dijakov znali tisti, ki jih je podedoval od mene.

Če se ozrem nazaj, v začetku moje kariere se je vsaj na tej šoli matematike držal mit, da je to nekaj nerazumljivega, običajnim dijakom nedostopnega in namenjenega samo posvečenim izbrancem. No, ta mit sem razbil. Obveljalo je, da gimnazijsko matematiko lahko razume vsak, le vsak dan je treba vaditi in se ukvarjati z njo. Obnaša se torej kot zelo plašna mladenka – ne razkrije zlahka svojih čarov, ko pa jih, osupne oboževalce.