Primož in Tomaž

Srečal sem ju leta 1961 v tretjem razredu črnomaljske osnovne šole. Bil sem prišlek v to šolo, svoje nove sošolce v 3.a razredu pod poveljstvom Zdenke Roth sem z zanimanjem opazoval. In kmalu je prišlo do športnega dneva in pohoda do spomenika pri vranoviškem mostu. Tam smo imeli malico iz nahrbtnika in dvojčka sta svojo velikodušno delila z mano. In zakaj sem si to tako zapomnil? Šlo je za konzervo Gavrilovičevega mesnega zajtrka, ki je bila z odpiračem za konzerve odprta na prav inovativen, meni do takrat neznan način, namreč na obeh koncih – treba je bilo samo pritisniti na eni strani, pa je vsebina na drugi pogledala ven. Tako odpiranje sem videl takrat prvič, zato sem si ga tudi zapomnil, hkrati pa smo se spoprijateljili.

Osnovna šola

Skoraj celo osnovno šolo smo bili sošolci. Otroci smo se obiskovali, zame podeželana je bilo srečanje z njihovim stanovanjem kar kulturni šok. V dnevni sobi je kraljeval ogromen klavir, celo stanovanje pa je bilo nabito s knjigami, ogromno beletristike, tudi mladinske literature. Vsi trije smo bili že takrat knjižni molji, brata sta mi posojala knjige, prebiral sem jih na paši in ob prostem času, nato pa smo imeli o njih neskončne razprave. Včasih sem ostal pri njih na kosilu ali večerji, spomnim se, da smo enkrat jedli gobe, ki jih je nabral njihov oče, sicer dober poznavalec gob. Mama jih je pripravila kot golaž, čudno sem gledal vijoličaste klobuke, a ker zgledi vlečejo, sem jih nekoliko obotavljajoče pospravil tudi jaz.
Brata sta bila tudi izvrstna telovadca, po vrvi sta lahko tako kot jaz plezala samo z rokami, oba pa sta znala tudi hoditi po rokah. Prav tako sta izvrstno plavala. Fantje iz beltovskih blokov so imeli kopališče na Svibniku, v Dobličico so skakali na glavo s kar visokega drevesa, nekaj časa celo pozimi.
Obiskovala sta me tudi doma na Miklarjih, eden ali oba hkrati. Spomnim se neskončnih debat o vsem, posebej pozno v noč pred spanjem. Primerilo se je, da sva šla enkrat poleti med počitnicami s Tomažem prespat v gozd na Židovec, 850 metrov visok hrib nad hišo. S seboj sva imela vsak svojo odejo, nekaj malega hrane, obvezne knjige in lovski nož s prav dolgim, trideset centimetrskim rezilom. Ne spomnim se, ali sva imela tudi baterijo, mislim pa, da ne. Na paši sem se nož naučil metati tako, da se je po dveh obratih skoraj vedno zapičil v drevo. Malo pod vrhom hriba sva našla v kamenju okrog dva metra globoko votlino brez strehe, dno je imela pokrito z listjem. Ognja nisva kurila, povečerjala sva, še malo brala, se pogovarjala, nato pa od utrujenosti zaspala.

Sredi noči me zbudi Tom, češ da je zunaj neka žival, morda medved. Planem iz votline z nožem v roki, Tom pa golorok za mano. Poslušava in res slišiva pokanje vejic, ki se je oddaljevalo. Neka žival je gotovo bila, najbrž je zavohala ostanke naše večerje, a bila je še bolj plašna od naju. Seveda sva midva kasneje vztrajala pri zgodbi, da ni moglo biti nič drugega kot medved.

Interakcija z njima je imela poleg želenih tudi nezaželene posledice. Enkrat v našem osmem razredu sta prinesla s sabo na Miklarje prvo škatlo cigaret. Zamolklo rumena je bila ali oranžna, morda Ibar s filtrom ali Jugoslavija. Seveda sem se takoj okužil, to je bilo nekaj drugega kot na paši kaditi srobot, takoj smo zrasli za glavo in se počutili bistveno bolj podobne odraslim. Te grde zasvojenosti sem se z veliko težavo znebil šele trideset let kasneje.

Gimnazija

Vsi trije smo šolanje nadaljevali v črnomaljski gimnaziji, v prvi letnik se nas je vpisalo 34. Medtem so fantje iz beltovskih blokov, torej tudi Primož, Tomaž in njihov starejši brat Niko, v svoji bližini zgradili iz priročnega materiala kdo ve od kod večjo barako. Služila jim je za neke vrste klub, v katerem so se družili pod imenom Gepardi, o čemer je pričal tudi napis na vratih. Baraka je bila prav udobna, kdo ve od kod je imela celo elektriko, v njej se je dalo poslušati plošče, pretežno longplejke znanih angleških in ameriških skupin. Bila je celo podkletena, a spodnji prostorček je bil skriven, za posebne namene in je buril domišljijo prisotnih. Kot gosta sta me brata včasih povabila poslušat novo ploščo kake znane skupine.

Po mesecu pouka ali dveh nas je pričel učiti matematiko njun oče, Marijan Skrbinšek. Njegov pouk je bil nekaj posebnega, prvi in morda edini v Sloveniji je uporabljal nov novcat učbenik Franceta Križaniča Aritmetika, algebra in analiza, slavno AAA. Snov v njej je bila matematično revolucionarna, polna novosti, za tiste čase skoraj prekucuška. Nekateri dijaki smo pri njem dobro vozili, jaz šele po prvem letniku, svoje težave sem opisal drugje. Večina ostalih pa je, bolj zaradi nerednega učenja kot zaradi težavnosti snovi zapadla v težave in v prepričanje, da je gre za njim čisto nerazumljivo vedo, namenjeno samo izbrancem. Midva s Primožem sva se odlično držala, slabše se je godilo Tomažu, posebej še, ker se je oče pri spraševanju pred tablo kar znašal nad njim.

Smo pa vsi trije imeli radi slovenščino. Dober del knjig pisateljev, ki smo jih obravnavali pri domači in svetovni književnosti, smo tudi dejansko prebrali, zato smo se lahko z našo ljubo profesorico o njih kar suvereno pogovarjali, šolske spise pa smo dobro pisali že iz osnovne šole. V zadnjih dveh letih smo prevzeli uredništvo gimnazijskega glasila Plamen in ga predvsem mi trije napolnili tako s poezijo kot s prozo. Na žalost pa smo si privoščili neokusnost z naslovnico – peterokrako zvezdo smo zavili v duhovniško štolo. Zdelo se nam je pač, da moramo malo provocirati po naših takratnih merilih zlagano okolico. Posebnih zapletov zato ni bilo, le ravnatelj nas je opozoril, da ne bo poslal glasila v izmenjavo s slovensko gimnazijo v Celovec. Tudi sicer je bila naša gimnazija v tistem času precej liberalna, sprejemala je tudi dijake, ki so jih vrgli iz drugih gimnazij in so stanovali v internatu.

Sicer je bilo naše odraščanje precej turbulentno, kadili smo kot turki, večkrat tudi pogledali v kozarec globje, kot bi se spodobilo. Horo legalis, ki je tedaj še veljala in prepovedovala mladoletnim gibanje zunaj po osmi uri zvečer, smo seveda veselo kršili. V šoli sem bil sicer stalno prav dober, imel pa sem kar hude težave z disciplino. Tako je naneslo, da sem na koncu drugega letnika celo dobil pohvalo, a meni se je zdelo, da z kar dvema napakama. Prvič, podeljena je bila samo meni na jesenski, vsem ostalim pa že na junijski učiteljski konferenci, in drugič, napisana je bila na obrazcu, primernem za začetne razrede osnovne šole, z vrstico natisnjenih račk na zgornji polovici. Prav možno, da je bilo to skrito sporočilo, a mene je tako razkurilo, da sem tako pohvalo sklenil zažgati. Ne naskrivaj, temveč javno pred prosvetnim domom v prisotnosti sošolcev! Brata sta to seveda povedala doma kot novico dneva in naslednji dan so vedeli vsi. Nikoli nisem zvedel, kdo se je zavzel zame, da nisem letel iz šole. Res pa je bila vsaj v mojih časih klima na tej gimnaziji bistveno manj zategnjena kot na ostalih, morda tudi zaradi dobrohotnosti takratnega ravnatelja Janeza Kambiča.

V zadnjem letniku sem se počutil nekam utrujen od vpijanja vse te gimnazijske snovi, le matematike se nisem naveličal. Zato sem sklenil, da si jo bom izbral za študij. Odločitev ni bila lahka, moji neposredni predhodniki, celo odličnjaki iz te šole, so že poskušali in po prvem letniku skoraj vsi zamenjali študij. A zmagala je trma. Pridružil se mi je tudi Primož in rekla sva si, da če jih gre deset v drugi letnik, bova midva med njimi.

Študijska leta

Tako sva tudi delala. V prvi letnik tehnične matematike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo se nas je vpisalo 110 nadebudnežev. Predmete, ki so bili pogoj za vpis v drugi letnik, smo imeli samo tri, a zelo obširne. S Primožem sva izvedela, da obstaja za prvega, Višjo algebro, predrok v februarju, namenjen ponavljalcem. Prosila sva profesorja Antona Suhadolca (spomladi leta 2025 je nastopal na ljubljanski tv v oddaji o bratih Suhadolc), če lahko poskusiva tudi midva. Prijazno nama je dovolil in tudi svetoval literaturo za snov, ki je ne bova poslušala.

Vrgla sva se v študij tako, kot še nikoli prej. Primož se je celo preselil k meni na Aljaževo. Celo med dolgimi sprehodi sva ponavljala naučeno snov tako, da sva se izmenično spraševala. Predelala sva tudi snov, ki je nisva poslušala. In ko je prišel izpitni rok, sva – uspela. Osem in devet. Najini prvi oceni v indeksih. Pomembna potrditev je bila to, da zmoreva.

Skoraj copy paste sta naredila mesec kasneje z drugim pogojem, predmetom Množice in strukture. Tudi predrok, uspeh malo slabši, a dovolj dober, da sva predmet spravila pod streho. Tako nama je za prvi, junijski rok ostal samo en pogoj, Analiza 1.

Pisni del se mi je zdel zelo težak, reševal me je matematični priročnik, kar mi je profesor na ustnem delu tudi očital. A na tem delu sem mu povedal vse zahtevane definicije in izreke in opravil izpit z najnižjo oceno. “Kam se vam pa tako mudi?” me je vprašal Niko Prijatelj. Nekaj sem zamomljal, nič pametnega mu nisem odgovoril. Nekaj let kasneje sem ga izbral za mentorja svoje diplomske naloge.

Nekoliko kasneje sem z grozo ugotovil, da je bil na pisnem delu integral, s katerim sem imel toliko težav, pravzaprav iz Štalčevih gimnazijskih vaj. Šlo je za iskanje nedoločenega integrala

   

poznavalci, preizkusite se tudi vi.

V drugi letnik se nas je prebilo 40, skupaj z dvajsetimi ponavljalci nas je bilo 60. Primož se je odselil od mene, motivacija za študij je nekam izpuhtela, sam sem se pričel ukvarjati z drugimi, bolj prijetnimi stvarmi, ki jih v glavnem mestu ne manjka. Vse to me je stalo letnika – pritiskal sem proti koncu, a čisto neuspešno. Podobno se je godilo tudi s Primožem.

Primerilo pa se je, da je črnomaljska gimnazija ravno takrat ostala brez matematika. Ravnatelj je prosil mene, če lahko prevzamem dva letnika, honorarno seveda, saj nisem izpolnjeval formalnih pogojev za poučevanje Zaradi situacije, v kateri sem se znašel, sem seveda pristal. Čeprav sem bil od svojih četrtošolcev komaj dve leti starejši, sem bil zelo strog in zahteval veliko od dijakov. Nisem bil zadovoljen z njihovim dotedanjim znanjem in zdelo se mi je, da niso pripravljeni na beli svet. Ravnatelj je imel polne roke dela, da je tolažil besne starše, ker ocene niso bile takšne, kot so bili navajeni. No, vse se je dobro končalo, prestal sem ognjeni krst, v tem letu pa tudi opravil manjkajoče izpite, se redno vpisal naprej in s Primožem sva se srečevala na predavanjih. Medtem je tudi Tomaž je pričel s študijem psihologije, srečevali smo se na vlaku, med vikendi v takrat najbolj popularni črnomaljski gostilno Štalca in poleti kje ob Kolpi.

Leta 1977 sva oba s Primožem diplomirala, izmenjala sva si diplomski nalogi, a na podelitev je bilo treba čakati več kot pol leta. V zvezi z njo mi je ostala v spominu čudna dogodivščina, ki se je na srečo dobro končala.

Z ženo sva dobila ravno dobila težko pričakovano katrco, za podelitev sem si v Zagrebu omislil sivo Varteksovo obleko. Pobrala sva še Primoža in njegovo mamo in odbrzeli smo proti podelitvi. Pred njo smo na Primožev predlog obiskali tudi grob njegovega očeta na Žalah. Ko pa smo se spet bližali parkirani katri, ugotovim, da je avtomobilski ključ izginil iz mojega levega hlačnega žepa. Po dodatnem preverjanju je je namreč izkazalo, da spodaj žep sploh ni bil zašit. Preiskali smo vso pot nazaj od avta do groba, a ključa nismo našli. Kaj sedaj? Iz Žal smo prestopili na avtobus za na Kongresni trg, kjer je bila v zgradbi Univerze podelitev, še prej pa sem nekje našel telefonsko govorilnico in prosil ženine starše, da v našem stanovanju doma poiščejo rezervni ključ in ga v Črnomlju izročijo šoferju avtobusa, ki pride okrog treh v Ljubljano. Tako je tudi bilo, avtobus in ključ smo srečno pričakali po slovesnem kosilu nekje blizu postaje, same podelitve pa se komaj kaj spomnim.

Služba kot poslanstvo

Po končanem študiju je Primož ostal v Ljubljani in Postojni, midva s Tomažem pa sva se zaposlila na črnomaljskem Centru srednjih šol, on leta 1983 kot svetovalni delavec. S pisanjem je nadaljeval samo Tomaž, leta 1975 je izdal pesniško zbirko Pesmi trenutkov in iskanja. Izdal je še, ne spomnim se, ali pesniško zbirko ali zbirko prigod z naslovom Kolpa mea culpa. Bil je namreč zaljubljen v Kolpo in počitnice obvezno preživljal ob njej.

Naju oba so zanimali prvi osebni računalniki, v začetku osemdesetih se je na šoli znašel prvi, čisto frišen Sinclairjev ZX-81. To je bila smešna siva škatlica velikosti današnjih routerjev s tipkovnico iz upogljive in hecno pokajoče pločevine. Priključila se je na TV sprejemnik, za vhodno-izhodno enoto pa je imela kar kasetofon (kaj je že to?). V škatlici je tiktakalo hrabro srce slavnega procesorja Zilog 80, spomina pa imela natančno 1kb. Vneto sem pričel ta računalnik uporabljati pri pouku. Tomaž je poznal statistične metode, jaz pa sem znal programirati in hkrati učil računalništvo. Združila sva moči in prijavila štiri naše dijake, novopečene družboslovce Katjo Kramarič, Ilinko Todorovski, Branka Gregoriča in Nedeljka Furjaniča na raziskovalno nalogo v okviru Krkinih nagrad. Shranjevanje programov ni delovalo, zato so jih ob vklopu računalnika vsakič sproti napisali. Oblikovno je bila naloga sicer obupna, tedanji šolski fotokopirni stroj je puščal na papirju preveč črnila, tudi ta tehnologija je bila še v povojih. A listingi programov v njej so bili pravilni in rezultati vidni, tako da so ti dijaki že leta 1983 osvojili Krkino nagrado. Tudi za naju kot mentorja je bil to prvi odmevnejši uspeh.

Samo kako leto kasneje sva z Tomažem s skoraj začetniškima plačama oba kupila Sinclairjevi Mavrici. Mavrica je bila bistveno naprednejša od ZX-81, čeprav je tudi ta imela smešno gumijasto tipkovnico. Z njo se je na televizijskem ekranu dalo prikazati grafiko v barvah, tudi programe se je dalo shranjevati na kaseto preko kasetarjev. Tomaž je na svojo Mavrico spravil vse psihološke teste in teste za poklicno usmerjanje, bil je eden prvih svetovalnih delavcev pri nas, ki si je delo tako posodobil. Jaz pa sem pričel programirati simulacije fizikalnih pojavov. S Tomažem sva prijavila dijake na novo novo raziskovalno nalogo in leta 1985 so dijaki Aleksandra Matjašič, Tanja Prevalšek, Borut Matjašič in Marko Rems z nalogo Računalniška grafika spet osvojili Krkino nagrado.

Nekako iz tistih časov se spomnim dogodka, ko sem v enem dnevu izgubil dve gajbi piva. Bil sem namreč razrednik zadnjemu letniku fantov iz kovinarske šole, ki so neverjetno lepo igrali nogomet. Obljubil sem jim gajbo piva, če zmagajo na šolskem prvenstvu. In so res, premagali so tudi leto starejše gimnazijce. Seveda sem moral obljubo izpolniti. Spotoma sem Tomaža v zbornici vprašal, ali še lahko hodi po rokah. Odvrnil je , da za gajbo piva lahko. In res, zavihtel se je in konkretno hodil po rokah po zbornici, le drobiž mu je padel iz žepov. Pa sem bil ob drugo gajbo.

Leta 1988 so na šole pričeli prihajati računalniki PC, a vsaj po mojih merilih prav čudno. Namesto, da bi postavili kakega v računalnico, so prvega dobile pisarne, drugega pa svetovalni delavci, celo učilnico pa osnovna šola v bližini. Na nekem sestanku o opremljanju sem se pridušal, da so po njihovem vrstnem redu na naši šoli sedaj na vrsti zanje kuharice. No, vsaj Tom je svojega takoj s pridom uporabil, preložil je nanj vse svoje teste.

Oktobra 1990 se se je mesto enega matematika na šoli sprostilo in iz Postojne se je vrnil tudi Primož. Nisva bila sicer več tako povezana kot v mladosti, sva pa seveda sodelovala na popravnih izpitih in v maturitetni komisiji za matematiko, kajti sredi devetdesetih je bila spet uvedena matura. In veselila sva se uspehov najinih dijakov na splošni maturi iz matematike, saj so redno dosegali točko ali dve več od slovenskega povprečja. Pomembno se nama je zdelo, da belokranjski maturantje v primeri z drugimi vsaj glede znanja iz najine domene niso prikrajšani.

Nekako v tem času se je Zavodu za šolstvo zazdelo, da je treba neuko slovensko učiteljstvo dodatno razsvetliti. V nos so jim šle tudi dijaške počitnice, ki naj bi učitelju ne pripadale, kot da smo prej med njimi sedeli križem rok. Na šolo so pričeli kapljati razni predavatelji dvomljive kvalitete z ravno takimi predavanji. Na nesrečo so bila predavanja obvezna in s Primožem sva se jih sicer udeleževala, a tam sva družno vsaj nekaterim predavateljem z bolj ali manj nedolžnimi vprašanji kar grenila življenje. Tako sva si nekako dajala duška ob vse večji degradaciji tega poklica.

Upokojitev

Konec leta 2012 je Tomaž odšel trajno na bolniško, s Primožem pa sva, ne da bi se prej zmenila, oba končala najino profesionalno kariero avgusta leta 1913. Izkoristila sva zadnjo možnost, ko se je dalo preiti v upokojitev še po starem zakonu. Tako sva konec avgusta še zadnjič pod streho spravila tudi jesensko maturo črnomaljskih gimnazijcev. Vsaj zame je bila to ena boljših življenjskih odločitev, kar se je kmalu pokazalo tudi na izvidih iz referenčne ambulante.

Primož se je poslovil leta 2015, Tomaž pa 2020. Naj jima bo lahka domača gruda.