Janez

Janez je bil rojen športnik. Če bi odraščal v urejenem urbanem okolju, bi bil gotovo reprezentant ali morda celo olimpijski prvak. Ker pa mu je mladost tekla v obkolpski vasi, je s svojimi 190 cm višine odlično igral nogomet in z brati v tekmah za anale redno premagoval ostanek vasi. Izborno je tudi plaval, se potapljal na dih in še pred kopalno sezono polovil some v okolici. Seveda športno z vrečo – priplavaš do podvodne luknje, v kateri se skriva, mu nastaviš vrečo in ga pobožaš, da odplava vanjo. Preživljal se je s polaganjem karamičnih ploščic in pri tem delu ga je višina celo motila, zato se je premikal nekoliko sključeno, sicer pa je bil običajno nasmejan in pripravljen za šalo.

Spoznala sva se v začetku osemdesetih na morju v kampu v sindikalnih prikolicah. Tovrstni turizem je bil takrat zelo razširjen, kljub plitkim žepom se je dalo preživeti teden ali celo dva z družino na morju in uživati blagodati Jadrana. Dober del hrane smo prinesli s seboj, meso v hladilnih skrinjah in ozko grlo so bili hladilniki v prikolicah, posebej še , če so delovali na plin.. Zato so si mnoge prikolice omislile dodaten električni hladilnik, ki je stal v predprostoru. Tako smo na morju kupovali pretežno krušne in mlečne izdelke ter včasih ribe, moški smo radi tudi roštiljili, da je dišalo po kampu.

Šah

Janezova družina je stanovala v sosednji prikolici, njihovi otroci so bili podobne starosti kot naši in seveda smo se takoj pričeli družiti. A naju je povezala ljubezen do šahovske igre. Ob večerih, ko so se otroci skupaj z boljšimi polovicami zaprli v prikolico, je Janez postavil mizo pod luč pred prikolico, nanjo pa leseni šah v škatli ter dvolitrski kanister z domačim plešivičkim vinom, rdečim, precej kislim, najbrž zaradi dodane izabele, in pričele so se nepozabne šahovske partije. Bila sva približno enakovredna, razvila sva čisto svoj slog igranja, medtem ko je tisti, ki je bil na potezi, tuhtal o najboljši, je drugi potiho srkal pijačo. V bistvu sploh nisva bila tekmovalna, temveč sva uživala tudi v potezah nasprotnika. Spomnim se, da mi je enkrat uspelo izvesti udušeni mat, ko se žrtvuje kraljica zato, da se matira s konjem, in Janez je še dolgo ponavljal zadnje poteze, tako so mu bile všeč.

Jadranje

Nočni šah naju seveda ni oviral, da se ne bi zjutraj peš odpravila v mestece po kruh in potrebščine, kar so nama pač naročile boljše polovice, za zajtrk in čez dan. Pot naju je vodila mimo lučice, v kateri se je dalo najeti športne rekvizite, med drugim čolne, motorni čoln, jadralne deske, ki so bile takrat novost, in celo jadrnico. Omenil sem Janezu, da sem že prejšnje leto opazoval na portoroški plaži otroke, ki so se učili jadrati v razredu Optimist, in da bi prav rad poskusil. Tudi on je bil takoj za to in po zajtrku in potem, ko smo se družine odpravile na plažo, sva se midva lotila posla.

Najameva jadrnico za eno uro in ker je nisva znala upravljati, odveslava z njo iz pristana. Bila je približno štiri metre dolga in zelo široka, kar se je kasneje izkazalo za rešilno. Osnova zanjo je bil pravzaprav Elanov čoln, imela pa je na sredini lesen premični gredelj, ki je deloval kot stabilizator, aluminijast jambor, na katerega se je dalo privezati prednje jadro, in utor, v katerega se je dalo z vrvjo potegniti zadnje jadro z boomom – drogom, ki drži zadnje jadro pritrjeno na jambor. In na krmi seveda krmilo, nastavljivo v dva položaja.

Ko sva bila toliko na odprtem, da ni bilo več nevarnosti, da bi se kam zaletela, sva nehala veslati. Pihal je ravno pravi maestral, zato sva najprej napela prvo jadro – flok. Nič posebnega ni bilo, najprej ga je bilo treba z vrvjo potegniti na jambor, nato pa privezati ob bok jadrnice. Učinek pa je bil takojšen, jadrnica je pričela ubogati krmilo in že samo s flokom smo se vidno premikali iz zaliva. Opogumljena sva na jambor potegnila še zadnje jadro, hitrost jadrnice se je še povečala in zazdelo se nama je, da nimava druge skrbi kot to, da s krmilom loviva smer tako, da so jadra ves čas napeta.

Kar hitro sva se oddaljevala od pristana, veter se je okrepil in valovi so postajali bolj konkretni in pričela sva razmišljati o tem, da bo treba jadrnico tudi obrniti. Poskusila sva s krmilom in naredila napako, ki bi bila skoraj usodna – nisva se namreč presedla na drugo stran, da bi uravnovesila barko. Jadrnica se je močno nagnila,samo nekaj cm je manjkalo, pa bi zajela, boom pa je, ko je zadnje jadro zajelo veter, poletel v drugo skrajno lego tik nad najinimi glavami. Rešila naju je samo nenavadna širina jadrnice. Ko sva si opomogla od strahu, sva ponovila obračanje, a tokrat pripravljena na presedanje v ravno pravem trenutku. Uspelo nama je skoraj brezhibno, nekoliko sva si oddahnila in zaplula v pristan, še vedno tako, da sva jadra spustila že prej in priveslala do priveza.

Kasneje sva najino jadranje še izpopolnila, upala sva si tudi v močnejši veter, po zalivu sva z jadrnico, pa tudi z motornim čolnom, prevažala tudi družinske člane. In vse to v časih, ko sam še nisem imel izpita za voditelja čolna – romantični časi pač, za izpit nihče ni niti vprašal.

Leto kasneje sem opravil tudi izpit za voditelja čolnov. Predavanja smo smo imeli v Črnomlju, izpit pa v Ljubljani. Sicer se je govorilo, da se da izpit kupiti v Reki, potrebuješ le sto mark in dve fotografiji. Meni seveda na misel ni prišlo več , da bi brez osnovnega znanja prevažal družino po morju. S sosedom, ki se je tudi prijavil, sva vzela izpit prav resno, luči plovil sva imela narisane na kartončkih ter se izpraševala. Dobro, da sva se tako lotila, kajti v Ljubljani smo iz naše skupine izpit naredili samo trije.

Morske izkušnje in pridobljeni papirji so me toliko opogumile, da sem naslednje leto, ko smo se odpravili na maturantski izlet v Dubrovnik, v Cavtatu najel jadrnico, nekoliko večjo in ožjo od moje prve. Na krov se upali le najpogumnejši dijaki, a potem smo celo uro v kar močnem maestralu profesionalno nagnjeni na bok leteli po Cavtatskem zalivu.

Surfanje

Uspeh z jadrnico je dal najinemu športnemu duhu toliko poleta, da sva pričela poželjivo ogledovati tudi jadralne deske, ki so se pri nas pojavile samo nekaj let prej, celo izdelovati so jih pričeli pri nas. In res, dvakrat sva jih najela. Meni kljub vsemu trudu in poznavanju fizike zadaj ni uspelo doseči vidnejših uspehov – postavil sem se na desko in dvignil jadro iz vode in se celo malo peljal, obračanje pa mi je ostalo španska vas. Sedaj si mislim, da bi morda potreboval večji volumen deske. No, takrat pa je Janez vidno napredoval in v drugem poskusu se je kar suvereno odpeljal iz lučice, medtem ko sem jaz zlezel iz vode in vrnil desko. Gledam takole Janeza oziroma njegovo jadro na obzorju, precej časa je že minilo, ko pristopi k meni izposojevalec: “Gde je sad taj vaš kolega?” Pokažem mu: “Eno ga, ono jedro tamo.” “Jok, to nije moje jedro!” Postalo mi je vroče, izposodim si kajaku podoben čolnič in odveslam na odprto morje. Janeza zagledam dober kilometer, morda dva od obale, kako utrujen sedi na deski. Priveslal sem do njega, vrvi nisva imela, Janez je zlezel v vodo, z eno roko se je držal čolna, z drugo pa vlekel desko, medtem ko sem jaz veslal. A upor je bil tako velik, da sem tudi sam kmalu omagal. Na srečo so kmalu za tem mimo pribrzeli veseljaki na motornem gumenjaku, pomahal sem jim, Janezu so vrgli vrv, da je privezal desko, jadro položil nanjo in tako so ga uspešno privlekli nazaj.

Spomnim se, da sva potem ta stres poplahnila z vinjakom z deitom, ki se je takrat pil. Ne spomnim se, morda sta bila tudi dva.

Smučanje

Niso naju zanimali samo morski športi, Janez si je močno želel preizkusiti tudi v smučanju. Obljubil sem mu, da greva skupaj na belokranjsko smučišče, ko gremo z družino smučat. Res je prišel v opremi, najbrž sposojeni, a manjkalo mu ni nič. Odpravimo se z žičnico do sredine smučišča in izstopimo tam,kjer je bolj položno, Janez nekaj časa pred mano, sam ga prehitim in se peljem z družino v dolino. Spodaj vidim, Janeza ni. Spet se z žičnico zapeljem do sredine in ga najdem ob robu proge stoje s čikom v ustih: “Ti, ne bo šlo, prestrmo je!” Postavim se pred njega in mu pričnem kazati plužni zavoj. Pričel me je posnemati in po četrt ure sva v krasnem plugu pripeljala v dolino. Tam si je Janez vzel nekaj pavze, ne spomnim se, ali sva se šla tudi kaj okrepčat. Potem pa spet na žičnico in ponovitev vaje. Zaključek smuke pa je bil tak, da se je Janez sicer s plužnim zavojem, a prav suvereno in brez padcev vozil po smučišču.

Sredi osemdesetih je, medtem ko je lezel na lovsko prežo, omahnil in preminil.

Iz krize v krizo

Ruska agresija na Ukrajino traja že skoraj polni dve leti in zaenkrat nič ne kaže, kam se bo tehtnica nagnila. Iz medijev lahko opazimo več dejstev: da ukrajinska toliko časa napovedovana protiofenziva ne prinaša uspehov, da evropske sankcije Rusiji niso prinesle sadov, da je Ukrajina skoraj popolnoma odvisna od zahodne pomoči in da je ta pomoč, ne glede na to to, koliko jo je, nezadostna.

Celo običajnim smrtnikom se postavlja vprašanje, kako naprej. Kje je meja med posredno in neposredno vpletenostjo evropskih držav v vojno? V medijih se pojavljajo meni smešna natolcevanja o zmagi Ukrajine in ruskem porazu. Včasih se mi zazdi, da nekateri novinarji zamenjujejo vojno z nogometno tekmo. Ali kdorkoli lahko premaga jedrsko velesilo? Sam se strinjam npr. s hrvaškim predsednikom, da je to utopija. Meni je zelo verjetno utopija tudi osvoboditev ukrajinskih ozemelj, posebej še Krima. Kolikor vem, se trenutno prebivalci Donbasa in Luganska bojujejo proti Ukrajincem.

Razmišljam, kako je do vojne sploh prišlo – z vdorom ruskih tankov proti Kijevu s ciljem “denacifikacije” oziroma da bi zamenjali pro zahodno oblast. Ne vem, koliko osnove je imela Rusija za to in koliko je Ukrajina pozabila, da ima manjšino, ki jo bo močni sosed poskusil zaščititi. Deja vu leta 1991 v naši soseščini. In za Rusijo nič nenavadnega, saj je to že počela na Madžarskem leta 1956, Češkem 1968 in še leta 1979 v desetletni okupaciji Afganistana. Ko sta se ji napad na Kijev in menjava ukrajinskega vodstva izjalovila, so si postavili nov cilj – zavzetje Donbasa in Luganska, regij z rusko manjšino. Ta cilj je Rusija v veliki meri dosegla in ni videti, da Ukrajina lahko dobi pokrajini nazaj. Nastal je neke vrste status quo, Obe strani, vključno z Evropo, ki je tudi z orožjem podprla Ukrajino, sta porabili toliko streliva, da ga mora Rusija uvažati celo iz Severne Koreje, evropska skladišča pa so tudi prazna. Poleg tega se evropske države po eni strani nočejo v vojno še bolj zaplesti, po drugi pa se mrzlično pripravljajo na morebitno nadaljnjo rusko agresijo. Posebej v skrbeh so baltske Litva s 6,3%, Latvija s 30%, Estonija z 26% ter Moldavija z 8% ruskega prebivalstva. Pri tem so baltske države celo v zvezi NATO.

Tisto, kar mene najbolj moti, je vsaj desetletna odsotnost evropske zunanje politike in servilnost Američanom. Do te vojne sploh ne bi smelo priti, da pa je Evropa leta 1914 skoraj molče pristala na okupacijo Krima, je bila zelo huda napaka. Ker je je bistvena naloga politikov ravno ta, da se dogovarjajo in dogovorijo, bi morali evropski politiki najprej poenotiti svoje stališče, potem pa komunicirati tudi z rusko stranjo in si prizadevati za končanje te nesmiselne vojne. To je lahko izziv tudi za Slovenijo, saj je članica Varnostnega sveta. Alternativa je namreč res lahko širjenje spopada in nadaljnje rožljanje z orožjem. Če se nam je do sedaj zdelo, da je mir samoumeven, pristajamo na trdna tla, kako trdo, pa bo pokazala že bližnja prihodnost. Na Američane se sicer ni posebej zanašati, Trump s sloganom America first ima spet zelo realne možnosti za zmago. Tudi v Evropi se marsikaj spreminja, zaradi kompleksnejših razmer se krepi desnica, ponekod celo obarvana z ideologijo, za katero smo mislili, da je zdavnaj preživeta.

In možnost jedrske vojne? Prepričan sem, da če bi Ukrajina obdržala eno samo jedrsko konico, te vojne ne bi bilo. To orožje je doslej učinkovito odvračalo spopade. Kljub širokoustenju nekaterih ruskih politikov in navijanju posameznih neodgovornih medijev mislim, da je vsaj v bližnji prihodnosti ne bo. Obstaja pa strah, da bi posebej v baltskih državah Rusi morda želeli preizkusiti verodostojnost 5.člena sporazuma NATO. Po nekaterih scenarijih, ki jih poveljstvo Nata preigrava, bi lahko prišlo do konvencionalnega spopada. Sicer pa Evropa sama nima jedrskih zmogljivosti, da bi lahko parirala Rusiji, karkoli bi že to pomenilo.

Kaže, da se obdobje, za katerega je bil značilen Pax americana, počasi končuje. Na svetovni oder prihajajo drugi igralci. Preostane nam samo ugibanje, kakšna pravila bodo sprejeli in koliko prostora bodo pustili OZN in morebitni svetovni vladi.

Sicer se obeta mirovni forum v Švici, a brez udeležbe Rusije, kar je pomenljivo in vnaprej manjša možnosti za kakršen koli pozitiven sklep. Politiki, tudi slovenski, bi morali prevzeli bistveno večjo vlogo.

Padanje kroglice in njen odboj od sten

Na spletni strani lahko, če uporabimo Javascript, kažemo tudi grafiko in celo kaj animiramo. Tule primer sposojene kode iz spletnega učbenika Javascripta, ki sem jo priredil za svoje potrebe.

Koda je naslednja:

<html>
<head>
<META HTTP-EQUIV="Content-Type" CONTENT="text/html; charset=UTF-8">
<meta name="viewport" content="width=device-width; charset=UTF-8; initial-scale=2.0"/>
<style>
.button {
  padding: 15px 25px;
  font-size: 24px;
  text-align: center;
  cursor: pointer;
  outline: none;
  color: #fff;
  background-color: #4CAF50;
  border: none;
  border-radius: 15px;
  box-shadow: 0 9px #999;
}

.button:hover {background-color: #3e8e41}

.button:active {
  background-color: #3e8e41;
  box-shadow: 0 5px #666;
  transform: translateY(4px);
}
</style>
</head>
<p>
Kažem kroglico, ki se odbija od tal in sten.
<body>
<p><button class="button" onclick ="startGame();">Klikni tu za začetek</button>
 
<script>
var mySound;
var myGamePiece;

function startGame() {
    myGamePiece = new component(10, "red", 5, 5);
 //   mySound=new sound("bounce.mp3");
    myGameArea.start();
}


var myGameArea = {
    canvas : document.createElement("canvas"),
    start : function() {
        this.canvas.width = 680;
        this.canvas.height = 470;
	this.canvas.style="border:10px solid #0000FF";
        this.context = this.canvas.getContext("2d");
      document.body.insertBefore(this.canvas, document.body.childNodes[0]);  
            this.interval = setInterval(updateGameArea, 20);
	        
    },	
     stop : function() {
        clearInterval(this.interval);
    },   
    clear : function() {
   this.context.clearRect(0, 0, this.canvas.width, this.canvas.height);     
    }
}

function component(radij, color, x, y, type) {
	
    this.type = type;
    this.r = radij;
    this.x = x;
    this.y = y;    
    this.speedX = 3;
    this.speedY = 0;    
    this.gravity = 0.1;
    this.gravitySpeed = 0;
    this.bounce = 0.98;
    this.update = function() {
        ctx = myGameArea.context;
        ctx.beginPath();
        ctx.fillStyle = color;
        ctx.arc(this.x, this.y, this.r,0,2.1*Math.PI);
        ctx.fill();
        ctx.stroke()
    }
    this.newPos = function() {
        this.gravitySpeed += this.gravity;
        this.speedX=0.9995*this.speedX;
	this.x += this.speedX;
        this.y += this.speedY + this.gravitySpeed;
        this.hitBottom();
    }
    this.hitBottom = function() {
        var rockbottom = myGameArea.canvas.height - this.r;
	var rob =  myGameArea.canvas.width;      
	if ((this.y > rockbottom) || (this.y<0)) {
            this.y=rockbottom;
	    //mySound.play();
            this.gravitySpeed = -(this.gravitySpeed * this.bounce);
        }
	if ((this.x > rob-radij) || (this.x<5)) {
	    this.speedX=-this.speedX};
    }
}

function updateGameArea() {
    myGameArea.clear();
    myGamePiece.newPos();
    myGamePiece.update();
}

</script>

</body>
</html>

Z njo dobimo naslednjo animacijo:

Z majhno spremembo zgornje kode pa lahko namesto kroglice dobimo prikaz njenega tira:

<!DOCTYPE html>
<html>
<head>
<META HTTP-EQUIV="Content-Type" CONTENT="text/html; charset=UTF-8">
<meta name="viewport" content="width=device-width; charset=UTF-8; initial-scale=2.0"/>
<style>
.button {
  padding: 15px 25px;
  font-size: 24px;
  text-align: center;
  cursor: pointer;
  outline: none;
  color: #fff;
  background-color: #4CAF50;
  border: none;
  border-radius: 15px;
  box-shadow: 0 9px #999;
}

.button:hover {background-color: #3e8e41}

.button:active {
  background-color: #3e8e41;
  box-shadow: 0 5px #666;
  transform: translateY(4px);
}
</style>
</head>
<p>
Kažem tir kroglice, ki se odbija od tal in sten.
<body>
<p><button class="button" onclick ="startGame();">Klikni tu za začetek</button>
 
<script>
var mySound;
var myGamePiece;

function startGame() {
    myGamePiece = new component(0, "white", 5, 5);
 //   mySound=new sound("bounce.mp3");
    myGameArea.start();
}


var myGameArea = {
    canvas : document.createElement("canvas"),
    start : function() {
        this.canvas.width = 680;
        this.canvas.height = 470;
	this.canvas.style="border:10px solid #0000FF";
        this.context = this.canvas.getContext("2d");
      document.body.insertBefore(this.canvas, document.body.childNodes[0]);  
            this.interval = setInterval(updateGameArea, 20);
	        
    },	
     stop : function() {
        clearInterval(this.interval);
    },   
    clear : function() {
   this.context.clearRect(0, 0, this.canvas.width, this.canvas.height);     
    }
}

function component(radij, color, x, y, type) {
	
    this.type = type;
    this.r = radij;
    this.x = x;
    this.y = y;    
    this.speedX = 2;
    this.speedY = 0;    
    this.gravity = 0.1;
    this.gravitySpeed = 0;
    this.bounce = 0.98;
    this.update = function() {
        ctx = myGameArea.context;
        //ctx.beginPath();
        ctx.fillStyle = color;
	//ctx.borderStyle="red";
	//ctx.style.color="blue";
        ctx.arc(this.x, this.y, this.r,0,2.1*Math.PI);
        ctx.fill();
        ctx.stroke()
    }
    this.newPos = function() {
        this.gravitySpeed += this.gravity;
        this.speedX=0.9995*this.speedX;
	this.x += this.speedX;
        this.y += this.speedY + this.gravitySpeed;
        this.hitBottom();
    }
    this.hitBottom = function() {
        var rockbottom = myGameArea.canvas.height - this.r;
	var rob =  myGameArea.canvas.width;      
	if ((this.y > rockbottom) || (this.y<0)) {
            this.y=rockbottom;
	   // mySound.play();
            this.gravitySpeed = -(this.gravitySpeed * this.bounce);
        }
	if ((this.x > rob-radij) || (this.x<5)) {
	    this.speedX=-this.speedX};
    }
}

function updateGameArea() {
    myGameArea.clear();
    myGamePiece.newPos();
    myGamePiece.update();
}

</script>

</body>
</html>

Grčija 1985

Spominu na Irmo in Gorazda.

Uvod

V bivši državi moški nismo dobili potnega lista, dokler nismo odslužili vojaščine, zato so bila kakršnakoli potovanja v tujino prej le pobožna želja. No, leta 1979 sem šestindvajsetleten avgusta po enajstih mesecih in štirih dnevih zapustil kasarno, sva se novembra prvič odpeljala z ženo v Gorico ter vedoželjno načrtovala nova potovanja.

Časi sicer po maršalovi smrti niso bili ravno rožnati. Po letih razsipništva, ko se je francoski konjak Curvoisier dal kupiti v malone vsaki samopostrežbi, je prišel na dan ogromen dolg države in vlada Milke Planinc je uvedla zelo restriktivno politiko. Vse uvožene robe je pričelo primanjkovati. Uveden je bil celo sistem par-ne par, ki naj bi prihranil nekaj goriva. Osebna vozila z parnimi tablicami niso smela voziti v torek, tista s parnimi pa ne v četrtek. Kronično je primanjkovalo tudi južnega sadja, čistil in pralnih praškov, skratka vsega, kar je bilo treba kupiti v tujini. Povprečna učiteljska plača je bila med 300 in 400 markami, k propadanju denarja je dodatno prispevala tudi inflacija, ki je dosegala takšne stopnje, da smo bili prisiljeni takoj ob plači kupovati devize na črno z deset procentnim pribitkom – šticungo. Celo svojih deviz nismo mogli v banki dvigniti, kolikor bi hoteli, količina je bila zelo omejena. Skratka, cela osemdeseta so bila težka in pravzaprav težko razumem ljudi, ki hvalijo bivšo državo. Ali imajo prav kratek spomin ali pa močno nostalgijo za svojo mladostjo v tistih časih.

Seveda pa nobena od težav ni zavrla želje po odkrivanju vsaj bližje okolice. Leta 1983 smo se z otrokoma odpeljali na Madžarsko, leto kasneje na fantastičen tridnevni izlet v Švico s sindikatom OŠ Loka, In leta 1985 v lastni režiji za cel mesec v Grčijo.

Zakaj Grćija? Konec sedemdesetih mi je prišla v roko fantastična LP gramofonska plošča z v živo posnetim nastopom zbora Mikisa Theodorakisa in solistko Mario Farantouri na atenskem stadionu Karaiskaki. Koncert je bil posnet kmalu po padcu grške vojaške hunte leta 1974, glasba je bila slovesna, prežeta z zmagoslavjem nad zatiralci, nekatere skladbe so vsebovale tudi besedila Federica Garcie Lorce in Pabla Nerude. In seveda, malo smo bili tudi pod vtisom kultnih grških filmov iz šestdesetih, Grk Zorba in Z.

Priprave na pot

Zdi se mi, da se je ideja za pot porodila že leto prej na Njivicah v avtokampu, kjer smo preživljali dopust v sindikalnih prikolicah. Ta oblika turizma je v bivši državi dobro delovala, prikolice so imele hladilnike, v katere se je dalo prinesti dobrote od doma, veliko ljudi ne glede na socialni položaj si je teden morja lahko privoščilo. Tam sva z ženo srečala tudi Irmo in Gorazda, beseda je dala besedo in načrt je počasi zorel.

Drugo leto sva si oba z Gorazdom na AMZ nabavila vavčerje za vse mogoče nesreče na poti, preverila avtomobile, Gorazdov brat nama je za srečo lastnoročno scentriral gume in pričelo se je natovarjanje naše katrce. Na tla pred zadnje sedeže je šel šotor, nanjo pa 6 cm debela zvita spalna podloga iz penaste gume, široka čez oba sedeža. Nanjo so prišle pogrnjene štiri spalne vreče, tako da je bil prostor na zadnjih sedežih zravnan z zadnjo polico. Tu na vrhu sta se utaborila otroka, sedemletni Jurij in štiriletna Nina. Danes bi imel gotovo kdo pomisleke glede varnosti, a vozili smo polno obloženi prav počasi, razen po avtocesti v Grčiji pretežno v tretji prestavi. V prtljažniku je ostalo nekaj prostora za obleko in kuhinjski pribor in to je bilo vse. Podobno sta se organizirala tudi Irma in Gorazd s Polono, vrstnico najinih otrok v nekoliko večjem poljskem PZ125.

1.dan Črnomelj – Višegrad 607km

Pot nas je vodila po trasi Črnomelj – Karlovac – Cazin – Jajce – Vitez – Sarajevo – Foča – Višegrad. Današnji Michelinroute pove, da bi bilo danes vožnje malo pod 11ur in razdalja 607 km, okvirno to drži, natančno pa ne, ker imajo danes v okolici Sarajeva avtocesto. No, mi smo se vozili cel dan. Spomnim se malice ali kosila kar ob cesti, naše punce so pogrnile prt preko havbe Gorazdovega PZja, pa smo zmagali. Seveda smo si ogledali Jajce, že takrat zapuščeno avnojsko dvorano in slapove reke Pive tam. Sarajevo smo obvozili, zelo pa mi je ostal v spominu cesta v kanjonu Drine od Foče, skupaj z železnico vklesana v kamen. Avstrijci so v kratkem času okupacije v Bosni zelo veliko naredili. Pozna se, da so hitro dojeli, da je Bosna dežela, bogata s surovinami.

Pred Višegradom nas je pričakal znameniti most, ki ga je v romanu Na Drini čuprija opisal Ivo Andrić in zanj leta 1961 dobil Nobelovo nagrado. Slabo se ga spomnim, najbrž smo bili tudi precej utrujeni, moral ga bom iti pogledat še enkrat. Prespali smo v motelu Vilina vlas v Višegradu, pozajtrkovali in zjutraj nadaljevali pot. To je bilo tudi prvič in zadnjič na vsej poti, da smo spali v zidani stavbi.

Fotko mostu lahko vidite recimo tu.

2.dan Višegrad – Titov Veles 414km

Takoj po odhodu smo zašli. Ogledali pa smo si nenadejano Prijepolje, ko smo iskali asfaltno cesto, ki jo je nenadoma zmanjkalo. Mesto je bilo nenavadno lepo urejeno in me je spominjalo na kakšne naše toplice. Nato smo se delno celo po makadamu prebili v Sandžak. Gre za pokrajino velikosti Dolenjske, a na nadmorski višini okrog 1000m. Vozili smo se po ozki, pretežno asfaltni cesti, a tako vijugasti, da smo šli samo v drugi prestavi in se tako po Sandžaku cijazili celo dopoldne.

V njegovem središču Sjenici se odločimo, da nabavimo nekaj teletine za večerjo. Zavijemo v mesnico, hočem plačati s čeki, pa se prodajalec upre: “Meni je gazda zabranio primati čekove.” Za mano pa je stal starejši možak z značilno šajkačo na glavi in takole nagovoril prodajalca: “Slušaj ti, Slovenci sami fini i pošteni ljudi, znam ja njih dobro, služio sam ja tridesetšeste vojsku na Rudnom polju!” In prodajelec je ček vzel brez besed, mi pa smo odšli z mesom, toplo nam je bilo pri srcu, da ima mož o vseh nas tako dobro mnenje.

Šele okrog poldneva smo se po kar strmem klancu spustili v Novi Pazar. Spomnim se samo, da sem se z avtom izogibal otrok, ki so se igrali v cestnem prahu.

Kosovo sem si do tedaj predstavljal revno in gorato, v resnici pa je bilo veliko ravnice z obdelanimi polji. Spomnim se, da smo se peljali mimo rudnika Trepča in Prištine. Tudi Makedonijo sem si narobe predstavljal, vsaj tisti del do Skopja je prav hribovit, tako da sem se spraševal, kje jim zrastejo tisti kontejnerji paradižnika in paprike, s katerimi so zalagali ljubljansko tržnico. Smo pa se za skoraj mesec poslovili od zelene trave, pokrajina je bila zaradi pomanjkanja padavin sežgana, razen kjer so namakali.Tudi Skopje smo v glavnem obvozili, spomnim se le romskih otrok, ki so nam kar med postankom na križišču nenaročeno oprali šipe na katrci, seveda za drobiž. Kamp v Titovem Velesu je bil prav lepo urejen, postavili smo šotore, skuhali in spekli večerjo ter zaspali.

3.dan Veles – Gevgelija – Solun – Agia Trias, 210 km

Michelinov vodič pravi, da bi danes trajala pot 2,2 ure danes, takrat pa smo potovali cel dopoldne.
Kar zgodaj smo pospravili šotore in se odpravili na pot. Ugotovili smo, da južneje kot smo, bolj vroče postaja in da se bo treba nekje aklimatizirati. Odločitev je padla na kamp Agia Trias (Sveta Trojica), kakih 20 km južno od Soluna. Po kar dobri cesti smo se se peljali mimo Demir Kapije in Gevgelije, kjer se je pričela grška avtocesta. Navdušil me je poseben režim na njej. Ne vem, kako je danes, a takrat je imela v eno smer dva pasova, glavni in odstavni. Če smo koga dohiteli, se nam je umaknil na odstavni pas, tako da smo peljali mimo, če pa je kdo dohitel nas, smo to storili mi. Če bi se slučajno kdo pozabil umakniti, prične zadnji neznansko hupati. Hitro smo se navadili tega režima, se peljali najhitreje doslej in občudovali cvetoče oleandre med nasprotnima pasovoma.

Komplikacije pa so nastopile v bližini Soluna. Število pasov v eno smer se je povečalo na tri, promet se je zgostil, postalo je mučno, ker se nam je zdelo, da vsi hupajo nam. No, izkazalo se je, da se Grki s hupami pogovarjajo, recimo pohupaš zadaj vozečemu, zavijam na levo, in on pohupa nazaj, češ slišal sem te. Nam seveda ni bilo do smeha, za nameček pa smo v gneči še izgubili Gorazda, s katerim sva do tedaj vozila v vidni razdalji. Prebili smo se nekako iz mesta, uspelo nam je zaviti proti Sveti Trojici. Sprijaznili smo se že, da bo naša družina dopustovala sama, pa zagledamo nekje ob cesti tudi Gorazdov avto, ki je bil vedno nekoliko hitrejši od nas in nas je čakal.

V kar naseljenem kampu smo postavili šotore, si ogledali plažo in seveda najprej trgovino s špecerijo. Imenitne so se nam zdele kola in fanta v plastenkah, ki jih pri nas še ni bilo, pa tudi voda v plastenkah. Seveda smo odrasli poskusili žgani metaxo in ouzo ter vino retsina z okusom po smoli. Od jedi pa so nas navdušili sirovi kolački tiropites, souvlaki, ki je pravzaprav njihov kebab, in tzalziki, kumarična solata z jogurtom, česnom in baziliko, pa seveda musaka. Od tedaj nas tzalziki redno spremlja v poletni družinski prehrani. Turške kave se pri njih ne naroča (s sosedi kljub temu, da so skupaj v Natu, niso v dobrih odnosih), temveč grško.

V tem kampu smo ostali tri dni. Spomnim se predvsem izleta v Solun in obiska ulice trgovinami, v katerih so bili sami ženski čevlji. Trgovine v tej ulici so bile posebne, večino površine je predstavljala prelomljena vbokla izložba, prodajni prostor je bil prav majhen, kot da je večino robe razstavljene. In najhuje, čevlji ali sandali v posamezni izložbi so bili vsi iste barve. Večjega posmeha takrat napol praznim trgovinam doma res ne bi mogli doživeti.

Druga izkušnja iz Soluna, ki je ne bom pozabil, je bila s frizerjem. Konec šolskega leta je za šolnike naporen in mi frizerskega salona nekako ni uspelo obiskati doma. Stopim torej v brivnico, sprejme me koščen Grk pri šesdesetih in me kritično gleda v glavo. Angleško ni znal, jaz grško prav malo, in ne da bi se sporazumela, je pripeljal lijak za pranje glave, mi ročno opral lase in naredil najlepšo frizuro, kar sem jih kdaj imel. Operacija se končala s krajšanjem obrvi in prirezovanjem dlak v ušesih in nosu. Dogodek je kar trajal, obe družini sta se nabrali na vratih in kukali, kaj se dogaja. Skratka, imel sem priliko doživeti mojstra svojega poklica starega kova. Račun za vse to pa je bil vsemu trudu navkljub dovolj kulturen, da sem mu lahko pustil tudi napitnino.

Po treh dneh smo se toliko navadili na vročino, da smo se lahko odpeljali proti jugu. Klime v avtomobilih seveda ni bilo, zato smo se ves čas vozili z odprtimi okni in kljub temu se nobeden od otrok se ni prehladil. Hrano in vodo za na pot smo pretežno kupovali v trgovini, mene so navdušile olive vseh velikosti in barv v čebričkih, prodajali so jih v rinfuzi, torej na vago. Doma sem se naučil nekaj grških besed in fraz in te tudi vneto uporabljal, domačini so bili navdušeni nad mojim trudom in sem v trgovinah vedno dobil dobro mero oliv, na tržnici pa enkrat celo lubenico zastonj. Tako smo brzeli mimo Olimpa in Larise do avtokampa Stylis (Stylida) nekako na pol poti do Aten. Zapomnil sem si ga po črnem produ na obali, okoliške kamnine so bile očitno vulkanskega izvora, nam navajenim na apnenec pa se je zdelo, da je pesek umazan. Bilo je tudi neverjetno hrupno zaradi cvrčanja skržatov, nažigali so, da so bolela ušesa. Splača se omeniti tudi sanitarije – brez izjeme so bile že takrat brezhibno čiste, podobne našim današnjim, medtem ko so bile naše takrat prava katastrofa.

6.dan Stylis – Rafina 240 km


No v Stylisu smo samo prespali in večerjali izvrstno musako, drugi dan pa odbrzeli mimo Lamie in Termopil naprej na jug. Prevozili smo Maratonsko polje in se utaborili v kampu pri Rafini, 30 km vzhodno od Aten na obali Egejskega morja. Tu je bilo že postavljeno nekaj prikolic Atencev, ki so hodili sem na oddih. Lokacijo smo izbrali tako, da smo bili hkrati ob morju, Atene pa so bile dosegljive z lokalnim avtobusom. Tukaj smo se odločili ostati večino časa v tej državi in od tod hoditi na izlete naokrog.

Atene

Opremili smo se z zemljevidom Aten in že naslednji dan odpotovali z avtobusom, podobnim tistim v ljubljanskem potniškem prometu, v Omonio, ki je središče Aten. Pričakal nas je nas je impozanten vodnjak, že pogled nanj je bil v peklenski vročini osvežujoč. Oboroženi z zemljevidom smo se v takrat štiri milijonskem mestu počutili čisto suvereno. Najprej smo obiskali nacionalni arheološki muzej in tam ostali debeli dve uri, Grška antična zgodovina ima več plasti skozi več tisočletij, nekako od najstarejše kretsko mikenske naprej. Potem pa nazaj z avtobusom, v kamp na plažo na obali Egejskega morja, kjer so bili morda ravno tisti dan precej večji valovi od tistih, ki smo jih bili vajeni iz Jadrana. Naslednji dan pa smo se zapeljali na jug polotoka v 40 km oddaljeni Sounion, kjer so ostanki Pozejdonovega templja, zgrajenega od Atencev med vladavino Perikleja v 5.stol.pr.n.št. Nekaj veličastnih stebrov še vedno stoji in kljubuje potresom in zobu časa.

Greece_Cape_Sounion_Avtor: Berthold Werner; licenca: CC

Pozejdonov tempelj v Sounionu. Vir: Wikipedia, B.Werner, CC

Po nekaj dneh smo se spet odpravili z avtobusom v Atene. Zlezli smo na Akropolo, Partenon so ravno prenavljali, nenavadno smo se počutili na tako zgodovinskem mestu. Od tam smo se dodobra razgledali na vse strani Aten. Sledil je spust v slikovito staro četrt Plako, in ogled drugih atenskih znamenitosti, trga Sintagme, grškega parlamenta s slovito menjavo straže, stadiona, na katerem so bile leta 1896 prve olimpijske igre moderne dobe. Je iz belega marmorja in dvakrat ožji od današnjih stadionov.

Izlet na Peloponez, 200km

Nekaj dni kasneje smo se z avtomobili ob zvokih sirtakija iz kasetarja odpravili na jug, na Peloponez. Ostale so mi v spominu ozke uličice Pireja in seveda Korintski prekop, po mnogo poskusih že v antiki zgrajen konec 19.stoletja. Prekop je dolg nekaj čez 6 km, na vodni gladini, torej brez zapornic med 90m visokimi stenami.  Pot skrajša kar za 900 km, a je uporaben le z a manjša plovila.

Naslednja postaja so bile Mikene,  središče kulture, ki je cvetela med 1600 in 1150 pr.n.št.  Ogledali smo si Levja vrata, arheološko zbirko od tod pa smo videli v Nacionalnem arheološkem muzeju.  Naprej nas je pot vodila do Epidaurusa, ki velja za najbolj ohranjeno grško antično gledališče.  Občudovali smo njegovo akustiko. Ko je na odru  vodič neke skupine trgal papir, se je to slišalo v zadnji vrsti polkrožnega gledališča.

Levja vrata v Mikenah. Vir Wkipedia, A.Trepte, CC

Morje smo spet zagledali pri Naplionu, zelo utrjenem mestu z bogato zgodovino. Vročina nas je zdelovala, zmogli smo samo še do turističnega mesteca Milli, kjer je bilo morje v plitkem zalivu tako toplo, da so se redke ribe obračale okrog.

Ostali smo do poznega popoldneva, čakalo nas je 200 km poti nazaj. Vožnje po križiščih velemesta smo se šele učili. Med prvimi smo pripeljali do semaforja, nato pa tako kot drugi torirali motorje, da bi nas ob zeleni čim prej odneslo skozi križišče.

Zaplet

Tedna, namenjena dopustu  v Grčiji, sta hitro minila, tudi nemške marke, ki smo jih menjali v drahme, so kopnele. Bližal se je čas odhoda in podrli smo šotora, zložili vse v avtomobila in štartali. Nismo še prišli iz Rafine, ko v katri pod motorjem nekaj zaropoče, avto pa obstane in motor crkne.  Poiščemo bližnjega mehanika, ki ni znal nič angleščine, je pa pogledal motor in izjavil :˝Mašina kaput!˝ Poklical sem Elpo, ki je grški AMD.  Povedal mi je naslov avtomehanične delavnice v Atenah, kjer bo pustil avto, da ga bodo popravili. Razložili smo spet prtljago in ponovno postavili šotor na istem mestu. Naslednji dan sva se Gorazdom odpravila v to delavnico, da se dogovorim za popravilo. Povedal  sem, da mislim plačati z vavčerji, pa so se mi smejali, češ da Jugoslavija ne plačuje računov.  Stisnilo me je pri srcu, poklapana sva odšla nazaj v kamp.  Denarja je obema družinama zmanjkovalo, razmišljal sem že, da bi avto pustil v Grčiji, sami pa bi šli z vlakom domov. V kampu sta naju pričakali ženi z otroci in večerjo. Makaronovo meso je bilo zelo slastno, saj cel dan nisva nič jedla. In ravno med večerjo je prišla tudi čudežna rešitev mojih težav.

Nismo še dobro odložili žlic, ko je v šotor pokukala glava:

˝Slovenci? Slišal sem govorico.˝

Gospod je bil Belokranjec Tone Panjan, predstavnik tovarne IMV  v Atenah, Grkom je prodajal prikolice, v Rafino pa je hodil v svojo prikolico na oddih. Povedal sem mu za težave z avtom in tudi z denarjem,  pa se je ponudil, da bo za avto poskrbel on. Res nas je drugi dan pričakal v svoji pisarni v Atenah, skupaj smo odšli po katro, in jo odpeljali v njegovo delavnico. Popravilo je trajalo samo tri dni, motor je bil sicer v redu, strgala pa se je verižica, ki jo imajo katre namesto zobatega jermena. Stroški so znašali 340 mark, denar je založil on po dogovoru, kako mu ga bom vrnil.

V Tonetovem mitsubishiju sem tudi spoznal, kako se vozi po križiščih velemesta. Prav upokojensko in nestresno gre od križišča do križišča, poskrbeti je treba le, da si v koloni vedno zadnji ali vsaj med zadnjimi. Potuješ pa ravno tako hitro kot tisti prvi v koloni, ki torirajo motorje pred startom.

Tako smo imeli nekaj podaljšanega grškega dopusta. Medtem se mi je zgodila smešna situacija z grškimi policisti. Z dvema smo se seznanili že v kampu, impresionirana sta bila nad našim nogometašem  Velimirjem Zajecom, ki je ravno takrat zaigral za njihov Panathinaikos.  Ker sta vedela za okvaro na avtu, sta naju z Gorazdom povabila na postajo in nama celo ponudila kavo. Ob odhodu na mizi enega zagledam sončna očala, za las podobna mojim, pa jih spravim v žep majice, ne da bi kdo kaj opazil. Po kakih petdeset metrih od postaje pa opazim, da imam svoja na vrhu glave. Seveda sem osramočeno odtaval nazaj in sprožil pri policistih buren krohot.

Rafina – Ohrid 590km

Domov smo potovali v enem zamahu, saj smo bili skoraj brez deviz. Ustavili smo se le na tržnici v Larisi za vodo in sadje. Spomnim se, da smo tudi na tej tržnici dobili melono zastonj, najbrž zaradi otrok in tistih nekaj grških besed in fraz, ki smo jih vneto uporabljali.  Prvi kraj, v katerem smo se v bivši državi ustavili, je bila Bitola. Hoteli smo na stranišče, a v nasprotju z bleščečimi grškimi stranišči je bilo tu polito in tema.

– Aha, doma smo, sem pomislil. Ponovno smo se ustavili v slaščičarni v mestu Resen, kjer smo se čudili pistacijam in podobnim prav vabljivo dišečim suhim dobrotam. Nadaljevali smo do Ohrida, kjer smo se spet utaborili. Zaradi povratka v domovino in možnostjo plačevanja s čeki smo namreč spet postali solventni.

Ohrid

Za spremembo od do sedaj rjave, od suše sežgane pokrajine, je bila okolica Ohrida zelena, prav spominjala je na Belo krajino in Kolpo. Pozna se, da je nadmorska višina Ohridskega jezera okrog 700m.  Pred jezerom smo si na nekem griču ogledali ostanke bazilike, od katere je ostal samo talni mozaik. Nato smo si izbrali kamp na vzhodni obali. Izbira je sedaj, ko smo bili izkušeni taborniki, potekala prav strokovno, najprej je sledil ogled kampa vključno s sanitarijami in cenikom in šele drugi nam je bil všeč. Postavili smo šotore in tam ostali štiri dni. Seveda smo si ogledali mesto, v cerkvi svete Sofije je ravno vadil zbor in opazili smo, da je cerkev tako akustična, da so nas od petja zbora bolela ušesa. Eden od dni, ki smo jih preživeli tam, je bil 2.avgust, njihov nacionalni praznik Ilinden. Na ta dan leta 1903 so se Makedonci pod vodstvom Goce Delčeva uprli Turkom. Spomnim se gneče na ulicah in pražnje oblečenih domačinov. Odpeljali smo se tudi pogledat samostan v Naumu prav na albanski meji. Meja je takrat veljala za neprodušno zaprto, v Albaniji je še vladal režim Enverja Hoxhe.  Kopali smo se v prav toplem jezeru, nekega večera pa so nas v kampu povabili na požirek domačini, med katerimi je bil tudi poslanec njihovega sobranja.  Seveda smo razpravljali tudi o politiki in bili polni inovativnih rešitev.

Ohrid – Skopje 172km

Za pot domov smo se odločili po zahodnem, albanskem delu države. V Skopje smo prišli preko mest Kičevo, Gostivar in Tetovo. Ta del je precej hribovit, pokrajina je podobna našim Gorjancem. Spotoma smo srečali domačina z značilno kapico na glavi, pet metrov za njim pa je drobila njegova žena, pokrita z naglavno ruto. Povprašali smo ga za pot, vse nam je natanko razložil, žena pa si je nas je iz varne razdalje natanko ogledala. V nekem kiosku ob poti smo dobili imeniten jogurt in to je bilo vse.V Skopju smo najprej poiskali kamp, kjer bi lahko postavili šotore. Kamp je bil sumljivo prazen, a mi smo bili preveč utrujeni, da bi kaj dosti spraševali.  Nas je pa ponoči zbudilo streljanje – a na srečo smo kmalu ugotovili, da je nekje v bližini svatba in da svatje streljajo.

Skopje – Budva 420km

Zjutraj smo pospravili in naprej na Kosovo, mimo rudnika Trepča in Prištine v Črno goro.Cesta je bila gorska, ovinkasta, precej časa je potekala v kanjonu reke Morače. Prvi večji kraj v Črni gori je bil Kolašin. Nismo se tam niti ustavili, temveč smo obiskali Njegošev mavzolej na Lovčenu ter si ogledali staro črnogorsko predstolnico Cetinje. Našli smo neko gostilno v okolici in si naročili jagnjetino. Zanimivo je bilo to, da smo plačali s čekom, a ne spomnim se, da bi tisti ček kdaj  prišel na vnovčenje. Hvala Črnogorcem! Na vsej poti je bil to edini tak primer.

Od tam nas je čakala še kar dolga pot do morja, ki smo ga dočakali v Budvi. Pozno je bilo, ko smo prispeli, po krajšem postanku  na pijači smo ustavili blizu plaže. Nismo postavljali šotorov, otroci so spali v avtu, z ženo pa sva potegnila na plan blazino, podložila pod njo šotorsko krilo, zlezla v spalni vreči in zaspala. No, za vsaj slučaj sem si vtaknil pod blazino še sekirico za zabijanje klinov.  

Budva – Dubrovnik 120 km

Odločili smo se, da se bomo vračali nazaj po jadranski magistrali. Obiskali smo torej Boko Kotorsko, v Kotorju sem na javnem vodnjaku lahko pil bočato vodo (tako pravijo sladki vodi, ki je je zmešala z morsko). Leto ali več nazaj je bil namreč v tistih krajih potres in voda iz vodovoda se je zmešala z morsko. Pot nas je naprej vodila v Dubrovnik, kjer smo si spet vzeli čas za obzidje in izlet z gondolo na Srđ. Dubrovnik sem poznal, ker sem bil tam nekaj let prej na maturantskem izletu. Zvečer smo obiskali Babin kuk, hotelsko naselje, podobno našemu Bernardinu. Nekaj časa smo posedeli ob glasbi, nato pa poiskali nekoliko odmaknjeno parkirišče, kjer smo mislili, da bomo prenočili tako kot v Budvi. Spet so otroci spali v avtu, mi pa na blazinah ob avtih. A po kaki uri sta na prebudila policista. Posebej eden je bil prav glasen in grob, najbrž ga je bilo strah, celo njegov kolega ga je miril, češ da otroci spijo. Odmerila sta nama kazen in nas napotila v kamp, ki sploh ni bil tako blizu. Ob speljevanju smo opazili varnostnika v krožečem avtomobilu, ki je poklical policijo.

Dubrovnik – Primošten 204 km

Naslednji dan je bil cilj Split. V vročem dnevu smo ob ustju Neretve opazovali domačine, ki so ob cesti prodajali lubenice in jih atraktivno hladili tako, da so jih polivali s curki mrzle vode. To je bil tudi zadnji našega skupnega potovanja. Irma in Gorazd sta se odločila, da gresta obiskat sorodnike v Split, mi pa smo nadaljevali do Primoštena, kjer smo v kampu še zadnjič prespali in se v popoldanskih urah polni vtisov srečno vrnili domov. V Slovenijo smo stopili iz Jurovskega Broda in takoj ugotovili, da je trava pri nas najbolj zelena in naše hiše najlepše.

Primošten – Črnomelj 340km

Števec na katri je doma kazal dobrih 6000 km več.  Če izvzamem tisto pretrgano verigo, dobro je zdržala, čeprav je bila stara že sedem let. Tudi otroci so pot imenitno prenesli. Zaradi vročine smo vozili pretežno z odprtimi okni, a ni nobeden od njiju potožil zaradi ušes ali česa drugega. Kasneje so se pritoževali le zato, da so šli premajhni na pot in se je niso zapomnili. Prav tako smo se dobro držali odrasli, spomnim se samo glavobola moje boljše polovice v Atenah, ko smo poiskali lekarno. Še najbolj nas je pravzaprav zdelovala vročina, tako da bi bi si za tako potovanje veljalo izbrati kak drug letni čas.

Details

Details

Details