V sestavku nameravam opisati način poučevanja, ki sem ga uporabljal med svojo profesionalno kariero. Učitelji običajno o svojem delu ne govorijo, celo med kolegi ne, niti na svojih srečanjih, še manj pa pišejo o tem. To je škoda, ravnatelj bi moral take teme vzpodbujati, izkušnje bi si morali izmenjevati, predvsem pa primere dobre prakse. Pišem predvsem zato, da bo morda komu, predvsem pa mlademu učitelju, ta vsebina koristila.

Poleg predmetov, ki sem jih poučeval po sili razmer, sem bil v resnici usposobljen za tri: matematiko, fiziko in računalništvo. Šele v tem tisočletju sem lahko izbiral sam, kaj bom učil, in izbral samo matematiko. Čeprav sem rad učil fiziko, mi je tam kronično primanjkovalo časa in dijakom sem tožil, da jim prodajam same kosti in nič mesa, časa za zanimivosti in utrditev ni bilo. Motilo me je tudi to, da se od srede devetdesetih fizika končala že v tretjem letniku za dijake, ki si je niso izbrali za maturo in takih je bila večina. Tako naši dijaki ne slišijo poglavij optika in atomika. O jedrski energiji niso slišali nič, o njej pa naj bi danes odločali na referendumu.

Nasprotno pa je pri matematiki ur dvakrat več, pa še dodatno so mi dodelili v tretjem in četrtem letniku. Dovolj časa ostane tudi za utrjevanje in preverjanje osvojenega znanja. Ker je znanje popredalčkano samo v šoli, sem ure smiselno izkoriščal tudi za druge, fizikalne in računalniške vsebine.

Vsa moja didaktika je temeljila na učenju sproti. Dijaki so podvrženi intenzivnemu sprejemanju novega znanje in ker le-to izpodriva staro, je pozabljanje stare snovi normalen pojav. Zato so že stari Latini ugotovili: Repetitius mater studiorum est. Snov, ki jo srečamo dopoldne v šoli, je treba že popoldne, nato pa še večkrat ponoviti. Po vsakem naslednjem ponavljanju se pozabljanje upočasni. Več o tem pa naslednji graf:

Časovno je za to, da se res kaj naučimo, najbolj smotrno večkratno zaporedno ponavljanje snovi. Pri tem se nam seveda odpirajo novi vidiki in postavljajo vprašanja, ki krepijo in utrjujejo prvotno znanje. Tako imamo tudi dovolj priložnosti za kritično vrednotenje osvojenih vsebin.

Šolsko uro sem imel razdeljeno na tri približno skoraj enake dele. Prvi je bil posvečen domači nalogi. Le-te so bile obvezne, obsegale so primere iz učbenika ali vaj iz tekoče snovi, dijaki so jih pisali, manjšina tudi prepisovala pred poukom v šolski jedilnici. Med sprehodom po razredu na začetku ure sem vse (po štiri zvezke so mi dali na konce klopi) pregledal in vidiral, pohvalil koga za lepo obliko in povprašal drugega, ali se mu je zelo mudilo. Nisem vztrajal pri celotni nalogi, dijake sem celo vzpodbujal, da preskočijo tiste primere, ki jih ne naučijo nič novega. Naslednjih deset minut je bilo namenjeno vprašanjem dijakov, hodili so pred tablo in z mojo pomočjo rešili naloge, ki so jim povzročale težave doma. Pogosto sem ob taki priliki koga izzval: „Kdo pa to nalogo zna, kdo jo lahko pride pokazat k tabli?”

Nato sem približno petnajst minut razlagal novo snov. Tablo sem s kredo razdelil na tri dele, vse definicije sem pisal in govoril dovolj počasi, da so si moje besede lahko tudi zapisali. Trudil sem se z malo besedami povedati čim več, saj gostobesednost poslušalca utruja. Pomembna se mi je zdela tudi lepa tabelska slika. Reditelja sta tablo oprala vsaj dvakrat na uro, za brisanje table sem po vzoru fakultet uvedel čistilec za steklo, taka se je tudi hitreje osušila.

Zadnji del ure je bil namenjen reševanju primerov iz tekoče snovi in pripravi na domačo nalogo. Spet so dijaki – sami so držali vrsto, kar po sedežnem redu – pri tabli, seveda z mojo pomočjo reševali primere iz novega poglavja.

Dalo se je opravičiti za nenapisano domačo nalogo, vendar jo je bilo treba prinesti samoiniciativno pokazat naslednjo uro. Huje pa je bilo, če se kdo ni niti opravičil. To sem posebej zabeleži, a takih primerov je bilo prav malo.

Dosežke svojih dijakov sem si seveda zapisoval. Dolgo časa z znaki, a potem je nastala proti njim taka gonja, da je bilo treba spremeniti taktiko. Ocenjevanje za znake namreč drži dijake v pripravljenosti. Ko je obstajalo, so me pričakali pred učilnico z odprtimi zvezki, po njem pa so v jedilnici veselo kartali med odmori in po njih. Meni se je zazdelo, da z ukinjanjem teh posegajo v moje delo, da zgubljam svojo suverenost, pa tudi odgovornost za znanje dijakov. No, namesto plusov, pokončnih in minusov sem uvedel spet znake, katerih pomen sem tokrat poznal samo jaz. Dijaki so vedeli, da si o njih nekaj zapisujem, še bolj pa, ker sem včasih komu namesto ustnega spraševanja kar ponudil oceno, nekako takole: „Na osnovi spremljanja tvojega sprotnega dela ti lahko dam oceno 3, če pa želiš višjo, boš še malo vprašan.” Naprednejši, pa tudi povprečni dijaki so to možnost izkoriščali na obojestransko zadovoljstvo in ker ni bilo pritožb, tudi inšpekcije ni bilo, da bi masirala ravnatelja.

Dve oceni v šolskem letu sta bili ustni, ostalih 6 – 8 pa pisnih. Od vseh predmetov je bilo pri meni največ ocen, občudoval sem kolegico, ki je imela celo eno uro več na teden, pa samo tri ocene na leto. A meni se je zdelo, da je za dijake boljše, da test obsega manj snovi, pa tudi pomen posamezne ocene se v njihovi množici zmanjša. Seveda je bilo treba vse te teste tudi sestaviti in popraviti, sestavljal sem jih zvečer, popravljal pa običajno nekako od četrte zjutraj naprej. Kdor misli, da učitelj konča svoje delo z odhodom iz šole, se zelo moti. Potem, ko sem si ustvaril bazo svojih testov, sem v starih dostikrat samo spreminjal podatke, pa so bili še uporabni, sam pa sem si tako olajšal sestavljanje. Dijaki so to vedeli, se založili s starimi testi več generacij nazaj in pri pisanju manjkali res le izjemoma.

Tedne, v katerih so pisali teste, so izbrali dijaki sami, pazil sem le, da so bili na urniku prve tri šolske ure. Pisali so naloge iz učbenika, včasih tudi iz zbirke nalog, razdeljene v skupine A in B, v B so bile zamenjane naloge iz A, v nalogah pa spremenjeni podatki. Pisali so šest nalog, za zadostno sta zadoščali dve in pol, za odlično pa štiri in pol, šesta naloga je prinašala bonus točke in skrbela za to, da se najhitrejši niso ozirali okrog.
Obvezno smo pisali popravo testa in dijaki so lahko prepisali rešitve. Pred razdelitvijo testov sem se zavaroval – dijaki so pospravili zvezke in pisala v torbice. Nato so dobili za kakih pet minut test v pogled. To je bila tudi priložnost za reklamacije z njihove strani – narobe seštete točke, spregledan rezultat, ipd., uspešne ali neuspešne. Sledil je vpis ocene v redovalnico in vračanje testa. Tako sem se izognil prav grobim poneverbam, ki sem jih tudi, sicer zelo poredko, srečal.

Ostajalo nam je dovolj časa za seznanjanje z IKT, ki se je nanaša na ta predmet. Že od prvega letnika naprej sem dal precej poudarka preglednicam, višek pa so dosegle v četrtem z obrestno obrestnim računom. Uvod v to poglavje sem običajno pričel takole: ”Velik del snovi, ki ste jo slišali pri matematiki, boste po maturi mirno lahko pozabili. A obrestno obrestni račun vas bo spremljal vse življenje, njegovo nepoznavanje vas bo udarilo direktno po žepu!”

Naj podam še primer za to: Prodajalec ponuja avto za gotovino po 28000€, lahko pa tudi najamete kredit za 10000€, ki ga odplačujete 3 leta po 310€ na mesec. V tem primeru stane avto samo 27500€. V zadnjem primeru stane avto samo 27500€. Če nimate dovolj gotovine, je odločitev znana. Kaj pa, če jo imate?

S programom Wink sem jim pripravil video o izdelavi amortizacijskega načrta za odplačevanje posojila ter ga vstavil v spletno učilnico, vsak dijak je dobil drugačne podatke, pa so te načrte za neko domačo nalogo izdelali in jih oddali. Navduševal sem jih tudi za geometrijsko orodje Geogebro za risanje skic ter profesionalni program za pisanje v dokumentacije v znanosti in tehniki LaTeX in celo grafični vmesnik TikZ, s katerim je narisan zgornji graf. Najbolj napredni dijaki so to tudi osvojili.

Osvojeno znanje matematike smo prav pogosto zabelili s primeri iz fizike, včasih tudi kemije, seštevanje vektorjev, vodoravni in poševni met, plinski zakoni, pH, izmenični tok, nihanje, radioaktivni razpad, vse, kar se je dalo povedati brez večje izgube časa. V novejšem času je sicer prišel v modo timski pouk – dva učitelja različnih predmetov pri uri, recimo matematik in kemik pri obravnavanju pH. Sam sem bil in sem še vedno odločno proti tej novotariji, zdi se mi omalovaževanje strokovnosti učitelja, kot bi imel plašnice in ne mogel pogledati čez plot svojega predmeta. Nekako v istem času je postalo obiskovanje pouka precej prostovoljno in včasih sem se glede timskega pouka šalil, da bo, če se bo ta trend nadaljeval, pri pouku kmalu več učiteljev kot dijakov.

Vnašanje fizikalnih primerov v matematiko je prineslo naši šoli tudi inšpekcijo. Usedel se je v ravnateljevo pisarno in ga masiral, kaj se dogaja na njegovi šoli. Ravnatelj me je prišel v zbornico vprašat, kaj naj mu odgovori, posodil sem mu svoj učbenik in označil strani, kjer so bili tudi primeri iz fizike, on pa ga je odnesel inšpektorju, da je le-ta lahko napisal zapisnik in zadeva je bila končana.

Za maturo sem dijakom predlagal, naj tisti, ki imajo v razredu odlično, prav dobro ali celo dobro dobro, razmišljajo o višjem nivoju. Kakih 15-20 procentov se je res odločilo zanj. Ocene na maturi so v povprečju redno presegale republiško povprečje, posamezen dijak pa je redno dobival na maturi eno, včasih celo dve stopnji višjo oceno kot v razredu. Sam sem bil tega vesel, a nazadnje je to postalo kamen spotike. Namesto da bi me pohvalil, me je ravnatelj čisto brez podlage in na osnovi čenč obtožil, da imam med letom ocene prenizke. Strokovna analiza takega sklepa seveda ne prenese, saj sta oceni pridobljeni ob različnem času, z različno snovjo, z različno motiviranim dijakom in na zelo različen način. Skoraj čisto neprimerljivi sta torej, pove pa dobra ocena na maturi nekaj o dobrem delu v razredu.

Z mojim naslednikom, ki je bil pravzaprav začetnik, sva se glede metod poučevanja strinjala samo v tem, da se v ničemer ne strinjava. A ko je po nekaj letih odhajal tudi on, mi je le priznal, da so največ od vseh njegovih dijakov znali tisti, ki jih je podedoval od mene.

Če se ozrem nazaj, v začetku moje kariere se je vsaj na tej šoli matematike držal mit, da je to nekaj nerazumljivega, običajnim dijakom nedostopnega in namenjenega samo posvečenim izbrancem. No, ta mit sem razbil. Obveljalo je, da gimnazijsko matematiko lahko razume vsak, le vsak dan je treba vaditi in se ukvarjati z njo. Obnaša se torej kot zelo plašna mladenka – ne razkrije zlahka svojih čarov, ko pa jih, osupne oboževalce.