Janez je bil rojen športnik. Če bi odraščal v urejenem urbanem okolju, bi bil gotovo reprezentant ali morda celo olimpijski prvak. Ker pa mu je mladost tekla v obkolpski vasi, je s svojimi 190 cm višine odlično igral nogomet in z brati v tekmah za anale redno premagoval ostanek vasi. Izborno je tudi plaval, se potapljal na dih in še pred kopalno sezono polovil some v okolici. Seveda športno z vrečo – priplavaš do podvodne luknje, v kateri se skriva, mu nastaviš vrečo in ga pobožaš, da odplava vanjo. Preživljal se je s polaganjem karamičnih ploščic in pri tem delu ga je višina celo motila, zato se je premikal nekoliko sključeno, sicer pa je bil običajno nasmejan in pripravljen za šalo.
Spoznala sva se v začetku osemdesetih na morju v kampu v sindikalnih prikolicah. Tovrstni turizem je bil takrat zelo razširjen, kljub plitkim žepom se je dalo preživeti teden ali celo dva z družino na morju in uživati blagodati Jadrana. Dober del hrane smo prinesli s seboj, meso v hladilnih skrinjah in ozko grlo so bili hladilniki v prikolicah, posebej še , če so delovali na plin.. Zato so si mnoge prikolice omislile dodaten električni hladilnik, ki je stal v predprostoru. Tako smo na morju kupovali pretežno krušne in mlečne izdelke ter včasih ribe, moški smo radi tudi roštiljili, da je dišalo po kampu.
Šah
Janezova družina je stanovala v sosednji prikolici, njihovi otroci so bili podobne starosti kot naši in seveda smo se takoj pričeli družiti. A naju je povezala ljubezen do šahovske igre. Ob večerih, ko so se otroci skupaj z boljšimi polovicami zaprli v prikolico, je Janez postavil mizo pod luč pred prikolico, nanjo pa leseni šah v škatli ter dvolitrski kanister z domačim plešivičkim vinom, rdečim, precej kislim, najbrž zaradi dodane izabele, in pričele so se nepozabne šahovske partije. Bila sva približno enakovredna, razvila sva čisto svoj slog igranja, medtem ko je tisti, ki je bil na potezi, tuhtal o najboljši, je drugi potiho srkal pijačo. V bistvu sploh nisva bila tekmovalna, temveč sva uživala tudi v potezah nasprotnika. Spomnim se, da mi je enkrat uspelo izvesti udušeni mat, ko se žrtvuje kraljica zato, da se matira s konjem, in Janez je še dolgo ponavljal zadnje poteze, tako so mu bile všeč.
Jadranje
Nočni šah naju seveda ni oviral, da se ne bi zjutraj peš odpravila v mestece po kruh in potrebščine, kar so nama pač naročile boljše polovice, za zajtrk in čez dan. Pot naju je vodila mimo lučice, v kateri se je dalo najeti športne rekvizite, med drugim čolne, motorni čoln, jadralne deske, ki so bile takrat novost, in celo jadrnico. Omenil sem Janezu, da sem že prejšnje leto opazoval na portoroški plaži otroke, ki so se učili jadrati v razredu Optimist, in da bi prav rad poskusil. Tudi on je bil takoj za to in po zajtrku in potem, ko smo se družine odpravile na plažo, sva se midva lotila posla.
Najameva jadrnico za eno uro in ker je nisva znala upravljati, odveslava z njo iz pristana. Bila je približno štiri metre dolga in zelo široka, kar se je kasneje izkazalo za rešilno. Osnova zanjo je bil pravzaprav Elanov čoln, imela pa je na sredini lesen premični gredelj, ki je deloval kot stabilizator, aluminijast jambor, na katerega se je dalo privezati prednje jadro, in utor, v katerega se je dalo z vrvjo potegniti zadnje jadro z boomom – drogom, ki drži zadnje jadro pritrjeno na jambor. In na krmi seveda krmilo, nastavljivo v dva položaja.
Ko sva bila toliko na odprtem, da ni bilo več nevarnosti, da bi se kam zaletela, sva nehala veslati. Pihal je ravno pravi maestral, zato sva najprej napela prvo jadro – flok. Nič posebnega ni bilo, najprej ga je bilo treba z vrvjo potegniti na jambor, nato pa privezati ob bok jadrnice. Učinek pa je bil takojšen, jadrnica je pričela ubogati krmilo in že samo s flokom smo se vidno premikali iz zaliva. Opogumljena sva na jambor potegnila še zadnje jadro, hitrost jadrnice se je še povečala in zazdelo se nama je, da nimava druge skrbi kot to, da s krmilom loviva smer tako, da so jadra ves čas napeta.
Kar hitro sva se oddaljevala od pristana, veter se je okrepil in valovi so postajali bolj konkretni in pričela sva razmišljati o tem, da bo treba jadrnico tudi obrniti. Poskusila sva s krmilom in naredila napako, ki bi bila skoraj usodna – nisva se namreč presedla na drugo stran, da bi uravnovesila barko. Jadrnica se je močno nagnila,samo nekaj cm je manjkalo, pa bi zajela, boom pa je, ko je zadnje jadro zajelo veter, poletel v drugo skrajno lego tik nad najinimi glavami. Rešila naju je samo nenavadna širina jadrnice. Ko sva si opomogla od strahu, sva ponovila obračanje, a tokrat pripravljena na presedanje v ravno pravem trenutku. Uspelo nama je skoraj brezhibno, nekoliko sva si oddahnila in zaplula v pristan, še vedno tako, da sva jadra spustila že prej in priveslala do priveza.
Kasneje sva najino jadranje še izpopolnila, upala sva si tudi v močnejši veter, po zalivu sva z jadrnico, pa tudi z motornim čolnom, prevažala tudi družinske člane. In vse to v časih, ko sam še nisem imel izpita za voditelja čolna – romantični časi pač, za izpit nihče ni niti vprašal.
Leto kasneje sem opravil tudi izpit za voditelja čolnov. Predavanja smo smo imeli v Črnomlju, izpit pa v Ljubljani. Sicer se je govorilo, da se da izpit kupiti v Reki, potrebuješ le sto mark in dve fotografiji. Meni seveda na misel ni prišlo več , da bi brez osnovnega znanja prevažal družino po morju. S sosedom, ki se je tudi prijavil, sva vzela izpit prav resno, luči plovil sva imela narisane na kartončkih ter se izpraševala. Dobro, da sva se tako lotila, kajti v Ljubljani smo iz naše skupine izpit naredili samo trije.
Morske izkušnje in pridobljeni papirji so me toliko opogumile, da sem naslednje leto, ko smo se odpravili na maturantski izlet v Dubrovnik, v Cavtatu najel jadrnico, nekoliko večjo in ožjo od moje prve. Na krov se upali le najpogumnejši dijaki, a potem smo celo uro v kar močnem maestralu profesionalno nagnjeni na bok leteli po Cavtatskem zalivu.
Surfanje
Uspeh z jadrnico je dal najinemu športnemu duhu toliko poleta, da sva pričela poželjivo ogledovati tudi jadralne deske, ki so se pri nas pojavile samo nekaj let prej, celo izdelovati so jih pričeli pri nas. In res, dvakrat sva jih najela. Meni kljub vsemu trudu in poznavanju fizike zadaj ni uspelo doseči vidnejših uspehov – postavil sem se na desko in dvignil jadro iz vode in se celo malo peljal, obračanje pa mi je ostalo španska vas. Sedaj si mislim, da bi morda potreboval večji volumen deske. No, takrat pa je Janez vidno napredoval in v drugem poskusu se je kar suvereno odpeljal iz lučice, medtem ko sem jaz zlezel iz vode in vrnil desko. Gledam takole Janeza oziroma njegovo jadro na obzorju, precej časa je že minilo, ko pristopi k meni izposojevalec: “Gde je sad taj vaš kolega?” Pokažem mu: “Eno ga, ono jedro tamo.” “Jok, to nije moje jedro!” Postalo mi je vroče, izposodim si kajaku podoben čolnič in odveslam na odprto morje. Janeza zagledam dober kilometer, morda dva od obale, kako utrujen sedi na deski. Priveslal sem do njega, vrvi nisva imela, Janez je zlezel v vodo, z eno roko se je držal čolna, z drugo pa vlekel desko, medtem ko sem jaz veslal. A upor je bil tako velik, da sem tudi sam kmalu omagal. Na srečo so kmalu za tem mimo pribrzeli veseljaki na motornem gumenjaku, pomahal sem jim, Janezu so vrgli vrv, da je privezal desko, jadro položil nanjo in tako so ga uspešno privlekli nazaj.
Spomnim se, da sva potem ta stres poplahnila z vinjakom z deitom, ki se je takrat pil. Ne spomnim se, morda sta bila tudi dva.
Smučanje
Niso naju zanimali samo morski športi, Janez si je močno želel preizkusiti tudi v smučanju. Obljubil sem mu, da greva skupaj na belokranjsko smučišče, ko gremo z družino smučat. Res je prišel v opremi, najbrž sposojeni, a manjkalo mu ni nič. Odpravimo se z žičnico do sredine smučišča in izstopimo tam,kjer je bolj položno, Janez nekaj časa pred mano, sam ga prehitim in se peljem z družino v dolino. Spodaj vidim, Janeza ni. Spet se z žičnico zapeljem do sredine in ga najdem ob robu proge stoje s čikom v ustih: “Ti, ne bo šlo, prestrmo je!” Postavim se pred njega in mu pričnem kazati plužni zavoj. Pričel me je posnemati in po četrt ure sva v krasnem plugu pripeljala v dolino. Tam si je Janez vzel nekaj pavze, ne spomnim se, ali sva se šla tudi kaj okrepčat. Potem pa spet na žičnico in ponovitev vaje. Zaključek smuke pa je bil tak, da se je Janez sicer s plužnim zavojem, a prav suvereno in brez padcev vozil po smučišču.
Sredi osemdesetih je, medtem ko je lezel na lovsko prežo, omahnil in preminil.