Peter je domače gore list, iz Sodevcev v Poljanski dolini ob Kolpi. Maturiral je na črnomaljski gimnaziji leta 1975, študiral tehnično fiziko in na Naravoslovno tehnični fakulteti tudi doktoriral iz materialov. Zaposlen je bil na Institutu “Jožef Štefan”, med mnogimi hobiji pa se je ukvarjal tudi z poljanskim narečjem. Ljubeznivo mi je za ta blog odstopil tako članek kot zbirko čez 2000 besed tega narečja. Meni je to narečje domače in ljubo, saj sem ga poslušal na avtobusu vsa svoja šolska leta.

V.Petruna

Vrsto let sem si zapisoval tiste besede poljanskega narečja, ki jih ne najdemo v slovarju slovenskega knjižnega jezika. Prvo verzijo slovarja sem na teh straneh objavil pred dobrim letom dni. V preteklem letu sem slovar dopolnil s še nekaj sto besedami in ga »prečistil«. Zadnja verzija vsebuje 2122 »polanskih« besed. Zbrano gradivo je lahko osnova za nadaljnje jezikoslovne raziskave. Objavljam ga v upanju, da se bo v (bližnji) prihodnosti morda kdo od mladih šolajočih Poljancev ali kdorkoli drug ojunačil in bo v okviru (univerzitetnega) študija, na bolj strokoven način obdelal posebnosti naše poljanske narečne govorice. Zagotovo slovar ni popoln, zato bom vesel, če ga boste bralci dopolnili z besedami, ki sem jih spregledal, ali pa popravili tisto, kar je zapisano drugače, kot bi moralo biti. Pri tej raziskavi me je posebej zanimal izvor poljanskih narečnih besed, zato sem poleg ustrezne besede iz slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) dodal še vzporednice v srbohrvaškem in nemškem jeziku. Ugotovil sem, da je 918 besed nemškega izvora (nemške popačenke), 341 besed pa je srbohrvaškega izvora. Veliko je tudi besed, ki izhajajo iz slovenskega knjižnega jezika, a so popačene tako, da so samoglasniki zamenjani z drugim (glej tabele spodaj). V bistvu gre za hrvatizme, t.j. jezikovne prvine privzete iz hrvaškega v slovenski jezik. Najpogosteje se tako samoglasnik »o« nadomesti s samoglasnikom »u«, kot npr. voz=vuz, sonce=sunce, nos=nus, moka=muka. Nekatere od teh popačenih besed so tudi povsem identične hrvaškim, kot npr.: moški=muški, polno=puno, dolgo=dugo. Na podoben način se samoglasnik »e« spremeni v »a«, kot npr. steza=staza, tema=tama, pes=pas, dež=daž. Tretji sklop pa so tiste besede, kjer se samoglasnik »u« spremeni v »i«, kot npr.: gluh=glih, ključ=klič, suh=sih, obut=obit. Nekaj je tudi primerov, ko se samoglasnik »u« spremeni v »e«, kot. npr.: muha=meha, plug=pleg, kljuka=kleka, cunja=cenja. Spet v nekaterih drugih primerih se samoglasnik »i« spremeni v »e«, kot npr: pridiga=prediga, veriga=verega, krompir=kromper. Torej so vse popačenke povezane z zamenjavo enega od samoglasnikov. So pa tudi primeri (naštel sem 26 takšnih besed), ko se soglasnik »v« na koncu besede spremeni v »f«, kot npr.: žetev=žetef, mlatev=mlatef, krv=krf, kriv=krif. Nekaj besed, ki jih »Polanci« uporabljamo, pa so turcizmi, kot npr. bena (neumnica), brageše (platnene hlače), budala (neumnež), čoban (pastir), čorba (enolončnica), durati (trpeti), ekser (žebelj), harambaša (nasilnež).

Ker smo bili Slovenci vse od srednjega veka do prve svetovne vojne pod avstrijsko nadvlado, je bil vpliv uradnega nemškega jezika na govorico naših prednikov nedvoumno zelo močan. Veliko nemških besed so v naše kraje prinesli tudi krošnjarji, fantje, ki so služili v avstrijski oz. avstro-ogrski vojski, pa tudi slovenske služkinje, ki so delale pri nemških meščanskih družinah. Naši kraji so bili nemškemu vplivu še posebej izpostavljeni, saj je bila Poljanska dolina z zahodne in severne strani 600 let obdana z otokom nemško govorečih Kočevarjev. Kočevarji so se v te kraje priselili iz avstrijskih in nemških škofij Salzburg, Brixen in Freising, potem ko so kočevsko grofijo leta 1300 kolonizirali koroški grofje Ortenburški. Ti novi naseljenci so izkrčili prazna in z gozdom porasla zemljišča ter ustanovili mesto Kočevje (Gotsche) in podeželske vasi. Leta 1350 je cesar dal na razpolago še 300 družin iz Turingije v Nemčiji. V konec 19. stoletja je kočevsko etnično in jezikovno območje s 128 kvadratnimi kilometrov sestavljalo 176 vasi, organiziranih v 19 okrožij in 18 župnij. Štelo je okoli 26.000 prebivalcev. Marsikateri od teh Kočevarjev se je tudi priselil ali priženil v Poljansko dolino. O tem pričajo številni priimki nemškega izvora, ki so se ohranili do danes (npr. Verderber, Veber, Koce, Švegelj, Štaudohar, Šneler, Šterbenc, Šlajmar, Jonke, Šuštar, Lakner, Weiss, Rauh, Majerle, Kapš, Fugina, Šutej, Rupe). V strukturo našega jezika pa se niso vrinili le nemški germanizmi, ampak tudi posamezne fraze iz nemškega jezika. Tako npr. pogosto rečemo, da »ima nekaj za posledico«, kar je fraza, ki izhaja iz nemškega jezika »hat zu Folge«. Vsi pa vemo, da ne bo nobeden kmet rekel, da je npr. »mokro seno imelo za posledico crknjenega konja«, ampak bo to povedal bolj preprosto, kot npr. »konj mi je poginil, ker sem ga hranil z mokrim senom«. V starih časih je bil edini branik pred tujimi jezikovnimi vplivi katoliška cerkev. To še zlasti velja za čas protestantskega gibanja, ko smo dobili tudi prvo knjigo v slovenščini. V slovenščini so duhovniki pridigali, medtem ko je liturgija vse do drugega vatikanskega koncila na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja (torej še v času mojega otroštva), potekala v latinščini.

Nekatere nemške izposojenke so se udomačile predvsem na področju poimenovanja tehničnih izdelkov, kjer sploh ni bilo na voljo slovenskih izrazov. Še danes velja, da večina od nas v trgovini s tehničnim blago vpraša trgovca, če imajo npr. »šraufciger«. Potem ko prejmemo račun pa presenečeno ugotovimo, da smo pravzaprav kupili izvijač. Zanimiv je npr. naslednji stavek, v katerem so kar tri od štirih besed nemškega izvora: »Sfelšana feltna ima ohtar«, ali v prevodu »Poškodovano platišče opleta«. In še kratka anekdota, v katero je vključena nemška beseda za pločevino (der Blech). Po moževi smrti, se je neka teta v Poljanski dolini pohvalila pred znanci, češ koliko gasilskih medalj je v življenju prejel njen pokojni mož: »Eno zlato iz pleha, eno srebrno iz pleha in eno bronasto iz pleha«. Navzoči so se nasmihali, vendar kar povedala ženska je bila resnica. Tovrstne medalje so res iz »pleha«, le zelo tanka vrhnja plast (približno eno stotinko debeline lasu) je galvansko nanešena plast žlahtne kovine.

Srbohrvaške jezikovne prvine so prišle v našo narečno govorico skupaj z uskoški in hrvaški pribežniki v času turških vpadov. O teh pribežnikih še danes pričajo priimki, ki so zelo pogosti v Poljanski dolini (npr. Barič, Mašič, Mihelič, Rade, Prebilič, Mušič, Muhvič, Antič, Gerzetič). Pod njihovim vplivom so se pojavili tudi razni hrvatizmi. Iz teh časov izhajajo tudi razni turcizmi, ki so se vrinili v našo narečno govorico.

V mladih letih sploh nisem bil nadarjen za jezike in tudi danes nisem. A kako že pravijo: »Če sam ne znaš, učiš druge. Če pa ne znaš ne eno ne drugo, pa učiš kako bi bilo treba učiti«. Da sem se zdaj na stara leta vseeno lotil preučevanja poljanskega narečja, me je spodbudilo odkritje, da je naš sodevski rojak, župnik in etnolog Jurij Kobe Sodevski (1807-1858), imel kar pomembno vlogo pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. Kot sem na teh straneh že pisal, se je slovenski knjižni jezik oblikoval šele okrog leta 1850, ko so se pojavili prvi časopisi in revije v slovenskem jeziku (Rokodelske novice, Danica). S pojavom časopisov sredi petdesetih let 19. stoletja, pa se je pojavila potreba po pisanju v slovenskem knjižnem jeziku. V šoli smo se učili, da se je v tistih časih pojavilo gibanje »ilirizem«, ki se je pojavilo kot protiutež jezikovnemu germanizmu. »Iliristi« so si prizadevali oblikovati enoten jezik za vse južnoslovanske narode. Med podporniki ilirizma je bil na začetku tudi Jurij Kobe Sodevski, ki pa se je kasneje pridružil tistim, ki so zahtevali oblikovanje slovenskega knjižnega jezika. In ti so na koncu zmagali. Tako imamo danes slovenski knjižni jezik, ki je enakopraven vsem ostalim jezikom velikih narodov po svetu. Za ponazoritev prizadevanj Jurija Kobeta Sodevskega na področju za slovenski knjižni jezik, sem izbral del zapisa iz njegovih »slovniških pomenkov«, ki jih je leta 1847 objavil v Bleiweisovih Novicah. Ta njegov tekst objavljam tudi zato, da bo bralec začutil razliko med takratnim in današnjim slovenskim knjižnim jezikom. Tako je v zvezi z uporabo predloga »v« namesto »u« polemiziral s prof. Franom Metelko (1789-1860), avtorjem takrat objavljene slovnice slovenskega jezika:

»Tako ohole misli me Bog vari, da bi se jaz učenim slovenskim slovničarjem prištevati hotel; menim pa vender, da tudi manj učeni po razodevanju svojih med ljudstvom nabranih skušinj k zverševanju jezika u pomoč zmorejo biti. ……. Ozir razločnega pomena med predlogi ‘u’ in ‘v’ kakor tudi med njima sostavljenimi glagoli u gosp. Metelkovi slovnici na strani 111-145 navedeni mi je pomniti, da slovenski pisatelji »jurant and verba magistri«, kajti živa slovnica, to je, ljudstvo tega razločka nikjer ne dela. Beli Kranjci ne rabijo nikoli ‘u’, ampak vselej ‘v’, na pril.: v šolo, v cerkveno, vteči, vtopiti se, všteti se, vmreti, vbiti (tudi grmeti, gbiti); černi Kranjci se nagibajo u izgovarjanju k Serbom in pravijo: u šolo, u cerkev, uprašati, upreči, utisniti itd. Gospod prof. Metelko je poderl rečeno pravilo stavivši glagol ‘utkati’ u versto glagolov, ki s predlogom ‘u’ sostavljeni po njegovi dozdevi pomenijo ‘von’ in ‘bei’, kajti ‘utkati’ sigdar pomeni ‘einwerben’, nikoli pa ab- ali ‘beiwerben’, kakor ‘utek’ vselej ‘Eintrag’. Nadjati se je tedaj s polnim pravom, da bojo modri pisatelji slovenski pri tej nestanovitnosti posnemali pisatelje ilirske povsod pisanje ‘u’«.

Tudi poljansko narečje ni enotno. Lahko bi rekli, da se razlikuje od vasi do vasi. Mogoče še najbolj izstopajo Predgrajci, ki v svoji govorci namesto samoglasnika »e« uporabljajo »ej«, ki ga še posebej naglašujejo (npr. čez=čejz, zelje=zejle, pesa=pejsa, nisem=nejs, vavek=vavejk, lep=lejpo, pet-pejt, sreda=srejda). Njihova narečna govorica precej spominja na ribniško narečje, kjer pa se samoglasnik »e« spremeni v »aj« (npr. pet=pajt, veš=vajš). V zvezi s predgrajskim narečjem mi je prišla ne misel naslednja anekdota. Ko je starotrški župnik nekega predgrajskega fanta, ki je bil tisto leto pri birmi, vprašal da kako to, da ne prihaja več k maši, mu je ta odgovoril: »Gospud župnik, ja sem dal že vse čejz!«. Župnik mu na to odvrne: »Nič nisi ti dal še ‘čejz’. Tebe v življenju še vse čaka!«

Precej specifično narečje govorijo tudi v zgornji kolpski dolini, kjer se nedvoumno čuti kostelski vpliv. V njihovi govorici igra pomembno vlogo samoglasnik »i«, ki ga izgovarjajo na mehek način. Naj to ponazorim z izjavo nekega možakarja iz Bilpe, ki je svojo izkušnjo iz vojnih časov opisal z naslednjimi besedami »Bižat je sramovito, a je hasnovito«, ali v prevodu: »Bežati je sramotno, a je učinkovito«.

In še ena anekdota povezana z našo narečno govorico. Poljanski fantje so oponesli semiškim, češ da je njihova govorica čudna. Ti pa so jim odvrnili: »Kar tiho bodite. Je rekel zadnjič vaš starotrški župnik, da je pri ofri dubl se puno denara i iše eno puco vmes«, ali v prevodu: »Kar tiho bodite. Je rekel zadnjič vaš starotrški župnik, da je pri darovanju prejel veliko denarja in še en gumb vmes«.

Ker sem že dalnjega leta 1971 odšel zdoma, sem v veliki meri prenehal uporabljati poljansko narečje. Ga pa še vedno uporabljam, zlasti če se pogovarjam s sestro ali bratom. Kadar se »čijemo« (slišimo) po telefonu, takoj »prešaltamo« na našo »špraho«. Tudi moj sin, ki ni nikoli živel v Poljanski dolini ob Kolpi, me ob vsakem srečanju šaljivo nagovori (kar se hecanja tiče, se je očitno »hitil po tati«): »I kaj je sa?« (No, kaj je zdaj). Kadar pa me kdo, ki ni domačin vpraša, če mu povem kaj v našem narečju, po navadi povem naslednja tri stavke: »Zgibil sum rok i se spistil v jok« (Izgubil sem suknjič in se razjokal); »Kiliko je vira?« (Koliko je ura?); in »Ajte sa si sum!« (Pridite zdaj vsi sem).

Sestrin mož, ki ni domačin, rad pove, da moja sestra na poti domov v Poljansko dolino govori v slovenskem knjižnem jeziku do Vidma nad Brezovico. Tam pa da »prešalta« na narečno poljansko govorico. Spomnil sem se tudi anekdote o domačinki, ki je odšla od doma v Ljubljano in se tam kmalu »nalezla« mestnega narečja. Ko je med počitnicami prišla domov na kmetijo pomagat, se je po ljubljansko spakovala, zato grablje niso bile več grablje ampak »grabljce«, vile niso bile vile ampak »vilce«. Ko pa je med delom po nerodnosti stopila na grablje, jo je ročaj grabelj udaril po nosu in spomin se ji je v trenutku povrnil. Na ves glas je zavpila: »Vrag vam gmateri i grabljam!«

Poljansko narečje se je izoblikovalo skozi stoletja na (takrat) geografsko dokaj zaprtem območju Poljanske doline ob Kolpi. Včasih se je v tem narečju sporazumevalo skoraj dva tisoč prebivalcev te doline, danes pa ga uporablja le še nekaj sto ljudi. Prav je, da se to jezikovno izročilo ohrani zanamcem. Zato gre vsa pohvala članom gledališke skupine, ki delujejo v okviru Kulturnega društva Stari trg ob Kolpi, saj se v svojih predstavah trudijo ohranjati »pri življenju« naš poljanski narečni jezik.

Vsi pogovorni jeziki se z leti spreminjajo. S časom so se, zaradi spremenjenega načina življenja, nekatere besede v vsakdanjem pogovoru izgubile, pojavile pa so tudi nekatere nove. Danes so to predvsem izposojenke iz angleškega jezika, ki so povezane s sodobnimi informacijskimi tehnologijami.