Zadnjič smo izpeljali Lorenzove transformacije, sedaj pa si oglejmo nekaj zanimiviih posledic. Prva je skrčenje dolžine, druga pa podaljšanje časa.
Skrčenje (kontrakcija) dolžine
Imejmo v sprevodnikovem opazovalnem sistemu palico, položeno v smeri osi
. Definirajmo najprej lastno dolžino
palice kot dolžino palice v sistemu, glede na katerega le-ta miruje. Ko torej sprevodnik izmeri njeno dolžino, dobi
![]()
njeno lastno dolžino
Ko pa isto palico meri postajenačelnik, (obe krajišči izmeri v istem trenutku, torej
), dobi
![]()
Velja
![]()
od koder dobimo
![]()
Ker je koren v izrazu manjši od 1, postajenačelnik torej nameri manj kot sprevodnik. Zanj je sprevodnikova palica krajša, do skrčitve pride samo v smeri gibanja. Hitro gibajoča se krogla ima torej obliko elipsoida s krajšo polosjo v smeri gibanja.
Podaljšanje (Dilatacija )časa
Drugič pa naj se skupaj s sprevodnikom v točki x’ pelje ura, ki sprevodniku meri časovni interval
![]()
Podobno kot prej bomo časovni interval, ki ga ura meri v sistemu, glede na katerrega miruje, imenovali lastni čas. Sprevodnik torej izmeri lastni čas te ure. A na uro gleda tudi postajenačelnik, ki izmeri časovni interval t takole
![]()
Za postajenačelnika je torej ta časovni interval daljši od tistega, ki ga je nameril sprevodnik, namreč
![]()
Najhitreje torej teče lastni čas, vsi ostali inecialni sistemi pa namerijo daljše časovne intervale.
Ravno podaljšanje časa je eksperimentalno največkrat preverjano. Eden od načinov je preverjanje z dovolj (na milijadinko sekunde) natančno uro, ki jo pošljejo v kovčku na potovanje z rednimi letalskimi linijami. Ko se vrne s potovanja, kaže manj kot njena predhodno umerjena dvojčica, ki je pred tem ostala na zemlji.
Drug način je podaljšanje razpadnega časa kozmičnih delcev, ki zaradi velike hitrosti puščajo v detektorjih daljše sledi, kot bi jih sicer.
Tako skrčenje dolžin kot podaljšanje časa upoštevajo naprave za natančno pozicioniranje GPS.