Interferenca točkastih valovanj v ravnini -

V osemdesetih smo v okviru usmerjenega izobraževanja v fiziki jemali nihanje in valovanje kot nadaljevanje fizike iz osnovne šole. Pouk v prvem letniku je bil imenitno pripravljen, učbenik so predstavljali trije snopiči, izdan pa je bil tudi priročnik za učitelja, na šole je prišlo cel kup eksperimentalne opreme. Med to opremo sta bil tudi foliji s koncentričnimi krogi, skaterima se je dalo simulirati interferenco (seštevanje) valovanj iz dveh točkastih izvorov. Na mestih v ravnini, kjer prideta skupaj dva hriba valovanja ali dva dola, se valovanjr ojači, kjer prideta hrib in dol ali obratno, pa izgine. Pri interferenci valovanj dobimo torej ojačitve in oslabitve. Vidiš jih, če premikaš drsnik na spodnji animaciji.

Če označimo razdaljo prvega izvora do izbrane točke v ravnini z $r_1$ , razdaljo drugega izvora pa za $r_2$ , se izkaže, da je pogoj, da bo na tem mestu nastala ojačitev, zahteva, da znaša razlika teh razdalj večkratnik valovne dolžine valovanja, torej

$|r_1-r_2|=N\lambda,~N=0,1,2,3,\dots,$

oslabitev pa, če bo razlika teh razdalj enaka lihemu večkratniku polovične valovne dolžine, torej

$|r_1-r_2|=(2N+1)\frac{\lambda}{2},~N=0,1,2,3,\dots.$

Tisti s končanim tretjim letnikom srednje šole boste seveda prepoznali obliko nastalih krivulj.