Spominu na Irmo in Gorazda.
Uvod
V bivši državi moški nismo dobili potnega lista, dokler nismo odslužili vojaščine, zato so bila kakršnakoli potovanja v tujino prej le pobožna želja. No, leta 1979 sem šestindvajsetleten avgusta po enajstih mesecih in štirih dnevih zapustil kasarno, sva se novembra prvič odpeljala z ženo v Gorico ter vedoželjno načrtovala nova potovanja.
Časi sicer po maršalovi smrti niso bili ravno rožnati. Po letih razsipništva, ko se je francoski konjak Curvoisier dal kupiti v malone vsaki samopostrežbi, je prišel na dan ogromen dolg države in vlada Milke Planinc je uvedla zelo restriktivno politiko. Vse uvožene robe je pričelo primanjkovati. Uveden je bil celo sistem par-ne par, ki naj bi prihranil nekaj goriva. Osebna vozila z parnimi tablicami niso smela voziti v torek, tista s parnimi pa ne v četrtek. Kronično je primanjkovalo tudi južnega sadja, čistil in pralnih praškov, skratka vsega, kar je bilo treba kupiti v tujini. Povprečna učiteljska plača je bila med 300 in 400 markami, k propadanju denarja je dodatno prispevala tudi inflacija, ki je dosegala takšne stopnje, da smo bili prisiljeni takoj ob plači kupovati devize na črno z deset procentnim pribitkom – šticungo. Celo svojih deviz nismo mogli v banki dvigniti, kolikor bi hoteli, količina je bila zelo omejena. Skratka, cela osemdeseta so bila težka in pravzaprav težko razumem ljudi, ki hvalijo bivšo državo. Ali imajo prav kratek spomin ali pa močno nostalgijo za svojo mladostjo v tistih časih.
Seveda pa nobena od težav ni zavrla želje po odkrivanju vsaj bližje okolice. Leta 1983 smo se z otrokoma odpeljali na Madžarsko, leto kasneje na fantastičen tridnevni izlet v Švico s sindikatom OŠ Loka, In leta 1985 v lastni režiji za cel mesec v Grčijo.
Zakaj Grćija? Konec sedemdesetih mi je prišla v roko fantastična LP gramofonska plošča z v živo posnetim nastopom zbora Mikisa Theodorakisa in solistko Mario Farantouri na atenskem stadionu Karaiskaki. Koncert je bil posnet kmalu po padcu grške vojaške hunte leta 1974, glasba je bila slovesna, prežeta z zmagoslavjem nad zatiralci, nekatere skladbe so vsebovale tudi besedila Federica Garcie Lorce in Pabla Nerude. In seveda, malo smo bili tudi pod vtisom kultnih grških filmov iz šestdesetih, Grk Zorba in Z.
Priprave na pot
Zdi se mi, da se je ideja za pot porodila že leto prej na Njivicah v avtokampu, kjer smo preživljali dopust v sindikalnih prikolicah. Ta oblika turizma je v bivši državi dobro delovala, prikolice so imele hladilnike, v katere se je dalo prinesti dobrote od doma, veliko ljudi ne glede na socialni položaj si je teden morja lahko privoščilo. Tam sva z ženo srečala tudi Irmo in Gorazda, beseda je dala besedo in načrt je počasi zorel.
Drugo leto sva si oba z Gorazdom na AMZ nabavila vavčerje za vse mogoče nesreče na poti, preverila avtomobile, Gorazdov brat nama je za srečo lastnoročno scentriral gume in pričelo se je natovarjanje naše katrce. Na tla pred zadnje sedeže je šel šotor, nanjo pa 6 cm debela zvita spalna podloga iz penaste gume, široka čez oba sedeža. Nanjo so prišle pogrnjene štiri spalne vreče, tako da je bil prostor na zadnjih sedežih zravnan z zadnjo polico. Tu na vrhu sta se utaborila otroka, sedemletni Jurij in štiriletna Nina. Danes bi imel gotovo kdo pomisleke glede varnosti, a vozili smo polno obloženi prav počasi, razen po avtocesti v Grčiji pretežno v tretji prestavi. V prtljažniku je ostalo nekaj prostora za obleko in kuhinjski pribor in to je bilo vse. Podobno sta se organizirala tudi Irma in Gorazd s Polono, vrstnico najinih otrok v nekoliko večjem poljskem PZ125.
1.dan Črnomelj – Višegrad 607km
Pot nas je vodila po trasi Črnomelj – Karlovac – Cazin – Jajce – Vitez – Sarajevo – Foča – Višegrad. Današnji Michelinroute pove, da bi bilo danes vožnje malo pod 11ur in razdalja 607 km, okvirno to drži, natančno pa ne, ker imajo danes v okolici Sarajeva avtocesto. No, mi smo se vozili cel dan. Spomnim se malice ali kosila kar ob cesti, naše punce so pogrnile prt preko havbe Gorazdovega PZja, pa smo zmagali. Seveda smo si ogledali Jajce, že takrat zapuščeno avnojsko dvorano in slapove reke Pive tam. Sarajevo smo obvozili, zelo pa mi je ostal v spominu cesta v kanjonu Drine od Foče, skupaj z železnico vklesana v kamen. Avstrijci so v kratkem času okupacije v Bosni zelo veliko naredili. Pozna se, da so hitro dojeli, da je Bosna dežela, bogata s surovinami.
Pred Višegradom nas je pričakal znameniti most, ki ga je v romanu Na Drini čuprija opisal Ivo Andrić in zanj leta 1961 dobil Nobelovo nagrado. Slabo se ga spomnim, najbrž smo bili tudi precej utrujeni, moral ga bom iti pogledat še enkrat. Prespali smo v motelu Vilina vlas v Višegradu, pozajtrkovali in zjutraj nadaljevali pot. To je bilo tudi prvič in zadnjič na vsej poti, da smo spali v zidani stavbi.
Fotko mostu lahko vidite recimo tu.
2.dan Višegrad – Titov Veles 414km
Takoj po odhodu smo zašli. Ogledali pa smo si nenadejano Prijepolje, ko smo iskali asfaltno cesto, ki jo je nenadoma zmanjkalo. Mesto je bilo nenavadno lepo urejeno in me je spominjalo na kakšne naše toplice. Nato smo se delno celo po makadamu prebili v Sandžak. Gre za pokrajino velikosti Dolenjske, a na nadmorski višini okrog 1000m. Vozili smo se po ozki, pretežno asfaltni cesti, a tako vijugasti, da smo šli samo v drugi prestavi in se tako po Sandžaku cijazili celo dopoldne.
V njegovem središču Sjenici se odločimo, da nabavimo nekaj teletine za večerjo. Zavijemo v mesnico, hočem plačati s čeki, pa se prodajalec upre: “Meni je gazda zabranio primati čekove.” Za mano pa je stal starejši možak z značilno šajkačo na glavi in takole nagovoril prodajalca: “Slušaj ti, Slovenci sami fini i pošteni ljudi, znam ja njih dobro, služio sam ja tridesetšeste vojsku na Rudnom polju!” In prodajelec je ček vzel brez besed, mi pa smo odšli z mesom, toplo nam je bilo pri srcu, da ima mož o vseh nas tako dobro mnenje.
Šele okrog poldneva smo se po kar strmem klancu spustili v Novi Pazar. Spomnim se samo, da sem se z avtom izogibal otrok, ki so se igrali v cestnem prahu.
Kosovo sem si do tedaj predstavljal revno in gorato, v resnici pa je bilo veliko ravnice z obdelanimi polji. Spomnim se, da smo se peljali mimo rudnika Trepča in Prištine. Tudi Makedonijo sem si narobe predstavljal, vsaj tisti del do Skopja je prav hribovit, tako da sem se spraševal, kje jim zrastejo tisti kontejnerji paradižnika in paprike, s katerimi so zalagali ljubljansko tržnico. Smo pa se za skoraj mesec poslovili od zelene trave, pokrajina je bila zaradi pomanjkanja padavin sežgana, razen kjer so namakali.Tudi Skopje smo v glavnem obvozili, spomnim se le romskih otrok, ki so nam kar med postankom na križišču nenaročeno oprali šipe na katrci, seveda za drobiž. Kamp v Titovem Velesu je bil prav lepo urejen, postavili smo šotore, skuhali in spekli večerjo ter zaspali.
3.dan Veles – Gevgelija – Solun – Agia Trias, 210 km
Michelinov vodič pravi, da bi danes trajala pot 2,2 ure danes, takrat pa smo potovali cel dopoldne.
Kar zgodaj smo pospravili šotore in se odpravili na pot. Ugotovili smo, da južneje kot smo, bolj vroče postaja in da se bo treba nekje aklimatizirati. Odločitev je padla na kamp Agia Trias (Sveta Trojica), kakih 20 km južno od Soluna. Po kar dobri cesti smo se se peljali mimo Demir Kapije in Gevgelije, kjer se je pričela grška avtocesta.
Navdušil me je poseben režim na njej. Ne vem, kako je danes, a takrat je imela v eno smer dva pasova, glavni in odstavni. Če smo koga dohiteli, se nam je umaknil na odstavni pas, tako da smo peljali mimo, če pa je kdo dohitel nas, smo to storili mi. Če bi se slučajno kdo pozabil umakniti, prične zadnji neznansko hupati. Hitro smo se navadili tega režima, se peljali najhitreje doslej in občudovali cvetoče oleandre med nasprotnima pasovoma.
Komplikacije pa so nastopile v bližini Soluna. Število pasov v eno smer se je povečalo na tri, promet se je zgostil, postalo je mučno, ker se nam je zdelo, da vsi hupajo nam. No, izkazalo se je, da se Grki s hupami pogovarjajo, recimo pohupaš zadaj vozečemu, zavijam na levo, in on pohupa nazaj, češ slišal sem te. Nam seveda ni bilo do smeha, za nameček pa smo v gneči še izgubili Gorazda, s katerim sva do tedaj vozila v vidni razdalji. Prebili smo se nekako iz mesta, uspelo nam je zaviti proti Sveti Trojici. Sprijaznili smo se že, da bo naša družina dopustovala sama, pa zagledamo nekje ob cesti tudi Gorazdov avto, ki je bil vedno nekoliko hitrejši od nas in nas je čakal.
V kar naseljenem kampu smo postavili šotore, si ogledali plažo in seveda najprej trgovino s špecerijo. Imenitne so se nam zdele kola in fanta v plastenkah, ki jih pri nas še ni bilo, pa tudi voda v plastenkah. Seveda smo odrasli poskusili žgani metaxo in ouzo ter vino retsina z okusom po smoli. Od jedi pa so nas navdušili sirovi kolački tiropites, souvlaki, ki je pravzaprav njihov kebab, in tzalziki, kumarična solata z jogurtom, česnom in baziliko, pa seveda musaka. Od tedaj nas tzalziki redno spremlja v poletni družinski prehrani. Turške kave se pri njih ne naroča (s sosedi kljub temu, da so skupaj v Natu, niso v dobrih odnosih), temveč grško.
V tem kampu smo ostali tri dni. Spomnim se predvsem izleta v Solun in obiska ulice trgovinami, v katerih so bili sami ženski čevlji. Trgovine v tej ulici so bile posebne, večino površine je predstavljala prelomljena vbokla izložba, prodajni prostor je bil prav majhen, kot da je večino robe razstavljene. In najhuje, čevlji ali sandali v posamezni izložbi so bili vsi iste barve. Večjega posmeha takrat napol praznim trgovinam doma res ne bi mogli doživeti.
Druga izkušnja iz Soluna, ki je ne bom pozabil, je bila s frizerjem. Konec šolskega leta je za šolnike naporen in mi frizerskega salona nekako ni uspelo obiskati doma. Stopim torej v brivnico, sprejme me koščen Grk pri šesdesetih in me kritično gleda v glavo. Angleško ni znal, jaz grško prav malo, in ne da bi se sporazumela, je pripeljal lijak za pranje glave, mi ročno opral lase in naredil najlepšo frizuro, kar sem jih kdaj imel. Operacija se končala s krajšanjem obrvi in prirezovanjem dlak v ušesih in nosu. Dogodek je kar trajal, obe družini sta se nabrali na vratih in kukali, kaj se dogaja. Skratka, imel sem priliko doživeti mojstra svojega poklica starega kova. Račun za vse to pa je bil vsemu trudu navkljub dovolj kulturen, da sem mu lahko pustil tudi napitnino.
Po treh dneh smo se toliko navadili na vročino, da smo se lahko odpeljali proti jugu. Klime v avtomobilih seveda ni bilo, zato smo se ves čas vozili z odprtimi okni in kljub temu se nobeden od otrok se ni prehladil. Hrano in vodo za na pot smo pretežno kupovali v trgovini, mene so navdušile olive vseh velikosti in barv v čebričkih, prodajali so jih v rinfuzi, torej na vago. Doma sem se naučil nekaj grških besed in fraz in te tudi vneto uporabljal, domačini so bili navdušeni nad mojim trudom in sem v trgovinah vedno dobil dobro mero oliv, na tržnici pa enkrat celo lubenico zastonj. Tako smo brzeli mimo Olimpa in Larise do avtokampa Stylis (Stylida) nekako na pol poti do Aten. Zapomnil sem si ga po črnem produ na obali, okoliške kamnine so bile očitno vulkanskega izvora, nam navajenim na apnenec pa se je zdelo, da je pesek umazan. Bilo je tudi neverjetno hrupno zaradi cvrčanja skržatov, nažigali so, da so bolela ušesa. Splača se omeniti tudi sanitarije – brez izjeme so bile že takrat brezhibno čiste, podobne našim današnjim, medtem ko so bile naše takrat prava katastrofa.
6.dan Stylis – Rafina 240 km
No v Stylisu smo samo prespali in večerjali izvrstno musako, drugi dan pa odbrzeli mimo Lamie in Termopil naprej na jug. Prevozili smo Maratonsko polje in se utaborili v kampu pri Rafini, 30 km vzhodno od Aten na obali Egejskega morja. Tu je bilo že postavljeno nekaj prikolic Atencev, ki so hodili sem na oddih. Lokacijo smo izbrali tako, da smo bili hkrati ob morju, Atene pa so bile dosegljive z lokalnim avtobusom. Tukaj smo se odločili ostati večino časa v tej državi in od tod hoditi na izlete naokrog.
Atene
Opremili smo se z zemljevidom Aten in že naslednji dan odpotovali z avtobusom, podobnim tistim v ljubljanskem potniškem prometu, v Omonio, ki je središče Aten. Pričakal nas je nas je impozanten vodnjak, že pogled nanj je bil v peklenski vročini osvežujoč. Oboroženi z zemljevidom smo se v takrat štiri milijonskem mestu počutili čisto suvereno. Najprej smo obiskali nacionalni arheološki muzej in tam ostali debeli dve uri, Grška antična zgodovina ima več plasti skozi več tisočletij, nekako od najstarejše kretsko mikenske naprej. Potem pa nazaj z avtobusom, v kamp na plažo na obali Egejskega morja, kjer so bili morda ravno tisti dan precej večji valovi od tistih, ki smo jih bili vajeni iz Jadrana. Naslednji dan pa smo se zapeljali na jug polotoka v 40 km oddaljeni Sounion, kjer so ostanki Pozejdonovega templja, zgrajenega od Atencev med vladavino Perikleja v 5.stol.pr.n.št. Nekaj veličastnih stebrov še vedno stoji in kljubuje potresom in zobu časa.
Pozejdonov tempelj v Sounionu. Vir: Wikipedia, B.Werner, CC
Po nekaj dneh smo se spet odpravili z avtobusom v Atene. Zlezli smo na Akropolo, Partenon so ravno prenavljali, nenavadno smo se počutili na tako zgodovinskem mestu. Od tam smo se dodobra razgledali na vse strani Aten. Sledil je spust v slikovito staro četrt Plako, in ogled drugih atenskih znamenitosti, trga Sintagme, grškega parlamenta s slovito menjavo straže, stadiona, na katerem so bile leta 1896 prve olimpijske igre moderne dobe. Je iz belega marmorja in dvakrat ožji od današnjih stadionov.
Izlet na Peloponez, 200km
Nekaj dni kasneje smo se z avtomobili ob zvokih sirtakija iz kasetarja odpravili na jug, na Peloponez. Ostale so mi v spominu ozke uličice Pireja in seveda Korintski prekop, po mnogo poskusih že v antiki zgrajen konec 19.stoletja. Prekop je dolg nekaj čez 6 km, na vodni gladini, torej brez zapornic med 90m visokimi stenami. Pot skrajša kar za 900 km, a je uporaben le z a manjša plovila.
Naslednja postaja so bile Mikene, središče kulture, ki je cvetela med 1600 in 1150 pr.n.št. Ogledali smo si Levja vrata, arheološko zbirko od tod pa smo videli v Nacionalnem arheološkem muzeju. Naprej nas je pot vodila do Epidaurusa, ki velja za najbolj ohranjeno grško antično gledališče. Občudovali smo njegovo akustiko. Ko je na odru vodič neke skupine trgal papir, se je to slišalo v zadnji vrsti polkrožnega gledališča.
Levja vrata v Mikenah. Vir Wkipedia, A.Trepte, CC
Morje smo spet zagledali pri Naplionu, zelo utrjenem mestu z bogato zgodovino. Vročina nas je zdelovala, zmogli smo samo še do turističnega mesteca Milli, kjer je bilo morje v plitkem zalivu tako toplo, da so se redke ribe obračale okrog.
Ostali smo do poznega popoldneva, čakalo nas je 200 km poti nazaj. Vožnje po križiščih velemesta smo se šele učili. Med prvimi smo pripeljali do semaforja, nato pa tako kot drugi torirali motorje, da bi nas ob zeleni čim prej odneslo skozi križišče.
Zaplet
Tedna, namenjena dopustu v Grčiji, sta hitro minila, tudi nemške marke, ki smo jih menjali v drahme, so kopnele. Bližal se je čas odhoda in podrli smo šotora, zložili vse v avtomobila in štartali. Nismo še prišli iz Rafine, ko v katri pod motorjem nekaj zaropoče, avto pa obstane in motor crkne. Poiščemo bližnjega mehanika, ki ni znal nič angleščine, je pa pogledal motor in izjavil :˝Mašina kaput!˝ Poklical sem Elpo, ki je grški AMD. Povedal mi je naslov avtomehanične delavnice v Atenah, kjer bo pustil avto, da ga bodo popravili. Razložili smo spet prtljago in ponovno postavili šotor na istem mestu. Naslednji dan sva se Gorazdom odpravila v to delavnico, da se dogovorim za popravilo. Povedal sem, da mislim plačati z vavčerji, pa so se mi smejali, češ da Jugoslavija ne plačuje računov. Stisnilo me je pri srcu, poklapana sva odšla nazaj v kamp. Denarja je obema družinama zmanjkovalo, razmišljal sem že, da bi avto pustil v Grčiji, sami pa bi šli z vlakom domov. V kampu sta naju pričakali ženi z otroci in večerjo. Makaronovo meso je bilo zelo slastno, saj cel dan nisva nič jedla. In ravno med večerjo je prišla tudi čudežna rešitev mojih težav.
Nismo še dobro odložili žlic, ko je v šotor pokukala glava:
˝Slovenci? Slišal sem govorico.˝
Gospod je bil Belokranjec Tone Panjan, predstavnik tovarne IMV v Atenah, Grkom je prodajal prikolice, v Rafino pa je hodil v svojo prikolico na oddih. Povedal sem mu za težave z avtom in tudi z denarjem, pa se je ponudil, da bo za avto poskrbel on. Res nas je drugi dan pričakal v svoji pisarni v Atenah, skupaj smo odšli po katro, in jo odpeljali v njegovo delavnico. Popravilo je trajalo samo tri dni, motor je bil sicer v redu, strgala pa se je verižica, ki jo imajo katre namesto zobatega jermena. Stroški so znašali 340 mark, denar je založil on po dogovoru, kako mu ga bom vrnil.
V Tonetovem mitsubishiju sem tudi spoznal, kako se vozi po križiščih velemesta. Prav upokojensko in nestresno gre od križišča do križišča, poskrbeti je treba le, da si v koloni vedno zadnji ali vsaj med zadnjimi. Potuješ pa ravno tako hitro kot tisti prvi v koloni, ki torirajo motorje pred startom.
Tako smo imeli nekaj podaljšanega grškega dopusta. Medtem se mi je zgodila smešna situacija z grškimi policisti. Z dvema smo se seznanili že v kampu, impresionirana sta bila nad našim nogometašem Velimirjem Zajecom, ki je ravno takrat zaigral za njihov Panathinaikos. Ker sta vedela za okvaro na avtu, sta naju z Gorazdom povabila na postajo in nama celo ponudila kavo. Ob odhodu na mizi enega zagledam sončna očala, za las podobna mojim, pa jih spravim v žep majice, ne da bi kdo kaj opazil. Po kakih petdeset metrih od postaje pa opazim, da imam svoja na vrhu glave. Seveda sem osramočeno odtaval nazaj in sprožil pri policistih buren krohot.
Rafina – Ohrid 590km
Domov smo potovali v enem zamahu, saj smo bili skoraj brez deviz. Ustavili smo se le na tržnici v Larisi za vodo in sadje. Spomnim se, da smo tudi na tej tržnici dobili melono zastonj, najbrž zaradi otrok in tistih nekaj grških besed in fraz, ki smo jih vneto uporabljali. Prvi kraj, v katerem smo se v bivši državi ustavili, je bila Bitola. Hoteli smo na stranišče, a v nasprotju z bleščečimi grškimi stranišči je bilo tu polito in tema.
– Aha, doma smo, sem pomislil. Ponovno smo se ustavili v slaščičarni v mestu Resen, kjer smo se čudili pistacijam in podobnim prav vabljivo dišečim suhim dobrotam. Nadaljevali smo do Ohrida, kjer smo se spet utaborili. Zaradi povratka v domovino in možnostjo plačevanja s čeki smo namreč spet postali solventni.
Ohrid
Za spremembo od do sedaj rjave, od suše sežgane pokrajine, je bila okolica Ohrida zelena, prav spominjala je na Belo krajino in Kolpo. Pozna se, da je nadmorska višina Ohridskega jezera okrog 700m. Pred jezerom smo si na nekem griču ogledali ostanke bazilike, od katere je ostal samo talni mozaik. Nato smo si izbrali kamp na vzhodni obali. Izbira je sedaj, ko smo bili izkušeni taborniki, potekala prav strokovno, najprej je sledil ogled kampa vključno s sanitarijami in cenikom in šele drugi nam je bil všeč. Postavili smo šotore in tam ostali štiri dni. Seveda smo si ogledali mesto, v cerkvi svete Sofije je ravno vadil zbor in opazili smo, da je cerkev tako akustična, da so nas od petja zbora bolela ušesa. Eden od dni, ki smo jih preživeli tam, je bil 2.avgust, njihov nacionalni praznik Ilinden. Na ta dan leta 1903 so se Makedonci pod vodstvom Goce Delčeva uprli Turkom. Spomnim se gneče na ulicah in pražnje oblečenih domačinov. Odpeljali smo se tudi pogledat samostan v Naumu prav na albanski meji. Meja je takrat veljala za neprodušno zaprto, v Albaniji je še vladal režim Enverja Hoxhe. Kopali smo se v prav toplem jezeru, nekega večera pa so nas v kampu povabili na požirek domačini, med katerimi je bil tudi poslanec njihovega sobranja. Seveda smo razpravljali tudi o politiki in bili polni inovativnih rešitev.
Ohrid – Skopje 172km
Za pot domov smo se odločili po zahodnem, albanskem delu države. V Skopje smo prišli preko mest Kičevo, Gostivar in Tetovo. Ta del je precej hribovit, pokrajina je podobna našim Gorjancem. Spotoma smo srečali domačina z značilno kapico na glavi, pet metrov za njim pa je drobila njegova žena, pokrita z naglavno ruto. Povprašali smo ga za pot, vse nam je natanko razložil, žena pa si je nas je iz varne razdalje natanko ogledala. V nekem kiosku ob poti smo dobili imeniten jogurt in to je bilo vse.V Skopju smo najprej poiskali kamp, kjer bi lahko postavili šotore. Kamp je bil sumljivo prazen, a mi smo bili preveč utrujeni, da bi kaj dosti spraševali. Nas je pa ponoči zbudilo streljanje – a na srečo smo kmalu ugotovili, da je nekje v bližini svatba in da svatje streljajo.
Skopje – Budva 420km
Zjutraj smo pospravili in naprej na Kosovo, mimo rudnika Trepča in Prištine v Črno goro.Cesta je bila gorska, ovinkasta, precej časa je potekala v kanjonu reke Morače. Prvi večji kraj v Črni gori je bil Kolašin. Nismo se tam niti ustavili, temveč smo obiskali Njegošev mavzolej na Lovčenu ter si ogledali staro črnogorsko predstolnico Cetinje. Našli smo neko gostilno v okolici in si naročili jagnjetino. Zanimivo je bilo to, da smo plačali s čekom, a ne spomnim se, da bi tisti ček kdaj prišel na vnovčenje. Hvala Črnogorcem! Na vsej poti je bil to edini tak primer.
Od tam nas je čakala še kar dolga pot do morja, ki smo ga dočakali v Budvi. Pozno je bilo, ko smo prispeli, po krajšem postanku na pijači smo ustavili blizu plaže. Nismo postavljali šotorov, otroci so spali v avtu, z ženo pa sva potegnila na plan blazino, podložila pod njo šotorsko krilo, zlezla v spalni vreči in zaspala. No, za vsaj slučaj sem si vtaknil pod blazino še sekirico za zabijanje klinov.
Budva – Dubrovnik 120 km
Odločili smo se, da se bomo vračali nazaj po jadranski magistrali. Obiskali smo torej Boko Kotorsko, v Kotorju sem na javnem vodnjaku lahko pil bočato vodo (tako pravijo sladki vodi, ki je je zmešala z morsko). Leto ali več nazaj je bil namreč v tistih krajih potres in voda iz vodovoda se je zmešala z morsko. Pot nas je naprej vodila v Dubrovnik, kjer smo si spet vzeli čas za obzidje in izlet z gondolo na Srđ, hrib nad Dubrovnikom, od koder je krasen razgled na ta del Jadrana z Lokrumom in ostalimi otoki. Dubrovnik sem poznal, ker sem bil tam nekaj let prej na maturantskem izletu. Zvečer smo obiskali Babin kuk, hotelsko naselje, podobno našemu Bernardinu. Nekaj časa smo posedeli ob glasbi, nato pa poiskali nekoliko odmaknjeno parkirišče, kjer smo mislili prenočiti tako kot v Budvi. Spet so otroci spali v avtu, mi pa na blazinah ob avtih. A po kaki uri sta na prebudila policista. Posebej eden je bil prav glasen in grob, najbrž ga je bilo strah, celo njegov kolega ga je miril, češ da otroci spijo. Odmerila sta nama kazen in nas napotila v kamp, ki sploh ni bil tako blizu. Ob speljevanju smo opazili varnostnika v krožečem avtomobilu, ki je poklical policijo.
Dubrovnik – Primošten 204 km
Naslednji dan je bil cilj Split. V vročem dnevu smo ob ustju Neretve opazovali domačine, ki so ob cesti prodajali lubenice in jih atraktivno hladili tako, da so jih polivali s curki mrzle vode. To je bil tudi zadnji našega skupnega potovanja. Irma in Gorazd sta se odločila, da gresta obiskat sorodnike v Split, mi pa smo nadaljevali do Primoštena, kjer smo v kampu še zadnjič prespali..
Primošten – Črnomelj 340km
Od tam se spomnim samo prijaznega natakarja, ki je zvečer za otroka nekje staknil prav slastno juho. V popoldanskih urah smo se polni vtisov srečno vrnili domov. V Slovenijo smo stopili iz Jurovskega Broda in takoj ugotovili, da je trava pri nas najbolj zelena in naše hiše najlepše.
Števec na katri je doma kazal dobrih 6000 km več. Če izvzamem tisto pretrgano verigo, dobro je zdržala, čeprav je bila stara že sedem let. Tudi otroci so pot imenitno prenesli. Zaradi vročine smo vozili pretežno z odprtimi okni, a ni nobeden od njiju potožil zaradi ušes ali česa drugega. Kasneje so se pritoževali le zato, da so šli premajhni na pot in se je niso zapomnili. Prav tako smo se dobro držali odrasli, spomnim se samo glavobola moje boljše polovice v Atenah, ko smo poiskali lekarno. Še najbolj nas je pravzaprav zdelovala vročina, tako da bi si za tako potovanje veljalo izbrati kak drug letni čas.