Nisem si mislil, da me bo tako dolgo spremljalo. Računalniško programiranje namreč.
Jasno se spomnim začetkov v začetku sedemdesetih, bili so obupni. Računalnik v ljubljanskem računskem centru je bil sestavljen iz nekaj omar in imel operaterja, ki je vanj vstavljal luknjane kartice in izdajal pole perforiranega črtastega računalniškega papirja. Nam uporabnikom ni preostalo drugega, kot da smo kartice zluknjali na luknjaču, ki je bil nekak križanec med pisalnim in šivalnim strojem. Na vsako kartico je šla ena vrstica kode v programskem jeziku FORTRAN, ki je bil eden prvih višjih programskih jezikov. Kartice smo speli z gumico v sveženj in jih tako oddali v vrsto operaterju. Potem je bilo treba počakati kake pol ure na obdelavo, najbolj pogosto v sosednjem bifeju. Včasih samo zato, da smo opazili, da smo se v kateri od vrstic zatipkali.Ne spomnim se sicer, da bi v tistem letu kaj pametnega sprogramiral, sem pa kar kmalu ugotovil, kako dobim kot izhod cel kup računalniškega papirja, ki sem ga potem uporabil za svoje vaje namesto zvezkov.
Leto kasneje smo zamenjali jezik, Pascal je bil lepše strukturiran in lažji za učenje in poučevanje, v njem sem tudi opravil izpit, seveda s kar precejšnjo pomočjo svojega profesorja.
Ko sem se zaposlil, je imel naš šolski center tudi ekonomski oddelek in ti so v četrtem letniku že imeli na urniku računalništvo in precej dober Bratkov učbenik s Fortranom. O šolskih računalnikih ne duha ne sluha, računalništvo smo se šli s tablo in kredo, za osvojitev zank smo potrebovali celo leto, pravi računalnik pa videli samo na sejmu elektronike v Ljubljani.
V začetku osemdesetih pa so se časi spremenili. Pojavili so se prvi osebni računalniki, računalniški navdušenci smo si omislili kontrabant Sinclairjevih Mavric iz Nemčije, tudi šola jih je kupila osem. Mavrice so imele neko vrsto prilagojenega jezika Basic, vneto smo se ga učili, hlastali za literaturo v knjigah in računalniških revijah in pisali prve že prav uporabne programe. V šoli so nastale tudi prve raziskovalne naloge na temo uporabe ter nove tehnologije.
Sredi osemdesetih so prišli na šole iz slovenske tovarne Iskra Delta računalniki Partner. Tipkovnico so imeli profesionalno, zaslon fluorescentno zelen in za shranjevanje disketno enoto s 700 kilobajtnimi disketami. Osem jih je delovalo samo v tekstovnem načinu, en sam pa je imel tudi grafično kartico in 20MB trdi disk.Najbolj pomembno pa je bilo, da se je zanj dal dobiti na črno programski jezik Turbo Pascal, v katerem smo prav udobno programirali v njihovem operacijskem sistemu CP/M in kasneje v DOS, operacijskem sistemu, ki so ga uporabljali prvi PC-ji konec osemdesetih.
V Turbo Pascalu na teh strojih so nekateri moji dijaki imenitno programirali in osvajali tudi nagrade za raziskovalne naloge. Sam pa sem za šolo napisal program za obračun plač, ki so ga uporabljali vse do prihoda računalnikov PC.
Prvi PC so prišli na šole konec osemdesetih, delovali so pretežno v tekstovnem načinu, prve grafične kartice so se šele pojavljale. Mene je posebej zanimala povezljivost teh računalnikov z merilno krmilnimi vmesniki, zato sem napisal nekaj programov, ki so omogočali računalniško merjenje fizikalnih foskusov. Programe je odkupil takratni Zavod za Šolstvo. V začetku devetdesetih pa šok – prehod na miško, Okna in obvezno grafično okolje. Meni so se zdela Okna kopija Atarijevega operacijskega sistema, ki je vse to imel že prej. Prvotna okna so bila vsaj pri nas precej nestabilna, spomnim se tudi težav s šumniki, razmere so se uredile šele z Okni 95. Tudi tekstovni Pascal nekako ni ustrezal, zamenjal ga je Delphi oziroma njegova linuxova različica Xilix. Ravno na prelomu tisočletja so moji dijaki v Delphiju pisali tudi vizualno najlepše programe. Z orodjem Activex se je dalo pisati celo spletne aplikacije.
No, v začetku tega stoletja sta se zgodila dva usodna dogodka: prenehal sem učiti računalništvo ter firma Borland, katerega produkt sta bila Pascal in Delphi, je propadla. Meni sicer ni prišlo niti na misel, da bi prenehal s programiranjem vsaj za svojo zabavo, pričel sem se spet ozirati po programskih jezikih in izbral Python. Izbral sem dobro, jezik ponuja toliko možnosti, obenem pa je tudi na spletu dobro dokumentiran tako, da se lahko kar na splet zatečemo po pomoč. Program sem kazal pri svojih drugih predmetih in navduševal dijake zanj.
Potrebe po programiranju so se pojavile tudi doma. V sredini drugega desetletja tega stoletja sem tako najstarejšima vnukinjama napisal program Računaj, ki ju je spraševal za dvajset računov z dvomestnimi števili in osnovnimi operacijami, ju pohvalil in vzpodbujal, točkoval, na koncu pa jima je za nagrado pokazal nekaj družinskih fotografij. Dobro sta drilali z njim tudi poštevanko, celo na morje je šel comp z nami zaradi teh razlogov. Program je odslužil svoje, punci z osnovnošolsko matematiko zaradi dobre osnove nista imeli težav.
Druga dva vnuka programa nista potrebovala, navdušil sem ju namreč za Lefo. To je bil program za hitro in spretno računanje, obstajalo je celo državno tekmovanje z njim in ker smo imeli na šoli prvakinjo, sem jo enkrat poprosil za demonstracijo. Osupnila je cel razred s računanjem z šestmestnimi števili na pamet. No, naša vnuka sta Lefo osvojila toliko, da sta vzorno računala z osnovnimi operacijami v obsegu, kot jih zahteva prva triada.
Prepričan sem bil, da ne bom več kaj dosti programiral, zaradi neuporabe sem pričel pozabljati Python, ki je medtem napredoval nekaj verzij in se celo nekoliko spremenil. A glej, tudi našemu najmlajšemu, tretješolčku, zaškripalo pri računstvu.
Medtem je dobri stari prenosnik zajamral, da se ne gre več, disk je zaškripal in stara programska oprema je bila zgubljena. V družini so mi priskrbeli v realnem sektorju odsluženo Linuxovo mašino, a meni je po zmogljivostih delovala kot nova in tudi novi Python je imela instaliran. Spomnim se, kako je bil uspešen tisti program pred desetletjem, pa ga poskusim napisati ponovno. A medtem sem jezik kar temeljito pozabil in ostalo je samo pri poskusu.
Ne, nisem vrgel puško v koruzo, spomnil sem se namreč na UI. Povem Geminiju, kaj bi rad, pa mi po premisleku pljune kodo, ki je je zasilno delovala. Moji apetiti so zrasli, od UI sem zahteval grafični način, pa tudi spomnil sem se ravno toliko Pythona, da sem del kode lahko popravil ročno in dal programu osebni pečat. Za konec sem zahteval od UI še kodo za prikaz fotografij za nagrado, kar je le-ta izpolnila kot za šalo. Vse je bilo pripravljeno za preizkus.
Če gre za računalnike, našega najmlajšega ni treba posebej motivirati. Ena lekcija je obsegala 25 računov s števili do 100, vse osnovne računske operacije. Po opravljenem računanju se mu je rezultat prikazal in zapisal v datoteko, za nagrado pa so se mu prikazale družinske fotografije. Večkrat na dan se je lotil vnašanja in vidno napredoval, težave so kmalu izginile.
Sam pa sem se spomnil starih simulacij fizikalnih pojavov, kakršne sem pisal včasih sam ali skupaj z dijaki. Nekatere sem poskusil obnoviti s pomočjo UI in res – gre prav uspešno. Izkaže se, da je pri takem programiranju pomembna ideja in dovolj natančen opis problema, tehnične podrobnosti pa lahko prepustimo UI.