23. april 2007
Gimnazijska leta
Srednješolska leta so vsakemu nekaj posebnega. V tem času postajamo odrasli, naše doživljanje okolice je še posebej intenzivno, doživljaji se nam zarišejo v spomin za vse življenje. Svoje opisujem iz več razlogov. Prvič zato, da bralci spoznajo, kako smo preživljali gimnazijska leta nekoč kot ena od generacij – 20. matura – Gimnazije Črnomelj. In drugič – v nasprotju z denimo Angleži ne damo na tradicijo nič. Ne zavedamo se, da je do danes z naše šole prišlo že 55 maturitetnih generacij in da bo letošnja matura 56. po vrsti. Bralec lahko sam izračuna, katera matura bo in je na to ponosen.
Prvi šolski dan
Gimnazijo Črnomelj sem obiskoval od leta 1966 do 1971. Še vedno se zelo dobro spominjam svojega prvega srednješolskega dne. Takratna gimnazija je bila na Župančičevi ulici v stavbi današnjega dijaškega doma. Obsegala je vsega pet razredov: enega prvega, enega drugega, dva tretja in enega četrtega.
V učilnici v drugem nadstropju se nas je gnetlo 33 nadobudnežev. Naša razredničarka je postala Mihaela Roth, profesorica biologije in kemije. Bila je zelo stroga in dosledna, pri njenih urah smo se veliko naučili. Ravnatelj pa je bil Janez Kambič, matematik, z izrednim smislom za humor in občutkom za delo z mladimi. V lepem spominu so mi ostali učenci višjih letnikov, ki so nas obiskali med glavnim odmorom. Razkropili so se po klopeh med nami in prijazno spraševali, od kod je kdo. Tudi sami se nismo vsi poznali med seboj, saj smo prišli iz različnih šol. Zazdelo se mi je, da so nas takoj sprejeli medse in to je veljalo tudi vnaprej.
Pouk in predmetnik
Pouk smo imeli vsa 4 leta tudi ob sobotah, tehnični pouk v prvih dveh letih in predvojaško vzgojo v zadnjih dveh pa popoldne. A ur je bilo zato na dan med 4 in 6, običajno 5. Večino pouka smo imeli v matični učilnici, le za geografijo, biologijo in kemijo ter v četrtem letniku fiziko smo imeli specializirano učilnico.
Predmetnik je bil podoben zdajšnjemu, tuja jezika sta bila angleščina ali nemščina kot prvi in francoščina kot drugi jezik. Kemija in biologija in geografija sta je trajali prva tri leta, fizika pa zadnja tri leta po 2,5, 2,5 in v četrtem letniku 3,5 ure, saj je bilo še 35 ur astronomije. V tretjem letniku smo imeli od družboslovnih predmetov sociologijo in psihologijo, v četrtem pa filozofijo.
Zgodovino, slovenski jezik, oba tuja jezika in matematiko smo poslušali vsa 4 leta. Od bolj ideoloških predmetov sta bila predvojaška vzgoja v 3. in 4. letniku ter samoupravljanje s temelji marksizma in družbena ureditev v četrtem letniku.
Konference so bile štiri, med prvim in drugim polletjem so bile 14-dnevne zimske počitnice, dvodnevna praznika sta bila Dan republike 29.november in Praznik dela 1.maj.
Šport
Športno življenje na šoli je bilo zelo razvito. Telesno vzgojo nas je imel prve dve leti prof. Logar, ki je bil precej strog. Njegova posebnost je bila , da je nekoliko škilil in ko smo stali v zboru, je bilo zelo napeto, ko je tulil na enega, tresel pa se je čisto nekdo drug. Odločil se je, da bo iz nas naredil športno pismene in to mu je tudi uspelo, kljub joku sošolk, da bodo imele premišičaste noge. Sorazmerno malo smo imeli iger z žogo (razen odbojke, ki sem jo nekaj časa celo treniral), veliko pa dela na orodjih in atletike. Spomnim se, kako smo plezali po vrvi samo z rokami ter tekmovali, kdo bo prej na vrhu. Od orodij smo imeli predvsem preskok in bradljo. V začetku je ob pogledu name godrnjal, da nisem dovolj gibčen, a kasneje sem z rezultati v atletiki in na orodjih več kot zadovoljil njegov kriterij. Včasih smo imeli športno vzgojo tudi v razredu. Prof. Logar nam je predaval o posamezni športni disciplini, npr. orodje pri orodni telovadbi ali kolektivni šport, in to zelo podrobno – taktične variante, ocene sodnikov, itd. Še danes, ko spremljam kak športni dogodek, zaradi njegove razlage opažam podrobnosti, ki jih ostali prezrejo.
Rokometno igrišce z asfaltno podlago smo imeli pod nosom in dosti časa smo prebili tam. Prav tako smo imeli na podstrešju, pa tudi v kleti stavbe mizo za namizni tenis in vsako prosto uro smo imeli neverjetne dvoboje dvojic. Tudi sicer smo se zelo zanimali za šport ter redno študirali Sportske novosti, tedaj edini športni časopis.
Športna dneva smo imeli dva: eden je bil namenjen pohodu, na drugem pa je prevladovala atletika. Posebej zadnji je bil zelo privlačen, cela šola je celo leto vedela, kdo je prvak v kaki disciplini.
Gotovo je vse to vplivalo, da imam še danes do športa zelo pozitiven odnos. Z nekaterimi se še vedno rekreaktivno ukvarjam, če pa bi moral izbrati najljubšega, s katerim bi se želel ukvarjati, je to gotovo deseteroboj. Tabele zanj dobite nekje v tej skupini, preizkusite se vsaj v nekaterih disciplinah.
Naravoslovje
Iz prvega letnika se spomnim predvsem biologije. Občudoval sem dve leti starejšega sošolca, ki je prihajal v šolo ob 4:30 z vlakom iz Otovca, nato pa v biološkem kabinetu (profesorica mu je dala ključ!) do pričetka pouka ob osmih mikroskopiral. V prvem letniku je bila razdeljena na botaniko v prvem polletju in zoologijo v drugem. Spomnim se, kako resno sem študiral razmnoževanje mahov in praproti. Ker si nisem nič predstavljal, je bilo moje učenje precej na pamet. Prav tako je bilo z živalskim sistemom. Še zdaj se spomnim kolobarnikov, hidre ter enoceličarjev paramecija in evglene, kaj dosti več pa mi ni ostalo. V drugem letniku smo imeli somatologijo – nauk o ustroju človeškega telesa. Zelo podrobno smo obravnavali posamezne dele človeškega telesa. Priznam,da mi je bilo pri pogledu na okostnjaka nekoliko neprijetno in tudi sicer se pri tem predmetu nisem dobro počutil. Enkrat smo secirali žabo in gledali, kako ji bije srce, a nisem doumel znanstvene poante poskusa, žaba pa se mi je smilila. V tretjem letniku pa se mi je zdela biologija najlepša. Del je obsegala paleontologijo in razvoj vrst s vsemi slavnimi biologi, del pa križanje, za katerega se mi je tedaj zdelo, da ga dobro razumem. Dosti kasneje, ko sem se pričel ukvarjati s čebelarstvom, sem marsikatero poglavje iz srednje šole znova obudil, poglobil, pa tudi na novo odkril.
Kemija je bila prve dve leti anorganska, tretje pa organska. Ni mi delala težav, čeprav moram priznati, da sem nekatere sorazmerno osnovne stvari razumel dosti kasneje. Recimo to, da kemijska formula velja, če vanjo vstavljaš atome ali pa kiloatome oz. kilomole snovi. Pojma kilomol v srednji šoli nisem dobro razumel, čeprav je definicija čisto preprosta: to je toliko kilogramov spojine, kolikor znaša njena relativna molekulska masa. Ta definicija je fizikalna. Zdi se mi, da kemiki uporabljajo manj razumljivo definicijo.
Tudi znanje iz kemije mi pride velikokrat prav. Recimo, ko zatiram varoo z mravljinčno kislino, pa moram narediti iz 80 procentne 60 procentno. Še huje z oksalno kislino. Za zatiranje varoe naj bi se uporabljala 3 procentna raztopina v 1:1 mešanici sladkor-voda. Da je zadeva še bolj komplicirana, je oksalna kislina naprodaj v obliki dihidrida, kar pomeni, da ima vsaka molekula kisline že vezane nekaj vode. Nek prodajalec je nekaj let nazaj napačno izračunal koncentracijo, zato je precej čebelarjev, ki so s kupljeno mešanico tretirali, ostalo brez čebel.
Še ena biološko kemijska naloga: Medica (medeno vino) se dela iz mešanice medu in vode. Vanjo stresete izbrane kvasovke, zaprete z vrelno vehoin čakate 6 mesecev, da zadeva odvre, nato pa še ravno toliko časa, da se zbistri. Someljeji (strokovnjaki za vino) pravijo, da morajo biti v dobrem vinu v ravnotežju kislina, sladkor in alkohol. Denimo, da želite pripraviti 12 procentno medico s 30 Oechsli nepovretega sladkorja. Koliko medu in koliko vode boste dali v 50 litrsko cisterno?
Fizika je bila prve dve leti brez poskusov, obsegala pa je mehaniko, toploto, valovanje in optiko. Kalkulatorjev seveda še ni bilo (enega prvih iz tovarne Digitron Buje sem kupil leta 1979), zato smo računali peš, v četrtem letniku pri elektriki in atomiki pa z velikim logaritemskim računalom pred tablo. Računati se je dalo na kvečjemu dve mesti natančno. V četrtem letniku pa smo videli nekaj poskusov in celo imeli prve eksperimentalne vaje.
Kljub temu, da sem v četrtem letniku hodil k fizikalnemu krožku, kjer smo slišali celo za specialno teorijo relativnosti, izpeljano iz pravkar izšle knjige Janeza Strnada, sem imel o precej fizikalnih pojavih napačne predstave. Teh sem se jih zavedel precej boleče šele v drugem letniku fakultete, saj sem izpit iz fizike opravil z veliko težavo.
V četrtem letniku fizike smo imeli tudi 35 ur astronomije, ki me je zelo pritegnila. Takrat smo tudi prvič opazovali zvezdno nebo z majhnim, a zmogljivim refraktorjem premera 47mm slovenske tovarne Vega. V glavnem smo opazovali planete (Mars, Venerine mene, Jupiter s štririmi vidnimi lunami, Saturnov obroč), pa tudi meglico v Andromedi in v pasu Oriona. Današnji ceneni teleskopi imajo na žalost dostikrat zelo površno brušene leče, tako da slika ni ostra.
Ljubezen do astronomije me spremlja vse do danes. Zanima me tako razvoj kozmologije (nauk o nastanku vesolja) kot opazovalna astronomija.
Slovenski jezik
V prvem letniku smo imeli tako svetovno kot domaco književost. Spomnim se zelo dobrega učbenika za svetovno književnost ter učbenika za literarno teorijo, slovnice pa smo imeli Toporišičeve. Predmet sem imel zelo rad iz več razlogov. Vsaj trije učenci v razredu smo bili knjižni molji in smo 70\% knjig, ki smo jih obravnavali, dejansko tudi prebrali, tako da smo se s profesorico lahko kar strokovno pogovarjali o prebranem. Sam sem precej dobro pisal,tako da smo v tretjem letniku vzeli šolsko glasilo Plamen v svoje roke in ga nismo spustili do konca 4. letnika. Na žalost smo si pri eni številki privoščili tudi neokusnost z naslovnico. Petokrako zvezdo smo zavili v duhovniško štolo. Posebnih posledic ni bilo, le ravnatelj ni hotel poslati tega izvoda v izmenjavo v slovensko gimnazijo v Celovec, s katero je imel tedaj stike.
Iz tega časa se spomnim tudi naslednjega dogodka: Nekje sem prebral, da je pravkar izšla v slovenšcini knjiga ruskega pisatelja Aleksandra Solženicina Prvi krog. Pisatelj – tedaj že disident- v njej opisuje življenje znanstvenikov v stalinističnih zaporih – gulagih. Omenil sem to moji profesorici, ki je bila hkrati tudi knjižničarka, in čez nekaj dni mi jo je sveže kupljeno prinesla v razred, da sem jo prvi prebral.
To pa seveda ne pomeni, da ga nisem nikoli polomil. Ravno na maturi sem uspešno obravnaval neko Aškerčevo pesem, nato pa je bilo treba povedati še nekaj njegovega življenjepisa – izpraševalko je predvsem zanimalo, kaj je bil po poklicu. Logično sem sklepal, da so v tistih časih bili izobraženci samo duhovniki ali učitelji. Pa sem rekel, da je bil učitelj….
Matematika
Ni šlo vse tako gladko, kot bi kdo mislil. V prvem četrtletju prvega letnika nas je učil ravnatelj, obravnavali smo največji skupni delitelj in večkratnik ter poenostavljanje izrazov in s tem nisem imel težav. A zamenjali smo učitelja, Marjan Skrbinšek je imel zame nekam dolgočasen stil razlage, pa sem izpulil iz torbe kavbojski roman in ga prebiral pod klopjo. Profesor me nikoli ni opozoril. A ko sem bil vprašan, nisem spravil iz sebe nič pametnega, potem pa sem še šolsko pisal nezadostno. Posledica tega je bila seveda, da sem imel v spričevalu matematiko v 1. polletju 1. letnika nezadostno.
Ker je bil moj ponos zelo ranjen, sem štirinajstdnevne počitnice izrabil za učenje matematike. Ker nisem imel svojih zapiskov, sem se učil iz učbenika(slavne Algebre, aritmetike in analize Franceta Križanica, ravno to leto je izšla, bili smo ena redkih šol, ki je že delala po njej). Imel sem kar velike težave z razumevanjem dokazov o deljivosti števil. In tako je naneslo, da sem bil spet vprašan in spet žalostno pogorel. Najhujše pa bilo to, da je nezadostno oceno profesor pospremil še z besedami: “Kaže, da se še nisi pričel uciti!”
Vse svoje sile sem vpregel v matematiko. Dobil sem ustno prvo pozitivno oceno, nato pa sem dve šolski nalogi pisal odlično in končno končal 1.letnik z oceno dobro(3). Naslednja leta pa sem si zapisoval skoraj vsako profesorjevo besedo. Težav ni bilo več, sošolci so se pričeli zatekati k meni po pomoč. Matematika je postala moj najljubši predmet, izbral sem si jo tudi za maturo. Ob koncu 4. letnika sem se počutil nekako utrujen in naveličan vsega, le matematiko sem še rad delal. Zato sem si jo izbral tudi za svoj poklic.
V Ljubljani šele sem opazil, kako dobro podlago imam v primeri s kolegi iz ostale Slovenije. V Črnomlju smo bili edini, ki smo delali po novem učbeniku.Moj profesor mi je dal zelo bogato popotnico. Sedaj poskušam podobno ravnati tudi sam.
Tuji jeziki
Imel sem posluh za jezik in dobro osnovo iz osnovne šole, tako da sem pri angleškem jeziku dobro shajal brez posebnega učenja. S slovnico nisem imel nikoli težav, v četrtem letniku pa mi je pričelo primanjkovati besed. Kasneje sem ta jezik veliko uporabljal in to počnem še danes, še vedno grem pogledat za neznano besedo v slovar v namizju mojega računalnika. Ko bi takrat imeli današnjo tehniko!
Drugi tuj jezik pa je bila francošcina. Spomnim se, da sem se tega jezika precej učil, predvsem s slovnico sem popisal nekaj zvezkov. Bila mi je zelo všeč, še sedaj znam povedati odlomke iz Malega princa. V četrtem letniku sem kupil broširane knjige s poezijo Boudlaira, Verlaina in Rimbauda in bil ponosen, da lahko berem njihove pesmi v originalu. A na žalost kasneje tega jezika nisem več obnavljal, saj sem ga pri svojem delu srečal zelo poredko.
Med študijem sem se že v prvem letniku srečal z ruščino, saj je bilo v njej precej dostopne strokovne literature. Po študiju pa sem zelo pogrešal, da ne znam nemško, in pričel sem se učlti tudi ta jezik. Zaenkrat ga znam toliko, da razumem, ce kdo pocasi govori in da lahko s pomočjo slovarja prevedem tekst, ki me zanima.
Družboslovje
Geografija nas je spremljala prve tri leta. V tretjem letniku smo imeli pol leta geologijo, ki me je s svojimi dobami zelo pritegnila. Sicer smo morali poznativse elektrarne in vse rudnike v Jugoslaviji in jih pokazati na zemljevidu. Delo smo si olajšali tako, da smo si na zemljevidih vse označili. S predmetom nisemimel težav, sem pa kasneje ob potovanjih ugotovil, da imam o posameznih pokrajinah zelo napačne predstave: Kosovo sem si predstavljal gorato, Makedonijo pa ravninsko, v resnici pa je ravno obratno. Idealno bi bilo pouk združiti z ogledom pokrajin.
Naj končam s vprašanjem za bodoče geografe: Zakaj na jugovzhodnem pobočju Nanosa, ki se zdi kot naročeno za vinogradništvo, ni vinogradov?
Zgodovina je bila edini predmet, ki me v srednji šoli ni zanimala in sem je jo učil z muko. Seveda sem sčasoma spremenil odnos do te vede in danes z veseljem preberem kak tekst oziroma si ogledam kako dokumentarno oddajo. Šele dosti kasneje sem se pričel zavedati, kako zelo pomembno je poznavanje preteklosti za razumevanje sedanjosti.
Prihologija mi je v tretjem letniku odprli nov, zanimiv pogled na posameznika, sociologija pa na človeško družbo. Učbenik za psihologijo je bil primeren, za sociologijo pa ne. Krona vsega naj bi bila filozofija v 4. letniku. Osvojil sem nek pregled filozofskih razmišljanj, a moje znanje je bilo preveč naučeno in zelo plitko. Najbrž bi morali dosti več prebirati izbrane tekste posameznih filozofov. Spomnim se, da nismo imeli niti učbenika. Tako mi
od nemških klasičnih filozofov ni ostalo skoraj nič razen imen, nekoliko bolj, predvsem skozi literaturo, se mi je približal eksistencializem s Sartrom in Camusom, navdušil pa me je Herbert Marcuse. Eno od redkih del, ki sem jih prebral, je bilo Nietzschejevo delo Rojstvo tragedije iz duha glasbe (Die
Geburt der Tragödie aus dem Geiste der Musik, 1872), sem osupel spoznal, kako lahko gleda na grško dramatiko klasični filolog. Na žalost je bil tudi fond ur za sociologijo in filozofijo zelo omejen.
Predvojaška vzgoja
Namen predmeta je bil, da se pripravimo na obrambo domovine. K občutku ogroženosti je pripomogel čas hladne vojne, izvenblokovska usmerjenost tedanje države pa tudi močan vpliv armade na celotni ustroj. Zanimivo, da se po mojem odhodu iz gimnazije občutek ogroženosti celo stopnjeval in so študentje leta 1979 morali obvezno 14 dni preživeti v vojašnicah, obstajali pa so celo ženski oddelki.
Učil nas je upokojeni polkovnik. Bil je bolj praktik, kot teoretik, zato nam je vedno poskušal pokazati kaj praktičnega. Imel nas je rad in ker je bil do nas preveč popustljiv, smo si ga včasih prav nesramno privoščili. V tedanji kasarni se je dogovoril, da nam vojaki kaj pokažejo. Mulci smo se usedli v gostilno v gradu in ga skozi okno opazovali, kako jo maha proti garnizonu. Ko je naslednjič spraševal, zakaj nas ni bilo v garnizon, smo mu zatrjevali, da smo se dogovorili, da bo pouk v šoli. To se je še nekajkrat ponovilo, vse dokler nam ni zagrozil s kaznimi.
V garnizonu pa bi enkrat kmalu prišlo do nesreče. Lezli smo v samohodko in vojaki so nam kazali, kako se daje granata v cev (seveda brez granate). Ravno ko sem bil jaz na vrsti, sem roko zadnji hip umaknil, sicer bi mi jo masivno železje zaklepa stisnilo.
Precej smo tudi streljali z zračnimi puškami v tarčo. Ker sem dobro streljal, me je imel polkovnik posebej rad in večkrat rekel, da bi me dal v vojni za ostrostrelca.
Priljubljena vaja je bilo tudi izvidništvo. Polkovnik nas je odpeljal na Griček in razdelil v dve skupini. Zamaskirati smo se morali z vejami, nato pa čimbolj neopaženo, na posameznih mestih plazeče priti od Vojne vasi do železniškega nadvoza, pri tem pa nas je z Gricka opazoval z daljnogledom.
Naša skupina je zavila z Grička naprej v gostilno Skubic, nato v Vojno vas in tam za dve uri zalegla v travi, nato pa prišla nazaj na Gricek. Naš polkovnik je ocenil sosednjo skupino takole: “Vama trojke, vas sam više puta primetio.”In nato se obrne še k nam: “A vama čiste petice, vas uopšte nisam primetio!”
Tako je šlo do zadnje ure, ko je na Gričku ukazal: “Petruna, postroji vojsku!” Ob slovesu nam je rekel: “E momci, bili ste mangupi. Ali ja volim mangupe, jer su to najbolji vojnici!”. Imel je solze v očeh, pa tudi nam se je milo storilo.
Mladinska organizacija
Od sedmega razreda osnovne šole smo bili vsi člani Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), revija Mladina pa je bilo naše glasilo. Enkrat sem bil celo delegat naše šole v Mladinskem domu v Bohinju, a ne spomnim se, da bi kaj usodnega sklenili. Mladinska organizacija je imela enkrat letno občni zbor v Kulturnem domu. To nam je bilo všec, ker so odpadle tri ure pouka. Zelo vsebinskih razprav se ne spomnim, spomnim se pa ene, ki se nam je zdela takrat zelo pomembna: Kako dolge lase lahko nosijo fantje in kako kratka krila dekleta? To je bil namrec čas Beatlov in Mary Quant. Razpravo je s solomonsko rešitvijo presekal ravnatelj: “Lasje so lahko dolgi, a ne predolgi. Krila pa so lahko kratka, a ne prekratka!”
Klub OZN
Zelo pomemben krožek na šoli je bil tudi klub OZN. Ukvarjal naj bi se z zunanjo politiko in oblikovanjem politicnega nazora mladih. Spomnim se sošolca, ki je pridobil v tem klubu precej samozavesti in retoričnih spretnosti, svoja prepričanja pa je utrjeval tako, da je med razpravo demokratično tolkel s pestjo po mizi.
Novoletne obdaritve
Spomnim se, da smo imeli v prvih dveh letnikih medsebojno novoletno obdaritev, ki nam jo je predlagala naša razrednicarka. Kupili smo darila dodoločene vsote, nato pa obdarili nakljucnega sošolca. Ne spomnim se, kaj sem podaril, dobro pa so mi ostala v spominu darila, ki sem jih dobil. Prvo leto mi je ena od sošolk podarila Žepni bonton (najbrž ni bila zadovoljna z mojim obnašanjem), drugo leto druga sošolka dve kolosalni, za moja leta skoraj pretežki knjigi: Umetnikov mladostni portret Jamesa Joycea ter Faulknerjevo Svetlobo v avgustu. Knjigi sta izšli v zbirki 100 romanov, ki se je proslavila s poceni izdajami svetovnih uspešnic. Brati ta dela je težko, prvič sem se srečal z modernim romanom in načinom pisanja, ki se mu pravi tok zavesti in ki smo ga obravnavali šele na koncu šolanja.
Glasba
Najpomembnejši vir zabavne glasbe je bil radio. Spomnim se, kako je Slovenija ob 16.10 utihnila in cakala reklamo za nek whisky, ki se je pričela s skladbo Beatlov I feel fine. Od drugih virov so nekateri imeli gramofone. Male plošče s po eno skladbo na vsaki strani so se vrtele z 45 obrati na minuto,večje longplejke pa na 33. Zelo redki so bili magnetofoni, ki so zapisovali glasbo na magnetni trak. Kasetofonov še ni bilo.
Moj najljubši vir novosti na glasbenem področju je bil radio Luksemburg. Na srednjem valu ponoči je bil presenetljivo čist, vrteli so lestvico angleškegaglasbenega časopisa New Musical Express. Ta lestvica se je nahajala tudi v reviji Stop, ki je prav tedaj pričela izhajati. radio sem poslušal pozno v noč, vadil angleščino in po šoli žvižgal uspešnice tri mesece prej, kot jih je pričel predvajati domači radio.
Pri pouku glasbe sem se srečal tudi z resno glasbo. Skupinsko poslušanje Smetane in Dvoržaka v razredu na razdrapanem gramofonu me tedaj ni pritegnilo.So pa nekatere zabavne glasbene skupine so priredile dele skladb in te priredbe so postale svetovne uspešnice. Spomnim se priredbe Mozartove Kleine Nacht Musik in Hačaturjanovega Plesa s sabljami. Danes poslušam glasbo ne glede na zvrst.
Šolski red in disciplina
Ob prihodu učitelja v razred smo vstali in tako pozdravili učitelja. Ta način je ostal še dolgo v navadi, izginil je z začetkom kabinetnega pouka in zaklepanja učilnic. Odnos do učiteljev je bil približno tak kot danes, čutili smo, da nas hoče vsak kar najvec naučiti in pripraviti na življenje. Ocenjevalo se je tudi vedenje, morebiten ukor je to oceno znižal. Ocene so seveda ostale zapisane v spričevalu.
Obstajala je hora legalis – po osmi uri gimnazijci nismo smeli biti zunaj, razen četrtošolci, ki so smeli na večerno kino predstavo. Tudi v lokale ni bilo dovoljeno zahajati. A ker prepovedano najbolj vleče, smo ta pravila seveda kršili in ne spomnim se, da bi bil kdaj kdo zaradi tega kaznovan.
Tudi kajenje v šoli je bilo prepovedano. Posledica tega je bila, da smo pričeli v srednji šoli kaditi skoraj vsi fantje (razen enega) in da sem se te ogabne razvade komaj odvadil skoraj trideset let kasneje. Kadili smo na stranišču in balkonu v drugem nadstropju, učitelji so nas tolerirali, ravnatelj pa je, preden je zavil v “kadilnico”, poslal v predhodnico kakega dijaka, rekoč: “Povej jim, da prihaja Kambic pogledat, ali kdo kadi.”
Maturantski ceremonial
Za maturo sem dobil novo obleko. Prebral sem maturantski govor, ki se mi je takrat zdel seveda imenitno sestavljen, v katerem sem povedal kaj o naših profesorjih, pa tudi o naših zanamcih. V maturantski ključ je naša genaracija inovativno zarezala svoje znamenje kar z motorno žago. Sledilo je še skupinsko slikanje – ena od sošolk je posebej izstopala, ker si je oblekla v Trstu kupljene vroče hlačke – nato pa v hotel na kosilo, pa v Semič v zidanico enega od sošolcev. Proti jutru pa iz Semica peš nazaj v Črnomelj. Zjutraj smo viseli na zoreči češnji ene od naših profesoric in zobali. Kondicije – take in drugačne – smo očitno imeli dovolj.
Matura
Maturitetni preizkus je potekal tri dni. Slovenski jezik in samoupravljanje z družbeno ureditvijo sta bila obvezna predmeta. Tretji predmet je moral biti matematika ali tuj jezik. Prva dva sta bila pisni del izpita iz slovenskega jezika in matematike. Izbral sem za tretji predmet matematiko in za četrti angleški jezik. Prva dva dni sta bila pisni del izpita iz slovenskega jezika in matematike, vse štiri ustne preizkuse pa smo imeli isti dan v dopoldanskem času. Po štirje dijaki smo se izmenjavali pred tričlansko komisijo, odgovarjali na postavljena vprašanja in se tudi poslušali med seboj. Čeprav je bil ta način precej naporen, je bil v primeri z današnjo maturo kratek in rezultate smo zvedeli cez nekaj dni. Sam sem bil s svojimi čisto zadovoljen: od 20 točk sem jih osvojil 16 in se skupaj s sošolko po uspehu uvrstil čisto na vrh.
Če bi moral izbirati med svojo in sedanjo maturo, bi izbral svojo. Naloge so sestavili in izpraševali moji učitelji, na katere sem bil navajen. Naloge zato seveda niso bile nič lažje, a rezultati so prišli bistveno prej, vseskupaj se mi je zdelo tudi precej bolj življensko in domače.
Za konec
Toliko zaenkrat o mojih gimnazijskih letih. Spominov je seveda še in ker ravno iz tega obdobja ne bledijo, se prav lahko zgodi, da bom sčasoma dodal še kaj. A za začetek je toliko kar dovolj.