25. januarja 2024

Ruska agresija na Ukrajino traja že skoraj polni dve leti in zaenkrat nič ne kaže, kam se bo tehtnica nagnila. Iz medijev lahko opazimo več dejstev: da ukrajinska toliko časa napovedovana protiofenziva ne prinaša uspehov, da evropske sankcije Rusiji niso prinesle sadov, da je Ukrajina skoraj popolnoma odvisna od zahodne pomoči in da je ta pomoč, ne glede na to, koliko jo je, nezadostna.

Celo običajnim smrtnikom se postavlja vprašanje, kako naprej. Kje je meja med posredno in neposredno vpletenostjo evropskih držav v vojno? V medijih se pojavljajo meni smešna natolcevanja o zmagi Ukrajine in ruskem porazu. Včasih se mi zazdi, da nekateri novinarji zamenjujejo vojno z nogometno tekmo. Ali kdorkoli lahko premaga jedrsko velesilo? Sam se strinjam npr. s hrvaškim predsednikom, da je to utopija. Meni je zelo verjetno utopija tudi osvoboditev ukrajinskih ozemelj, posebej še Krima. Kolikor vem, se trenutno prebivalci Donbasa in Luganska bojujejo proti Ukrajincem.

Razmišljam, kako je do vojne sploh prišlo – z vdorom ruskih tankov proti Kijevu s ciljem “denacifikacije” oziroma da bi zamenjali pro zahodno oblast. Ne vem, koliko osnove je imela Rusija za to in koliko je Ukrajina pozabila, da ima manjšino, ki jo bo močni sosed poskusil zaščititi. Deja vu leta 1991 v naši soseščini. In za Rusijo nič nenavadnega, saj je to že počela na Madžarskem leta 1956, Češkem 1968 in še leta 1979 v desetletni okupaciji Afganistana. Ko sta se ji napad na Kijev in menjava ukrajinskega vodstva izjalovila, so si postavili nov cilj – zavzetje Donbasa in Luganska, regij z rusko manjšino. Ta cilj je Rusija v veliki meri dosegla in ni videti, da Ukrajina lahko dobi pokrajini nazaj. Nastal je neke vrste status quo, Obe strani, vključno z Evropo, ki je tudi z orožjem podprla Ukrajino, sta porabili toliko streliva, da ga mora Rusija uvažati celo iz Severne Koreje, evropska skladišča pa so tudi prazna. Poleg tega se evropske države po eni strani nočejo v vojno še bolj zaplesti, po drugi pa se mrzlično pripravljajo na morebitno nadaljnjo rusko agresijo. Posebej v skrbeh so baltske Litva s 6,3%, Latvija s 30%, Estonija z 26% ter Moldavija z 8% ruskega prebivalstva. Pri tem so baltske države celo v zvezi NATO.

Tisto, kar mene najbolj moti, je vsaj desetletna odsotnost evropske zunanje politike in servilnost Američanom. Do te vojne sploh ne bi smelo priti, da pa je Evropa leta 1914 skoraj molče pristala na okupacijo Krima, je bila zelo huda napaka. Ker je je bistvena naloga politikov ravno ta, da se dogovarjajo in dogovorijo, bi morali evropski politiki najprej poenotiti svoje stališče, potem pa komunicirati tudi z rusko stranjo in si prizadevati za končanje te nesmiselne vojne. To je lahko izziv tudi za Slovenijo, saj je članica Varnostnega sveta. Alternativa je namreč res lahko širjenje spopada in nadaljnje rožljanje z orožjem. Če se nam je do sedaj zdelo, da je mir samoumeven, pristajamo na trdna tla, kako trdo, pa bo pokazala že bližnja prihodnost. Na Američane se sicer ni posebej zanašati, Trump s sloganom America first ima spet zelo realne možnosti za zmago. Tudi v Evropi se marsikaj spreminja, zaradi kompleksnejših razmer se krepi desnica, ponekod celo obarvana z ideologijo, za katero smo mislili, da je zdavnaj preživeta.

In možnost jedrske vojne? Prepričan sem, da če bi Ukrajina obdržala eno samo jedrsko konico, te vojne ne bi bilo. To orožje je doslej učinkovito odvračalo spopade. Kljub širokoustenju nekaterih ruskih politikov in navijanju posameznih neodgovornih medijev mislim, da je vsaj v bližnji prihodnosti ne bo. Obstaja pa strah, da bi posebej v baltskih državah Rusi morda želeli preizkusiti verodostojnost 5.člena sporazuma NATO. Po nekaterih scenarijih, ki jih poveljstvo Nata preigrava, bi lahko prišlo do konvencionalnega spopada. Sicer pa Evropa sama nima jedrskih zmogljivosti, da bi lahko parirala Rusiji, karkoli bi že to pomenilo.

Kaže, da se obdobje, za katerega je bil značilen Pax americana, počasi končuje. Na svetovni oder prihajajo drugi igralci. Preostane nam samo ugibanje, kakšna pravila bodo sprejeli in koliko prostora bodo pustili OZN in morebitni svetovni vladi.

Sicer se obeta mirovni forum v Švici, a brez udeležbe Rusije, kar je pomenljivo in vnaprej manjša možnosti za kakršen koli pozitiven sklep. Politiki, tudi slovenski, bi morali prevzeli bistveno večjo vlogo.

28. septembra 2024

Gledam po blogu, koliko se je v devetih mesecih spremenilo, pravzaprav nič ali zelo malo. Zelenski po Ameriki govori o zmagovalnem načrtu – čisto napačna retorika. Jedrske velesile se ne da premagati. Poznamo pa iz zgodovine nekaj primerov, ko se je velesila umaknila – ZDA iz Vietnama in Rusija in ZDA iz Afganistana. Do takega umika pride, ko postanejo vložki, materialni in vojaški, preveliki celo za velesilo. Za Rusijo mora biti prekinitev trgovanja z Evropo gotovo šok, čeprav je prav neverjetno, da del plinske trgovine z EU še vedno poteka. Beremo, da je v Rusiji represija, celo vojne ne smejo imenovati s pravim imenom, opozicija je utišana ali v emigraciji. Ne vemo, kaj lahko naredi elita, katere denar je blokiran v evropskih bankah in ki je gotovo nezadovoljna nad razvojem dogodkov. Nezadovoljne so tudi narodnosti v Rusiji, v katerih je število vpoklicev pod orožje nesorazmerno. Po medijih se Putin boji razglasiti splošno mobilizacijo. Ne vemo, ali v Rusiji lahko pride v doglednem času do sprememb, posebej še ob upoštevanju, da imajo običajni ljudje tam zelo omejen vir informacij.

Ukrajina je od začetka vojne zelo napredovala v razvoju svojega orožja, predvsem dronov. Uspeva držati ravnotežje, čeprav je razmerje v ljudstvu 1:3 in je na drugi strani jedrska velesila. Deležna je podpore kakih 30 držav, a z omejitvami, katere želi Zelenski odpraviti. Predvidevam, da mu bo to tudi uspelo, a timing bodo določali drugi. Sam mislim, da bi za Ukrajince vojaški cilji kjerkoli po Rusiji morali biti legitimni cilji.

Možnost jedrske vojne? To orožje je sicer zelo uporabno za zastraševanje, za resno uporabo pa tako nepredvidljivo, da sem skoraj prepričan, da do njega ne bo prišlo. Vsak, ki odloča o pritiskanju na gumb, seveda dobro ve, da dobi nazaj bumerang in to je bistvena prvina jedrskega ravnotežja. Seveda pa ne sme biti nobena od velesil stisnjena v kot, ko se možnost iracionalnih rešitev poveča. Da se nekateri politiki odločajo iracionalno, kaže agresija sama. Zato je govor o ukrajinski zmagi vprašljiv, samo agresorja naj ustavijo. Od tod kolebanje ukrajinskih zaveznikov glede dobav in precizno doziranje nove pomoči.