Iz krize v krizo

Ruska agresija na Ukrajino traja že skoraj polni dve leti in zaenkrat nič ne kaže, kam se bo tehtnica nagnila. Iz medijev lahko opazimo več dejstev: da ukrajinska toliko časa napovedovana protiofenziva ne prinaša uspehov, da evropske sankcije Rusiji niso prinesle sadov, da je Ukrajina skoraj popolnoma odvisna od zahodne pomoči in da je ta pomoč, ne glede na to to, koliko jo je, nezadostna.

Celo običajnim smrtnikom se postavlja vprašanje, kako naprej. Kje je meja med posredno in neposredno vpletenostjo evropskih držav v vojno? V medijih se pojavljajo meni smešna natolcevanja o zmagi Ukrajine in ruskem porazu. Včasih se mi zazdi, da nekateri novinarji zamenjujejo vojno z nogometno tekmo. Ali kdorkoli lahko premaga jedrsko velesilo? Sam se strinjam npr. s hrvaškim predsednikom, da je to utopija. Meni je zelo verjetno utopija tudi osvoboditev ukrajinskih ozemelj, posebej še Krima. Kolikor vem, se trenutno prebivalci Donbasa in Luganska bojujejo proti Ukrajincem.

Razmišljam, kako je do vojne sploh prišlo – z vdorom ruskih tankov proti Kijevu s ciljem “denacifikacije” oziroma da bi zamenjali pro zahodno oblast. Ne vem, koliko osnove je imela Rusija za to in koliko je Ukrajina pozabila, da ima manjšino, ki jo bo močni sosed poskusil zaščititi. Deja vu leta 1991 v naši soseščini. In za Rusijo nič nenavadnega, saj je to že počela na Madžarskem leta 1956, Češkem 1968 in še leta 1979 v desetletni okupaciji Afganistana. Ko sta se ji napad na Kijev in menjava ukrajinskega vodstva izjalovila, so si postavili nov cilj – zavzetje Donbasa in Luganska, regij z rusko manjšino. Ta cilj je Rusija v veliki meri dosegla in ni videti, da Ukrajina lahko dobi pokrajini nazaj. Nastal je neke vrste status quo, Obe strani, vključno z Evropo, ki je tudi z orožjem podprla Ukrajino, sta porabili toliko streliva, da ga mora Rusija uvažati celo iz Severne Koreje, evropska skladišča pa so tudi prazna. Poleg tega se evropske države po eni strani nočejo v vojno še bolj zaplesti, po drugi pa se mrzlično pripravljajo na morebitno nadaljnjo rusko agresijo. Posebej v skrbeh so baltske Litva s 6,3%, Latvija s 30%, Estonija z 26% ter Moldavija z 8% ruskega prebivalstva. Pri tem so baltske države celo v zvezi NATO.

Tisto, kar mene najbolj moti, je vsaj desetletna odsotnost evropske zunanje politike in servilnost Američanom. Do te vojne sploh ne bi smelo priti, da pa je Evropa leta 1914 skoraj molče pristala na okupacijo Krima, je bila zelo huda napaka. Ker je je bistvena naloga politikov ravno ta, da se dogovarjajo in dogovorijo, bi morali evropski politiki najprej poenotiti svoje stališče, potem pa komunicirati tudi z rusko stranjo in si prizadevati za končanje te nesmiselne vojne. To je lahko izziv tudi za Slovenijo, saj je članica Varnostnega sveta. Alternativa je namreč res lahko širjenje spopada in nadaljnje rožljanje z orožjem. Če se nam je do sedaj zdelo, da je mir samoumeven, pristajamo na trdna tla, kako trdo, pa bo pokazala že bližnja prihodnost. Na Američane se sicer ni posebej zanašati, Trump s sloganom America first ima spet zelo realne možnosti za zmago. Tudi v Evropi se marsikaj spreminja, zaradi kompleksnejših razmer se krepi desnica, ponekod celo obarvana z ideologijo, za katero smo mislili, da je zdavnaj preživeta.

In možnost jedrske vojne? Prepričan sem, da če bi Ukrajina obdržala eno samo jedrsko konico, te vojne ne bi bilo. To orožje je doslej učinkovito odvračalo spopade. Kljub širokoustenju nekaterih ruskih politikov in navijanju posameznih neodgovornih medijev mislim, da je vsaj v bližnji prihodnosti ne bo. Obstaja pa strah, da bi posebej v baltskih državah Rusi morda želeli preizkusiti verodostojnost 5.člena sporazuma NATO. Po nekaterih scenarijih, ki jih poveljstvo Nata preigrava, bi lahko prišlo do konvencionalnega spopada. Sicer pa Evropa sama nima jedrskih zmogljivosti, da bi lahko parirala Rusiji, karkoli bi že to pomenilo.

Kaže, da se obdobje, za katerega je bil značilen Pax americana, počasi končuje. Na svetovni oder prihajajo drugi igralci. Preostane nam samo ugibanje, kakšna pravila bodo sprejeli in koliko prostora bodo pustili OZN in morebitni svetovni vladi.

Sicer se obeta mirovni forum v Švici, a brez udeležbe Rusije, kar je pomenljivo in vnaprej manjša možnosti za kakršen koli pozitiven sklep. Politiki, tudi slovenski, bi morali prevzeli bistveno večjo vlogo.

Ta vnos je objavil Vinc v Razno. Dodaj zaznamek do trajne povezave .

O Vinc

Končal gimnazijo v Črnomlju 1971, pričel honorarno poučevati na tej gimnaziji v šol.letu 1973/74, se v šol. letu 1976/77 zaposlil kot učitelj matematike, leta 1978 diplomiral iz pedagoške matematike pri dr. Niku Prijatelju s temo Galoisova teorija. Na gimnaziji in poklicni kovinarski šoli učil matematiko, fiziko in računalništvo ter informatiko, dokumentaristiko in arhivistiko. Dolgoletni mentor šahovskega, fotografskega, fizikalnega, računalniškega in<a \href{http://www2.arnes.si/48/sscrnomelj/astro.html}{ astronomskega} krožka. Absolvent 3. stopnje pedagoške fizike, v 90. letih član skupine za prenovo gimnazijske fizike, avtor programske opreme za merilno krmilni vmesnik, soavtor učbenikov za gimnazijo Fizika-Mehanika in Fizika-Elektrika. Mentor trinajstim raziskovalnim nalogam v okviru Gibanja Znanost mladini ter trem raziskovalnim nalogam v okviru Krkinih nagrad in številnim tekmovalcem iz logike, matematike, fizike in računalništva. Mentor \href{http://www2.arnes.si/48/ssnmcrnom5/sola/}{2. spletne strani šole}, pobudnik in od 2007 do 2010 urednik spletnih učilnic Srednje šole Črnomelj. Pobudnik šolske Facebook strani. Več najdete na njegovi \href{http://vincenc.petruna.com/}{spletni strani.}

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

* Copy This Password *

* Type Or Paste Password Here *

12.962 Spam Comments Blocked so far by Spam Free Wordpress