Raziskovalne naloge v srednji šoli

Leta 1996 sem se udeležil  seminarja v Mariboru na temo raziskovalnih nalog v srednji šoli.  Predavatelj, takratni član komisij pri zagovorih raziskovalnih nalog v okviru Znanost mladini v Murski Soboti in kasnejši poslanec, nam je dal za nalogo izdelati seminarsko nalogo na to temo. Sam sem se lotil teme nekoliko satirično:

Raziskovalne naloge v srednji šoli

seminarska naloga
1.Namesto uvoda

Pred leti sem o raziskovalnih nalogah napisal ( a nikjer objavil) nekaj satiri podobnega.. Ob naslovu teme za seminarsko mi je kar odleglo: podturim tisto satiro za seminarsko, pa bo. Učitelj ima vendar tudi še kakšno drugo delo, kot je pisanje seminarskih nalog. Pa stvari niso tako preproste. Ob trikratni zamenjavi in desetkratnem formatiranju raznih diskov so odšle tudi bolj pomembne stvari in pravo čudo bi bilo, če bi tisti tekstek preživel .

A nekaj misli od tam se še vedno spomnim. Časi so se spremenili in ni več nujno, da je še katera aktualna. Pa vendar.

Najprej narobe svet. Učitelji z učenci raziskujejo, ljudje v institutih pa poučujejo. Pred leti so namreč v našem znanem insštitutu opremili računalniško učilnico ( najprej Spectrumi, nato PC-ji…) in se šli klasično poučevanje – prirejali so tečaje za malčke, kot bi jih lahko ( in jih tudi je) izvajala vsaka šola, ki da kaj nase. Je pa res, da je lepše zvenelo, če se je starš pohvalil v službi pred kolegi , da njegov nadobudni hodi že v inštitut.

Po drugi strani pa učitelja ni nihče usposobil za raziskovanje. Na faksu je slišal razne metodike in didaktike, a o raziskovanju ne duha ne sluha. Pokazali mu niso niti tega, kako abstrahirati podatke, ki so moteči za dosego cilja, da o znansvenih metodah dela ne govorimo. Tako so učitelji, kar se raziskovanja tiče, samouki. Ker vedo, da je med koncertnim violinistom in pouličnim goslačem majhna razlika, se z raziskovanjem ne ukvarjajo. Razen nekaterih, ki se tega ne zavedajo. Seveda pa se skoraj vsi ukvarjajo raziskovanjem, kako iz meseca v mesec in katere sorte semenski krompir naj kupijo naslednjo pomlad.

Tudi učenec ni ravno primeren subjekt za raziskovanje. Njegovo znanje je tako prisrčno borno, nepovezano, neuporabno, samo sebi v napoto, da se učencu zdi, da je najboljše, da vse skupaj mirno pozabi. V šoli presedi 6 do 7 ur, popoldne se pifla fiziko ali zgodovino ali angleščino ali piše nalogo in je nazadnje tako utrujen, da živi samo še zato, ker bodo čez dva meseca počitnice. Da imajo mladi veliko energije? Morali bi jih videti, kako med odmorom popadajo po tleh pred učilnico. Ko jih učitelj spusti v razred, popadajo na stole in ne morejo niti zbrisati table. Kakršno koli raziskovanje v obliki raziskovalnih nalog jim je deveta skrb. To seveda ne pomeni, da se z raziskovanjem ne ukvanjajo. Vendar ne v šoli, ne med tednom in ne pod učiteljevim mentorstvom.

Kljub temu se včasih zgodi ( po moji optimistični oceni v letih debelih krav okoli 2,5%), da učitelj iz zasede napade učenca in mu podturi temo, za katero on misli, da je primerna za raziskovalno nalogo. Učencu vneto razlaga, kaj naj bi odkril. Stvari, ki mu niso jasne, pove malo hitreje. Učenec vneto kima, kot da kaj razumel. Nato se zmenita za roke. In učenec prične z delom. In se mu zatakne prvič. Prave literature, od koder bi se dalo kaj prepisati, ni. Prične se izogibati mentorja. Dokler ga ta spet ne začopati in skupaj napol rešita prvi problem. Nakar se dogovorita za nove roke. Vmes so kontrolke, testi, maturitetni preizkusi, smučanje, ekskurzije, prazniki. Učencu se zdi, da bi mu učitelj moral dati status raziskovalca, da bi se malo považil z njim pred sošolci in kaj v miru prešprical. Učitelj mu je ta status pripravljen dati ob prvi priliki, ko bo zasumil, da se je učenec res spravil k delu. In čas teče.

Med prvomajskimi prazniki učitelj dokončno obupa. Usede se z učencem in skupaj napišeta nalogo. Odpošljeta jo tri dni po roku. Nato učitelj v nalogi opazi dve kardinalni napaki v metodi in petdeset tiskarskih napak. (Ti računalniki so pa res čudo tehnike. Napako lahko narediš z njim 10 krat hitreje, opaziš pa jo 5 krat počasneje). Ampak kar je, je. Še vedno mu ostane upanje, da komisija naloge ne bo prebrala. Z učencem uri taktiko zagovora naloge. Preigravata detalje možnih vprašanj.

Na področni predstavitvi gre vse gladko. Upokojeni profesor, ki je komisija, sicer postavlja neprijetna vprašanja, ampak nalog je premalo, zato gredo vse naprej na republiško srečanje v L.

V L. pa gre skoraj zares. Komisija sicer res ni prebrala naloge, a postavlja hodobno neprijetna vprašanja. Odneha šele, ko je kandidat čisto zmeden. Učitelj posluša zagovor in vprašanja in razmišlja, kako bo potolažil učenca. Za njim nastopita učenki, katerih mentor je doktor iz instituta. Mini, frizura, zvečilna, vse. Le zagovor šepa, šepa. Komisija jih raztrga. Učitelj si nekoliko oddahne.

Nato nastopijo fantje iz najbolj slavne gimnazije. Nalogo so seveda delali v najbolj slavnem inštitutu. Fantje so spekli superprevodnik. Prinesli so ga celo pokazat. Po receptu iz inštituta, kot bi kuhali golaž. Z materialom in napravami iz inštituta. Z ljudmi iz inštituta. Morda ga niti niso osebno spekli.

A nič ne de. Fantje imajo v rokah epruveto z dvojnim steklom, v katerem v tekočem dušiku levitira superprevodnik, in ravnokar zagovarjajo nalogo. Tudi to delajo po receptu, kot bi kuhali golaž. (“Vzamemo to in to ter mešamo, stiskamo, pečemo….in to je ta tabletka”). Komisija razneženo ploska. In fantje gredo na državno srečanje v S. (kaj niste pogruntali, da se kaj takega v novi državi ne more zgoditi?) Učitelju se porodi misel, da bi ravnatelja nažical za nakup nekaj litrov tekočega dušika. Kdo ve, kakšne raziskovalne naloge se da početi z njim.

In tako se učitelj in učenec srečno vrneta iz L. Ravnatelj v poročilo zapiše, da so imeli na šoli tudi eno raziskovalno nalogo. Učitelj sklene, da nikoli več. Kaj vendar je tako slabega v raziskovanju krompirja?

In vendar…

2.Raziskovalne naloge na naši šoli

Na naši šoli so se z raziskovalnimi nalogami učencev pričeli ukvarjati pred vsaj tridesetimi leti. Koliko nalog je bilo narejenih, nihče ne ve. V knjižnici jih ni. V zborniku, ki je izšel ob 50-letnici šole, raziskovalno delo mladih ni omenjeno. Pač nismo Oxford ne Angleži, da bi kaj dali na svojo tradicijo. Kljub temu, da kopiramo vse, kar je angloameriškega.

Naloge so bile v okviru Gibanja Znanost mladini in za Sklad Krkinih nagrad. Pogosta mentorja sta bila sedaj upokojena profesorica geografije Marija Jelenič ter profesor matematike Janez Kambič, dolgoletni ravnatelj Gimnazije Črnomelj.

Morda bo nova tehnologija rešila naše probleme s pozabljanjem. Zato je letos naš raèunalniški krožek na spletni strani šole evidentiral vse raziskovalne naloge. Naslov te strani je

http://www2.arnes.si/~ssnmcrnom5/sola/03.html

Tu so navedeni naslovi raziskovalnih nalog iz zadnjih petnajstih let. Tudi tale poskus seminarske se seli tja. Da se mi disk spet ne sesuje. Upam, da se Arnesov ne bo…

Ko jo mahnemo na regijsko srečanje, opazimo, da sosednja šola že nekaj let piše naloge v LaTeXu in veže v usnje. Ko omenim to doma, me čudno gledajo. A tudi mi napredujemo. Smo že pri plastični vezavi. In tiskalnik je laserski.

3.Namesto zaključka

Pred desetimi ali petnajstimi leti stopi v fizikalnico prvošolski mulc, slaven po tekmovanjih iz osnovne šole. Teža slave ga je zelo krivila. Med žvečenjem čik gume zamomlja, da bi meril nekaj v zvezi z ultrazvokom. Ko povem, da nimam nič takega, me pomilovalno pogleda in odbrzi.

Trije njegovi sošolci so se medtem pričeli ukvarjati z merjenjem spektrov. Obotavljaje se jim pridruži tudi mulc iz prejšnjega odstavka. Nalogo so naredili presenetljivo dobro in posneli so za tisti čas lepe spektre. Predstavitev so imeli na Spectrumu in ni dosti zaostajala za Mikromehko MočnoTočko. Njihovo predstavitev včasih pokažem uèencem še danes.

Z zgornjim mulcem sem potem poskušal še enkrat z raziskovalno, pa se mi je malo pred koncem spuntal in nisva nič naredila.

Leta so minevala, fant je zelo uspešno končal faks in postal mladi raziskovalec in sploh uspešen japi. Pa mi pride v roke zbornik s štipendisti neke slavne štipendije in med njimi najdem tudi zapis razgovora s tem fantom. Z zanimanjem ga preberem in presenečeno ugotovim, da ta japi misli, da je bila za njegovo raziskovalno pot pomembna ravno raziskovalna naloga v prvem letniku. Mentorja je sicer pozabil omeniti, ampak nihče ni popoln…..In namen je važen.

Morda je to del odgovora na vprašanje, zakaj se ukvarjati s tem. Kdo ve…

Ali je na Štajerskem kaj dobrega semenskega krompirja? V Beli krajini ga že dva tedna ni in trgovci pravijo, da ga letos ne bo več.

Črnomelj, 2.4.1998

Ta vnos je objavil Vinc v Družba in zaznamoval z , . Dodaj zaznamek do trajne povezave .

O Vinc

Končal gimnazijo v Črnomlju 1971, pričel honorarno poučevati na tej gimnaziji v šol.letu 1973/74, se v šol. letu 1976/77 zaposlil kot učitelj matematike, leta 1978 diplomiral iz pedagoške matematike pri dr. Niku Prijatelju s temo Galoisova teorija. Na gimnaziji in poklicni kovinarski šoli učil matematiko, fiziko in računalništvo ter informatiko, dokumentaristiko in arhivistiko. Dolgoletni mentor šahovskega, fotografskega, fizikalnega, računalniškega in<a \href{http://www2.arnes.si/48/sscrnomelj/astro.html}{ astronomskega} krožka. Absolvent 3. stopnje pedagoške fizike, v 90. letih član skupine za prenovo gimnazijske fizike, avtor programske opreme za merilno krmilni vmesnik, soavtor učbenikov za gimnazijo Fizika-Mehanika in Fizika-Elektrika. Mentor trinajstim raziskovalnim nalogam v okviru Gibanja Znanost mladini ter trem raziskovalnim nalogam v okviru Krkinih nagrad in številnim tekmovalcem iz logike, matematike, fizike in računalništva. Mentor \href{http://www2.arnes.si/48/ssnmcrnom5/sola/}{2. spletne strani šole}, pobudnik in od 2007 do 2010 urednik spletnih učilnic Srednje šole Črnomelj. Pobudnik šolske Facebook strani. Več najdete na njegovi \href{http://vincenc.petruna.com/}{spletni strani.}