16. junija 2008

Uvod

Odločil sem se, da bom napisal nekaj spominov na svoja leta poučevanja. Razlogov je več, morda je najpomembnejši ta, da želim nekatere dogodke iztrgati pozabi. Kakor se učenci spominjajo svojih učiteljev, se tudi jaz spominjam svojih dijakov, ki jih je bilo po grobih izračunih do sedaj kakih 2500. Spomini so pretežno prijetni. Razlog je nabrž v tem, da se človek prijetne doživljaje zapomni raje in dlje, pa tudi v tem, da je bilo neprijetnih pravzaprav v vseh teh letih zares le peščica.

Obenem pa bo tale zapis neke vrste zgodovina razvoja računalništva na naši šoli, saj sem sam z večino sodobne opreme v tem času neposredno delal in tako ta del razvoja sorazmerno dobro poznam.

Začetek

Poučevati sem pričel na gimnaziji davnega leta 1973, honorarno kot študent 2.letnika matematike. Zaupali so mi 2. in 4.letnik gimnazije. Bil sem zelo strog, učence sem poskusil naučiti kar največ. Svojo izkušnjo, da samo znanje nekaj velja v belem svetu, sem želel prenesti na učence. Zelo podrobno sem obravnaval slavni Križaničev učbenik AAA in ravnatelj je imel kar nekaj težav, da je tolažil besne starše, ker njihovi otroci niso imeli ocen, kot so jih bili vajeni od prej.

Tega obdobja se rad spominjam, saj sem bil od svojih učencev samo dve leti starejši. Na žalost smo sredi zime zgubili učenko iz Vinice – zbolela je za levkemijo in po dobrem mesecu odsotnosti iz šole umrla. Sicer pa se spominjam učenca četrtega letnika, ki je dokazal, da je determinanta inverzne matrike enaka obratni  vrednosti determinante matrike. Na žalost se je kasneje na faksu nekaj skregal in ni nikoli diplomiral. Drugega imenitnega talenta pa sem imel v 2. letniku.

Po letu premora sem se kot študent 4. letnika ponovno vrnil učit. Moj talent iz 2. letnika se je v vmesnem času malo izgubil, precej zaradi neurejenih družinskih razmer. A občasno je vseeno še zasijal v polnem sijaju. Kasneje je končal neko višjo šolo in se zaposlil.

V tem času so se v črnomaljskem šolstvu zgodile korenite spremembe, iz gimnazije in poklicne šole je bil ustanovljen Center srednjih šol, ki je imel občasno tudi ekonomski oddelek. V enem od takih oddelkov sem učil računalništvo. Na razpolago smo imeli tablo in kredo, programirali pa smo v programskem jeziku FORTRAN. A učbenik je bil zelo dober: Bratkov Uvod v programiranje. Za tisto znanje, ki ga danes dijaki obvladajo v enem mesecu, smo brez pripomočkov potrebovali celo leto. Računalnik smo videli samo na ekskurziji v kaki tovarni ali na sejmu informatike na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

Računalniki so bili tedaj še nerodne omare, tudi monitorjev  ni bilo, še vedno so se podatki vstavljali preko luknjanih kartic, rezultati pa izpisovali na papir. Približno dve leti zatem sem na faksu opazil prve monitorje, na srednji šoli pa smo morali na prvi računalnik počakati do leta 1981.

Naslednje leto sem se kljub temu, da še nisem imel diplome, redno zaposlil na šoli. Učil sem tako matematiko kot fiziko. Šola je bila dobro opremljena, posebej za učila za fiziko je moj predhodnik, ki je pred tem nekaj let učil na bežigrajski gimnaziji, zelo dobro poskrbel. Prevzel sem tudi astronomski in fotografski krožek. Za opazovanje neba smo imeli dva daljnogleda, ruski 8 centimetrski refraktor z goriščnico 800mm in 4,7 centimetrski refraktor slovenske tovarne Vega. Naša opazovalna postaja je bil Griček (takrat je bila na njem še tema). Ker takrat ni bilo v navadi, da bi bili dijaki zvečer zunaj, je bil obisk astronomskega krožka še posebno doživetje.
Opazovali smo pretežno ozvezdja zimskega in pomladnega neba, pa Luno in planete, podnevi pa smo znali tudi projicirati Sonce in računati velikost sončnih peg. Ker je bila astronomija del fizike v 4.letniku v obsegu 35 ur, so jo učenci imeli radi in je bil krožek vedno dobro obiskan.
Ravno v tem času sem v drugem letniku srečal Tomaža, ki se je razvil v najboljšega astronoma iz črnomaljske gimnazije do sedaj. Že tedaj je po navodilih Marijana Prosena iz lesa zelo spretno izdeloval astronomske merilne pripomočke. Kasneje je postal gradbeni inženir, a konjiček za astronomijo je ohranil. Sam je zmontiral računalniško krmilje za svoje teleskope, lani pa se je v Turčijo odpravil z družino in avtodomom opazovat popolni sončni mrk.

Tudi foto krožek je bil za tedanje razmere dobro opremljen. Imeli smo fotoaparata Practico in Yashico, razvijali pa smo črno bele fotografije velikosti do 30x45cm. Najbolj napeto je bilo na obrambnih dnevih, kjer smo dogajanje na terenu poslikali, odnesli film v temnico, razvili fotografije in jih prinesli nazaj na teren običajno še prej, kot so vojaki ob koncu dejavnosti pričeli deliti pozno malico- srbski pasulj.

V sklopu obrambnih dni smo imeli z dijaki tudi obvezno streljanje s pravimi, a že zastarelimi puškami M-48 leže v tarčo na strelišču v Drežniku. Ker so se dijaki bali poka puške, jih veliko puške ni trdno držalo. Zato jih je puška s kopitom usekala nazaj, da so imeli na rami podplutbo še nekaj dni. Bolj drobcena dekleta pa je puška odrinila kar za pol metra nazaj. Sicer pa smo vsa streljanja srečno prestali.

Na začetku sem učil tudi na poklicni kovinarski šoli. Približno pol razreda se je vozilo z vlakom iz vasi sosednje Hrvaške vse do Karlovca. Po uspehu in disciplini se ti razredi niso dosti razlikovali od gimnazijskih. Enemu od teh razredov sem bil tudi razrednik in spominjam se, da so neverjetno lepo igrali nogomet – bili so tudi šolski prvaki. Bili so tudi eden redkih kovinarskih razredov, ki so imeli maturantski ples. Odvijal se je v semiškem hotelu in je imel tudi pravi pravcati zapor.

Leta 1978 sem diplomiral. Diplomsko nalogo sem pisal celih sedem mesecev, a mi ni žal. Spoznal sem se s teorijo genialnega francoskega matematika Evarista Galoisa, ki je dokazal, da polinom stopnje večje od 4 ni rešljiv z radikali – z drugimi besedami, v splošnem ne obstaja izraz iz korenov, ki bi, podobno kot kvadratno enačbo, enačbo pete ali višje stopnje rešil. Dokaz je prav zapleten in osupel sem bil, ko sem dojel, kaj je mladi matematik izpeljal. Mentor dr. Niko Prijatelj ( v prvem letniku nas je imel tako predmet Množice in strukture, ki me je navdušil, kot Analizo 1, odličen predavatelj, a zelo strog, eden od “krivcev”, da se nas je od 110 slušateljev iz prvega letnika v drugi kvalificiralo samo 40 ) mi je vse, kar sem mu napisal, dvakrat popravil. Prvič je bilo vse tako rdeče, da me je bilo sram, saj sem do takrat mislil, da znam pisati. A njegove pripombe so bile zelo tehtne. Kasneje se je vedno, ko sva se srečala na faksu in pozdravila, opravičeval, da mi je dal pretežko temo. Sam pa sem še danes ponosen na svojo diplomsko nalogo.

Po diplomi je bilo treba odslužiti vojaščino. Za dobrih 11 mesecev sem se preselil v Ajdovščino, kjer sem spoznal vojaško življenje in zelo strog režim vojašnice ob meji, ajdovsko burjo, ki piha s Trnovskega gozda (njeni sunki prevračajo kamione, zibljejo železniške vagone, biti na prostem je nevarno) in izredno prisrčne Primorce, ki so stoično prenašali množico vojaštva v svojem mestu. Videlo se je, da so imeli skoraj trideset let izkušenj s fašizmom. 30 let kasneje sem pri proučevanju zgodovine belokranjskega čebelarstva naletel na podatek, da je leta 1928 ravno zaradi fašističnega terorja pribežal iz Ajdovščine v Črnomelj učitelj Vladimir Martelanc in zelo razvil črnomaljsko čebelarsko društvo.

V kasarni sem spoznal gozdarskega inženirja Marjana  iz Slovenske Bistrice, ki je bil tedaj z okrog 17m aktualni slovenski prvak v suvanju krogle. V kasarni je opravljal funkcijo športnega referenta. Danes je trener slovenskih težkoatletov. Bil je širok kot trodelna omara, za metalca svetovnega formata pa je bil s 185cm najbrž malo prenizek. A bil je neverjetno eksploziven, pešadijske ovire (vojaška športna disciplina, ki sestoji iz premagovanja kakih 20 ovir, kot so plazenje pod žično oviro, plezanje samo z rokami, kobaljenje preko 2m visoke ovire, itd.) je kljub svoji zajetnosti opravil dvakrat hitreje kot najhitrejši desetletje mlajši mladci za njim. Marjan nas je nekatere navdušil, da smo prosti čas preživljali na teh ovirah in si tako s športom krajšali čas.

V letu 1980 je umrl predsednik Tito. Na dan je prišla ogromna zadolženost Jugoslavije, nekaj čez 20 milijard dolarjev. Glavni problem prejšnje države, da se troši, ne da bi se vprašalo, kdo bo plačal, je izbruhnil na dan. V naslednjih letih je prihajalo do absurdnih omejitev, pomanjkanja pralnih praškov, južnega sadja in vsega, kar se je kupovalo za devize. Višek neumnosti pa je bil sistem vožnje par-ne par. Osebna vozila z neparno številko na tablicah niso smela biti na cesti ob torkih, tista s parno pa ob četrtkih. Na srečo sistem ni trajal niti eno leto.

V tem letu smo se tudi preselili iz sedanjega Dijaškega doma na Župančičevi na sedanjo lokacijo v Loki. Naš življenjski prostor se je razširil, dobili smo specializirane učilnice in precej nove opreme, med drugim v vsakem razredu Gorenjev barvni televizor. Višek učilnic smo oddajali osnovni šoli.

V naslednji generaciji, ko sem učil fiziko, so bile med dijaki iz Metlike danes znane osebnosti iz umetniškega in kulturnega življenja. Mateja in Ida sta bii sošolki. Spomnim se, da je Mateja po nesreči razbila stekleno sondo termometra, a jo potem tudi nadomestila z novo, kupljeno v Ljubljani. Ker je že takrat nastopala s pevcem Šifrerjem, mi je včasih ob spremstvu njene kitare cel razred zapel kako Šifrerjevo pesem.

Generacijo kasneje je se spomnim Andreja, ki je bil poleg drugega tudi zelo dober fizik in je s tekmovanja v Kamniku prinesel pohvalo. Še bolj pa je bila zanimiva naslednja generacija, ki sem jo učil tako matematiko kot fiziko. Učenci so me nekako posvojili in z njimi sem moral tudi na maturantski izlet v Dubrovnik. Na pot smo odšli z ladjo kot palubni potniki. Ogledali smo si tudi del Črne gore s Kotorjem in Njegoševim mavzolejem, v Cavtatskem zalivu pa sem dijake prevažal z najeto jadrnico. Kako leto pred tem sem se na morju kot samouk naučil jadrati na 4 metrski jadrnici in seveda sem hotel navdušiti tudi dijake. Če danes pomislim, dosti sem si upal, na jadrnico so si upali samo najpogumnejši, v kar močnem mistralu smo jadrali profesionalno nagnjeni na bok, a dogodivščina je na srečo minila brez zapletov.

Naslednja, številčno sorazmerno šibka generacija je bila zadnja, ki je končala maturo. Pričela se je namreč šolska reforma, ki se je imenovala usmerjeno izobraževanje in je maturo odpravila. Reforma je imela politično konotacijo, preko skupnih programskih jeder je hotela narode Jugoslavije bolj povezati in to je bil vzrok, da nekaj let kasneje propadla.

Za našo šolo in zame je imela ta reforma kar usodne posledice, Šola se je skrćila iz 16 na samo 13 oddelkov, ur za učitelje je pričelo primanjkovati in jaz sem bil od matematikov najmlajši. Izkoristil sem možnost, ki se mi je ponudila, da pričnem obiskovati tretjo stopnjo pedagoške fizike, na šoli pa ostanem polovično  zaposlen. Težko je šlo – od ponedeljka do srede v šoli, petek in sobota predavanja, vmes pa študij  snovi, v katero sem imel sicer rad, mi je pa velikokrat manjkalo ustrezne podlage. No, ponekod sem pa bil v prednosti zaradi znanja matematike, čeprav sem se tudi matematike ogromno naučil in se mi je včasih zdelo, da so jo dober del  za opis narave iznašli ravno fiziki. Dve leti so trajala predavanja, opravil sem tudi splošni del magistrskega izpita, za pisanje naloge pa mi je zmanjkalo motivacije.

A meni je ta čas ostal v lepem spominu zato, ker sem prvič (in zadnjič) v svoji karieri začutil, da je reforma pripravljena – prišla so nova, precej draga zahodna učila za fiziko, ravno tako delovni zvezki, priročnik za učitelja, učitelji smo se na raznih delavnicah izobraževali več dni skupaj.

Na novo je bil uveden predmet Osnove tehnike in proizvodnje in tudi zanj je bilo porabljenih precej sredstev, tako da je prišlo na šole precej učil. Naši učni načrti so se precej zgledovali po angleških, cilj je bil usposobiti dijake za tehniko in uvesti v pouk fizike čim več kar zahtevnih poskusov.

A na žalost je bilo denarja samo za prenovo prvega letnika. V naslednjih smo se morali znajti s starimi učnimi načrti in tudi pripomočki.

Naša šola je dobila družboslovno usmeritev. Nekaj generacij smo imeli enega do dva razreda družboslovcev, precej učencev pa se je vozilo v Novo mesto v druge programe. Šola je životarila. Zazdelo se nam je edino smiselno, da pridobimo še program naravoslovja. Medtem ko smo nabrali en razred družboslovcev, je bilo učence za novi program naravoslovja težje dobiti. Osebno smo hodili na šole in prepričevali učence za vpis v novi program, pridobili pa smo tudi kadrovske štipendije, da se je ta program napolnil. Po končanem štiriletnem programu pri nas so imeli poklic – bili so naravoslovni tehniki. V tem programu je bilo učiteljem užitek učiti, saj so se večinoma vpisali zelo dobri učenci. Orwellovega leta smo uspeli vpisati prve naravoslovce in šola je bila rešena. Mene pa so izbrali v Komisijo za posodobitev pouka fizike.

Mavrice

V tem času so se tudi na šoli pojavili prvi mikroračunalniki. Na fizikalni fakulteti sem videl prvega, Sinclair ZX 80, ki ga je uvozil Ivan Kuščer. Spomnim se njegovega pripovedovanja, kako ga je spravil čez carino. Carinik, ga je vprašal, kaj ima, pa je začel: “Malo kave, nekaj riža, čokolado,….”. “Pojdite, pojdite”, je postal nestrpen carinik in mu ni pustil povedati, da vozi tudi računalnik.

Na šolo je prvi je prišel po naključju, pri katerem je imel nekaj zraven tudi Stane. Bil je slavni ZX 81 ekscentrične angleške firme Sinclair. To je bila škatlica dimenzij 20x20cm s tipkovnico podobno tisti pri današnjih telefonih, namesto monitorja se priključila na televizor, namesto spominske enote pa na kasetnik. Srce računalnika je bil slavni osembitni Zilogov procesor Z80 (v tistem času so obstajale le tri tovarne mikroprocesorjev na svetu, in sicer Morotola, Intel in Zilog), spomina pa je imel natančno 1Kb. Programov zaradi nezanesljivosti pomnilnih medijev nismo shranjevali, temveč smo jih vsakič napisali znova. Jezik je bil nekoliko prirejen Basic. Na tem skromnem računalniku so naši učenci že prvo leto osvojili 2.Krkino nagrado z raziskovalno nalogo Uporaba statističnih metod z računalnikom.

Nekoliko kasneje smo dobili 8 primerkov njihovega naslednika Sinclair Spectrum, znamenite Mavrice z gumijasto tipkovnico, barvno grafiko (če ste seveda imeli barvni televizor),
zasilnim zvokom in izboljšano spominsko enoto, ki je bila še vedno kasetnik. Spomnim se priložene demo kasete, na kateri je bila tudi simulacija življenja populacije zajcev in lisic na otoku, ki je v bistvu numerično reševanje kar zahtevnega sistema diferencialnih enačb. Časi so bili romantični, z nekaj spajkanja smo Mavricam vgrajevali tipke za Reset, uspelo pa mi je tudi povezati vse Mavrice v mrežo tako, za sem iz kasetnika na vse naenkrat lahko naložil urejevalnik besedil Ines, ki ga je prav takrat za Mavrice napisal Slovenec Primož Jakopin. Verjetno smo bili ena prvih šol, ki je pri pouku uporabljala urejevalnik besedil.

To pa še zdaleč ni bilo vse, kar so znale Mavrice. Na šoli se je prikazal naš bivši dijak poklicne kovinarske šole Janez Trdič iz Pribincev. Ko je odprl svoj kovček, je imel v njem Mavrico, priklopljeno na osem relejev. Ko se sprogramiral štetje do 256, so releji veselo šklepetali v ritmu dvojiškega zapisa. Razložil nam nam je, da takole lahko krmili karkoli in mi smo mu osuplo verjeli. Danes je Janez že doktor s svojim podjetjem ter mednarodno znan na področju raziskav računalniškega vida.

Obiskal sem tudi pomemben seminar, ki ga je vodil Škot Richard Sparkes, avtor knjige o merjenju in krmiljenju z Mavrico. Poleg dejstva, da ni pil kave (‘ coffee is too strong’ )
in razlage, da se Škotska želi osamosvojiti od Anglije (po demokratični poti, danes je to spet aktualno, a tedaj nas je to osupnilo, saj si nismo predstavljali, da na videz trdni angleški imperij poka po šivih, izkušenj z osamosvajanjem delov držav pa takrat tudi še nismo imeli), je predaval ravno merjenje in krmiljenje z Mavrico. Nanjo se je dal natakniti preprost merilno krmilni vmesnik z nekaj analognimi in digitalnimi vhodi in izhodi in res se je dalo sorazmerno preprosto meriti npr. temperaturo in jo z velikimi črkami prikazovati na ekranu televizorja. Ti vmesniki so zelo hitro prišli na šole in z dijaki smo navdušeno precej zanimivih poskusov avtomatizirali. V fizikalnem kabinetu smo imeli kar dobro zalogo delno kupljenih, še več pa podarjenih elektronskih komponent in marsikatero vezje smo skupaj z dijaki spajkali sami. Od takrat naprej sem precej časa namenil programiranju računalnikov za merjenje in krmiljenje.

Višek uporabe Mavric v krmilne namene pa sem doživel kako leto kasneje v tedaj novi industrijski coni Majer pri črnomaljskih orodjarjih. Izdelali so stroj za proizvodnjo plastične embalaže, ki ga je krmilila Mavrica. Program se je naložil v zakamufliranem kasetarju, zaslon je bil skrit ruski televizor z diagonalo kakih 15cm, imel pa je samo najbolj nujne tri ali štiri tipke. Stroj je delal embalažo za piškote, nekaj verzij tega stroja pa je našlo kupce tudi širom po Jugoslaviji.

Partnerji in Pascal

Mavricam so sredi osemdesetih let sledili Partnerji, računalniki, ki jih je izdelovala ameriška firma DEC, prodajala in servisirala pa ljubljanska Iskra Delta. Za razliko od Mavric je šlo za izredno zaprt računalnik s profesionalno tipkovnico, zelenim fosfornim monitorjem brez grafike, disketno enoto na velike diskete kapacitete nekaj sto kB, samo eden od njih pa je premogel tudi grafično kartico in trdi disk kapacitete 10MB. Za njih ni bilo nobenega izobraževanja, zato sem se na lastno pest odpravil v semiško Iskro, kjer so mi v razvoju elektroniki pokazali osnove operacijskega sistema CP/M, podarili pa so mi tudi verzijo programskega jezika Turbo Pascal, saj je bila vezija Pascala, ki nam ga je podarila šolska oblast, neuporabna.

Spomnim se, da sem računalnike dobil v petek, v ponedeljek pa smo z dijaki sformatirali diskete in delali na njih, kot da jih imamo že večnost.

Za Partnerje je že obstajalo nekaj programske opreme, ki je bila podobna današnji. Urejevalnik besedil je bil WordStar, ki je kasneje na PC-jih izgubil bitko najprej z Wordperfectom, nato pa še z Wordom. Program za delo s podatkovnimi bazami je bil dBase, programa za delo s preglednicami pa se spomnim, da je zadeva zelo nerodno delovala. Z dijaki smo pretežno programirali, Marko iz Dragatuša je napisal čudovit program za prikazovanje električnega polja s silnicami in ekvipotencialnimi črtami, prav dosti pa niso zaostajali niti Franci niti Matjaž. Vsi trije so predstavljali tudi raziskovalne naloge.
V nasprotju z Mavricami so imeli partnerji zelo slabo lastnost – bili so kompaktni in zaprti, če si ga odprl, so ti grozili s prenehanjem garancije, ni jih bilo možno zlahka dograjevati. Zato so jih računalniki PC leta 1986 zlahka spodrinili.

Na Partnerjih sem v Turbo Pascalu napisal program za obračun osebnih dohodkov za našo šolo. Program je najprej zahteval ureditev vhodnih podatkov, nato vsakemu delavcu napisal plačilno listo ter računovodkinji seštel posamezne postavke. Z njim smo obračunavali plače na njem vse do prihoda PC-jev.

Leta 1989 smo na šoli izvedli republiško tekmovanje iz fizike. Naši dijaki so na Partnerjih napisali čudovit bilten, članke so okrasili s slikami svojih fizikalnih simulacij. Predgovor pa je napisal dr. Janez Strnad. Naši dijaki so odlično tekmovali, Matjaž se je uvrstil na državno tekmovanje v Črni gori.

PC-ji

Ti računalniki so se kupovali po delih, prvega sem uvozil iz Avstrije tako, da sem na carini prijavil samo največji kos – ohišje. S prijateljem Gerotom sva ga sestavila doma v spalnici tako, da sva v ohišje privila napajalnik, matično ploščo, disk kapacitete 20MB in disketno enoto, vtaknila v matično ploščo procesor Intel 80286, Herculesovo grafično kartico (monitor je bil seveda enobarven) in vtič tipkovnice, iz diskete naložila DOSov operacijski sistem in zadeva je delala . Oken takrat še ni bilo, kmalu pa se je iz sosednjih Atarijev pojavil njihov predhodnik GEM, kateremu so bila prva Okna presenetljivo podobna. Obstajali pa so zmogljivi programi za delo s podatkovnimi bazami Dbase, programov za delo s preglednicami pa je bilo več :Lotus 123, Simphony in Quatro. V tem času sem se tudi prvič srečal z programom za profesionalno pisanje LaTeX, tedaj v različici emTeX.

Za PCje je delal za šolske namene uporabne merilno krmilne vmesnike Slavko Kocjančič. Sam sem napisal nekaj programske opreme, ki jo je odkupil tudi Zavod za šolstvo, imel pa sem tudi nekaj odmevnih predstavitev, predvsem programa za zračno drčo. Program je npr. pri prožnem trku vozičkov na zračni drči izmeril hitrosti vozičkov pred in po trku in preveril ohranitev skupne gibalne količine in kinetične energije. Tudi naši dijaki so imeli nekaj raziskovalnih nalog, ker so uporabili računalniško merjenje: Marija in Franci sta kazala podhlajevanje fiksirja, Matjaž in Franci pa sta merila karakteristike diod. Vsi so imenitno programirali v jeziku Turbo Pascal.

Tako smo s temi prvimi naravoslovci, ki so maturirali leta 1989, dosegli enega od od vrhov programiranja v DOSu, pa tudi pri uporabi računalnika pri merjenju in krmiljenju. Cela generacija je bila zelo dobra in kljub temu, da niso imeli mature, jih je večina doštudirala, precej naravoslovje, računalništvo, medicino, tehniko, ekonomijo, pravo.

S to generacijo me je čakal ponovno maturantski izlet v Dubrovnik, prosto plezanje na plaži, tekmovanje v plavanju, ogled Črne gore po serpentinah iz Kotorja, vožnja z ladjo v obe smeri. Nazaj grede smo kot palubni potniki spali v spalnih vrečah v zavetju ladijskega dimnika, tako da nam je bilo prijetno toplo.

Tudi štirje naravoslovci iz naslednje generacije so imeli zanimivo raziskovalno nalogo – z Mavrico in senzorjem iz kadmijevega sulfida so izmerili spektre pri uklonu na različnih režah ter že v tistih pogojih naredili predstavitev teh merjenj v obliki, kot jo danes omogoča Powerpoint.

Okna in internet

Delo z datotekami v Dosu je bilo za običajne uporabnike pretežko in rešitev za to so bila Okna, ki so se pri nas pojavila kot v verziji Windows 3.1 okrog leta 1991. Predvsem so vpeljala miško pred tipkovnico in delo z datotekami je postalo intuitivno in lahko, saj je tipkanje ukazov zamenjalo klikanje raznih ikon z miško. Z računalniki so se pričeli množično ukvarjati tudi običajni uporabniki. Na začetku je bilo kar precej problemov z nestabilnostjo in šumniki, a razmere so se izboljševale.

Splet

Sam sem takrat uporabljal še DOS, a leta 1991 sem po naključju prišel na nekem seminarju v Ljubljani do internetnega naslova. Arnes jih je učiteljem podeljeval brezplačno. Kupil sem sem 24 kilobitni modem in internet v tekstovnem načinu preko telefonske linije se je pričel. Prenašal sem elektronsko pošto, pa tudi razne čudne datoteke iz raznih tako imenovanih BBS-ov, ki so bili takrat neke vrste skladišča programske opreme. Prenos je bil poln šuma in čudnih znakov, a vesel sem bil, ko sem s programom Gopher (sl. Hrček) stikal po ameriških in avstralskih BBSjih. Spletnih strani in brskalnikov še ni bilo, prvi brskalnik je izumil Evropejec v CERNu.

Okna so se čedalje bolj uveljavljala, pa tudi njegova alternativa, Linux. Leta 1993 dobi tudi šola prvih pet internetnih naslovov in nekaj prostora na strežniku omrežja Arnes. Tako Dušan Matič in Denis Imširovič, Marko Prhne in Jurij Petruna že leta 1994 sami izdelajo spletno stran Srednje šole Črnomelj – eno prvih spletnih strani srednjih šol v Sloveniji. Stran je imela tudi nekaj grafike, skenirane z ročnimi optičnimi čitalniki, in seveda števec obiska. Ta stran se na žalost ni ohranila, saj je bila na Dušanovem spletnem prostoru, ki ga je Arnes v začetku novega šolskega leta zbrisal. Še vedno pa je ohranjena, čeprav nekoliko zaprašena, njena naslednica.

Veliko truda dijakov je bilo vloženega v to stran, ki je bila zamišljena dvojezično, z dijaki smo imeli namen tudi opisati značilnosti Bele krajine, saj sem pričel v času razvijajočega se spleta dobivati elektronska sporočila naših rojakov čez lužo. A pravega razumevanja za tovrstno dejavnost na šoli ni bilo, predstave o šolski strani so bile drugačne in ta je res nastala leta 2000, a se ni ohranila,

Sam sicer mislim, da se predstavitve pole v obliki spletne strani ne bi smelo menjati pogosto ali sploh ne, temveč vsebine smiselno dopolnjevati in spreminjati.

V tem času, nekaj let po osamosvojitvi, sem avtobus dijakov odpeljal v tehnični muzej v Muenchen. Nekaj let prej sem bil sam tam v okviru projekta za posodobitev fizike, končali smo ga, pa smo dobili za nagrado obisk fizikalnega oddelka njihove pedagoške akademije, ki je v istih prostorih, kot je raziskoval Max Planck. Zaoral sem ledino, saj takrat vsaj na naši šoli še niso bili v navadi ekskurzije v tujino. Obsežne priprave smo izvedli že pri pouku, dijakom se razdelil fotokopije osrednjega dela mesta Ring s Karlovimi in Isarjevimi vrati in glavno ulico Tal, ki ju povezuje. Spomnim se, dele mape sem risal celo na tablo in razlagal. Vedno se mi je zdelo zelo pomembno, da je potovanje cenovno dostopno vsem, zato sem izbral najcenejšo  varianto – nočno potovanje. Pomagal mi je kolega Brane. V četrtek ob 11h zvečer smo napolnili avtobus pred črnomaljskim hotelom. Dijakom sem sicer svetoval, naj zaspijo do meje, vendar je bilo preveč adrealina, da bi jim uspelo. V petek ob pol desetih smo res prispeli v mesto, zapustili avtobus v bližini Karlovih vrat in se sprehodili skozi oboja vrata in celo staro jedro do muzeja na drugem bregu reke Isar. V muzeju smo ostali tri ure. Mene je najbolj prevzela raketa V-2, ki je dosti večja, kot sem si jo predstavljal, saj je v muzeju razstavljena čez več nadstropij. V muzeju je tudi restavracija, kjer smo imeli kosilo. Po kosilu smo imeli prosto, že med sprehodom smo našli trgovino z elektroniko Konrad, ob petih smo se dobili pri Karlovih vratih, odšli na avtobus in tokrat od utrujenosti brez težav zaspali ter se v soboto ob dveh zjutraj srečno izkrcali doma. Če se prav spomnim, je dijake izlet s vstopnino vred stal takratnih 10.000 tolarjev, kar bi bilo približno današnjih 40 evrov.

Okna 95

Sledilo je obdobje Oken 95, ki so bila bistveno bolj stabilna. Pri fiziki so naši dijaki opravili nekaj raziskovalnih nalog: Nina in Jure sta osvojila z raziskovalno nalogo Računalniško merjenje koncentracije kisika Krkino nagrado. Jure je napisal program, ki je omogočal zajemanje podatkov iz v Krki dobljene merilne sonde in njihovo obdelavo z računalnikom. Naslednje leto pa jima je s sošolcem Krunom uspel veliki met: za svojo raziskovalno nalogo iz fizike Skrivnost milnega mehurčka sta osvojila prvo nagrado na srečanju Gibanja znanost mladini v organizaciji ZOTKS in nagradni izlet v Firence.

To je bil tudi čas, ko smo na novo napisali spletno stran šole. Uporabljali smo brskalnik Netscape Navigator in urejevalnik Netscape Composer. Spet sem učil računalništvo, tako da smo precej energije posvetili ne samo predstavitvi naše šole, temveč tudi celotne Bele krajine. Sodelovalo je veliko dijakov, njihovo delo je še vedno vidno na http://www2.arnes.si/sscrnom5/sola/. Povezali smo se z geografi in anglisti in naredili stran dvojezično. V veliko zadoščenje mi je bilo kasneje, ko so mi pisali pretežno naši rojaki izseljenci iz Amerike ali Avstralije, pohvalili stran ter pokazali zanimanje za svoje korenine.

Po večletnem zatišju smo spet pognali astronomski krožek. Začeli smo s fotografijo delnega sončnega mrka. Ker bi direktno slikanje lahko trajno poškodovalo leče in tudi naš vid, smo uporabili razne filtre: od mylarjeve folije do kosa diskete.
Fotografije smo objavili na spletni strani krožka.

Tisto leto smo tudi sodelovali pri mednarodnem projektu Astronomy on line. Namen projekta je bil popularizirati astronomijo med mladimi in naloga, pri kateri smo sodelovali tudi mi, je bila izmeriti polmer Zemlje po posodobljeni Eratostenovi metodi. Za sodelavce smo izbrali srednjo šolo iz Goteborga na Švedskem, saj je geografska dolžina tega kraja skoraj enaka geografski dolžini Črnomlja. Naloga obeh šol je bila izmeriti dolžino sence metrske palice istega dne opoldne. Merili smo novembra, mi smo pričeli z meritvami in jim vsak dan pošiljali rezultate po elektronski pošti. Dolgo časa nismo dobili odgovora in že smo pomislili, da so se skujali, ko dobimo tudi njihovo meritev. Senca metrske palice je bila dolga celih 10m, kar pomeni, da so imeli res težave z merjenjem, opravičevali pa so se tudi zaradi vremena. Vseeno smo uspešno zaključili projekt.

Malo kasneje se je pojavil komet Hale-Bopp in naš krožek je izkoristil priliko, da je posnel fotografije in jih objavil na svoji spletni strani. Fotografije je na vrhu Plešivice posnel Jurij s kamero Zenit, 700 milimetrskim teleobjektivom in samosprožilcem. Fotografiranje je potekalo ponoči, ekspozicijske čase je imel od več sekund do skoraj minuto.

Leto kasneje so nekateri naši člani odšli opazovat popolni sončni mrk na Madžarsko. Tako je nastala čudovita animacija tega pojava, ki je še vedno vidna na spletni strani krožka.

Java in appleti, Delphi

Po letu 1996 sem se udeležil nekaj poletnih šol računalništva, kjer smo spoznali Delphi in pisanje spletnih programov z njim s pomočjo orodja Activex, pa tudi nekaj malega programiranja v Javi. Programiranje je od Dosovskih časov doživelo silne spremembe, saj uporabniškega vmesnika ni treba več programirati, temveč ga sestaviš iz že narejenih gradnikov kot iz lego kock. Uporaba Javinih apletov nam je dala še tri raziskovalne naloge, ki so jih realizirali Nina, Mirjana in Tihomir.

Računalništvo sem učil samo še občasno, a v šolskem letu 2002/03 sem dobil skupino drugih in tretjih letnikov, kjer so se nekateri razvili v odlične programerje. Nastalo je nekaj prav imenitnih simulacij fizikalnih pojavov, kateri so njim in naši šoli lahko nedvomno v ponos. Tudi tisti fantje so si izbrali za poklic računalništvo ali tehniko.

Znova me je čakalo razredništvo. Od te generacije se najraje spomnim zimovanja na Rogli, ki ga je za učence tretjih letnikov organiziral Brane. Imeli smo kakih 10 popolnih začetnikov, ki jih je prevzel eden od učiteljev športne vzgoje. Prvi dan je bil sneg zelo trd in poledenel, pogoji za učenje smučanja za začetnike obupni, saj so imeli težave že s stanjem na smučeh. Medtem ko je učitelj pobiral enega, sta se dva zvrnila na tla in nič ni kazalo, da bi se stanje kaj izboljšalo. Pa sem si izbral enega od njih – mojo odličnjakinjo Renato in jo, čeprav nisem učitelj športne vzgoje, vzel pod svoje okrilje. Renata ni še nikoli prej stala na smučeh, za to zimovanje si jih je nekje sposodila. Ker je precej visoke rasti , je imela po vsakem padcu še dodatne probleme z vstajanjem.

Nekaj časa sva se tako pobirala, pri čemer je Renata kar hrabro prenašala padce, čeprav verjamem, da je bila polna modric. Prvo dopoldne sva se naučila peljati z otroško vzpenjačo, se pobrati po padcu in nekaj malega vožnje v plužni drži, strmine pa seveda nisva videla. Popoldne je Renata kljub trmi kapitulirala zaradi bolečin in žuljev, pa tudi vreme je bilo neprijazno.

Naslednji dan pa sva se vztrajno lotila posla. Renata je zelo počasi zmanjšala število padcev ter se naučila plužni zavoj. Tako sva se počasi odpeljala v dolino do spodnje vlečnice Mašinžaga, kjer so smučali ostali.

Ko je Renata zagledala strmino, se je silno prestrašila, češ da dol ne bo prišla živa. Malo sem ji prigovarjal in jo hrabril, pa sva se odpeljala s pravo vzpenjačo na vrh smučišča. Zgoraj pa plužni zavoj za zavojem, zelo počasi in z obilo postankov. Celo večnost sva potrebovala, da sva prišla do spodnje postaje. A led sva le prebila. Renata je tudi sicer zelo vztrajna, uspeh pa ji je dal še dodatne moči in tisti dan sva se skoraj znebila strahu pred strmino. Še en dan pa sva potrebovala, da je šlo osnovno smučanje skoraj brez padcev.

Finale pa je dodal Brane četrtega dne. Prevzel mi je Renato, se vzvratno vozil pred njo po smučišču in jo z vzkliki “pal’ca, hop, gor” naučil tudi paralelni zavoj. Proti koncu tečaja jo je bilo prav lepo videti, kako suvereno obvladuje strmino.

Moje poročilo skupaj s fotografijami s tega zimovanja še obstaja nekje na spletni strani naše šole. Dokaz, da je splet kot medij precej bolj rubusten, kot si morda mislimo.

Za maturantski izlet si je ta generacija izbrala Španijo, natančneje turistično mestece Lloret de Mar v Kataloniji, nedaleč od Barcelone. Odpotovali smo z avtobusom preko Verone, kjer smo si ogledali Julijin balkon. Nato smo prečkali Italijo, pustili za sabo Genovo in se po avtocesti, kjer se Alpe strmo dvigujejo iz Sredozemskega morja (tako, da smo se čudili, kako je prišel Hanibal s sloni čez) pripeljali v Francijo. Ugotovili smo, da so policaje in carinike na meji zamenjali cestninarji, in že smo bili v Monte Carlu. Ustavili smo se, pogledali, ali je princ Rainer doma (če je, na palači visi zastava), sam sem malo skočil v igralnico po en lonček za žetone in že smo drveli proti Cannesu. Tam smo položili roke v betonske odlitke rok slavnih, ob enih pustili za sabo še Nico in mene je zmanjkalo približno do petih zjutraj, ko smo prišli nekam v bližino Montpeliera. Nato kmalu španska meja, mestece Figueros in muzej Salvadora Dalija, zelo odštekanega španskega umetnika. Nato v Lloret in hotel.

Nisem se še dobro razpakiral v sobi, ko prideta šoferja in naju s kolegico Zvonko povabita na bikoborbe. Seveda naju je zanimalo in imela sva kaj videti. Bikoborbe so za Katalonce zelo resna nedeljska zabava, nanje pridejo pražnje oblečeni, morda od maše ali nedeljskega kosila.

Biki so bili črni in nekoliko manjše pasme, kot je govedo pri nas. Najprej trije ali štirje pomočniki poskrbijo, da se bik s tekanjem od enega do drugega utrudi. Nato nastopi torero, ki biku, dokler le-ta kaže kaj volje, malo maha z rdečo ponjavo, nato pa mu zabode meč za rogovi in vratom v srce. Pri tem je torero precej spreten, vsi štirje biki so padli kot izpodsekani. Edino pri zadnjem je bil torero nekoliko nepreviden, zato jo je staknil z bikovim rogom po nosu. Bika nato s traktorjem odvlečejo iz arene, oderejo, razkosajo in meso takoj prodajo. Kupcev nikoli ne manjka.

Sledili so izleti v Barcelono, sprehod po glavni ulici La Rambli, oglede mojstrovine katalonskega Plečnika Antonina Gaudija Sagrada familia, stadiona Barcelone Nou Camp, stare španske vasi, muzeja voščenih lutk. Zvečer sta nas čakala flamenko s šampanjcem (nekdo od naših je po nerodnosti prevrnil tri steklenice in komaj sem prepričal natakarje, da ga niso odnesli ven). Sledil je ogled španske romarske destinacije Montserrata, kjer imajo kip črne Marije, in šampanjske kleti Cadorniu. Ogled viteških iger me ni pritegnil, ker je zadeva le prehudo skomercializirana.
Hujših težav na izletu ni bilo, a vse skupaj je preveč dišalo o obiranju maturantov. Vodiči so bili zmenjeni z lokalnimi diskotekami in so usmerili dijake tam. Po dveh dneh so bili brez denarja in potem so ostale noči preživeli na plaži. Spali so podnevi na avtobusu, skrivali so se za sončnimi očali in bojim se, da od Španije niso dosti odnesli.

Spomnim se tudi, da je moj Boris med nočnim lutanjem po plaži izgubil potni list. Tako sva ga z vodičem pripeljala na letališče brez dokumentov. Španski mejni policisti so ga spustili, saj je šel iz države. Skrbelo me je, kako bomo vstopili v Slovenijo. Na Brniku smo pristali ob treh zjutraj. Poskusil sem policistu povedati, kaj se je zgodilo in da jamčim za fanta, pa je samo molče povzdignil obrvi in smo bili v državi.

Okna XP

Precej mojih učencev v tej generaciji je kolesarilo, pa sem jim nekoč v drugem (ali tretjem?) letniku obljubil, da jim pokažem njim še neznano kolesarsko pot, če pridejo iz Črnomlja na Veliko Plešivico k naši zidanici.

Septembra ali oktobra ob štirih popoldne so se v resnici vsi zasopli prikazali izza ovinka na Veliki Plešivici. Strmina iz Dolenjcev je nekatere krepko zdelala. Pri zidanici sem jim najprej razkazal okolico in našo nadaljnjo pot, nato pa smo degustirali vse vrste mojih medov (ravno tisto leto sem pričel čebelariti, tako da je bil to moj prvi pridelek). Nato sem sedel na kolo tudi jaz in skupaj smo se odpeljali v Veliko Bukovje, največji belokranjski gozd, ki se razprostira med Adlešiči, Vinico , Tribučami in Dragatušem.

Vozili smo po dobrem makadamu gozdne ceste skoraj brez vzponov in padcev. Nekoč je po tej trasi potekala ozkotirna železnica, ki je služila za spravilo lesa, a v petdesetih letih so jo demontirali in odpeljali v Bosno. Uživali smo v prijetni in hitri vožnji v senci smrek in bukev skoraj do Tribuč. Na srečo sem bil zadnji, kajti malo pred Tribučami je Igor zajamral, da ima prazno gumo. Posodil sem mu svojo tlačilko, v Tribučah pa smo se razšli – večina v Črnomelj, nekateri pa proti Dolenjcem in nazaj na Plešivico.

S to generacijo smo imeli poceni, a zelo imeniten maturantski izlet – z avtobusom do Rima, Vatikan s Sikstinsko (Michelangelove freske so bile pod japonskim mecenstvom ravno tisto leto obnovljene, saje iz njih odstranjene, osuplo in popolni tišini smo skupaj z množico strmeli v strop ) kapelo in katedralo sv.Petra, nato ogled mesta in vožnja s podzemsko, pa avtobus do hotela v obmorskem kraju Torre del Greco, od koder sem imel z okna moje sobe pogled na Vezuv. Drugi dan smo si najprej ogledali Pompeje, popoldne pa se peš povzpeli na Vezuv, iz katerega se še kadi, tako da smo vohali žveplene pare. Pogled na krater je veličasten, povsod naokrog je polno črne magme. Zvečer smo se odpeljali z avtobusom v Neapelj. Tretji dan smo se odpeljali vzdolž obale Amalfi do Sorenta, se vkrcali na trajekt in si ogledali otok Capri. Četrti dan smo si želeli ogledati še Kolosej in smo lep čas hodili peš po Rimu. Ker je bil Kolosej zaprt, smo si znova privoščili podzemsko do avtobusa in domov. Na tem izletu smo ogromno videli, nazadnje smo se po Rimu vozili s podzemsko kot domačini.

Tudi na tem maturantskem izletu je bilo precej pestro. Zato so poskrbeli vročekrvni domačini, ki so jim bila všeč naša dekleta, pa so v hotelu razbili šipo. Lastnica hotela nam je drugi dan zato hotela odpovedati gostoljubnost, vodič pa je deloval precej neresno. Tudi sicer lastniki hotela niso bili navajeni na mladino, saj niti vrat niso smeli zapirati naglas, hrana pa je bila obupno slaba. Na izletu na Capri se je naš vodič nalizal limoncella (liker iz limon, posebnost iz Caprija) in štiri najmočnejše dijake sem potreboval, da so pazili nanj, da nam ni padel s pomola v morje.

S kolegom Zvonetom sva imela nočne straže in odvračala nekatere, ki so hoteli na nočno kopanje. V solze pa sem spravil nadebudno dijakinjo iz sosednjega razreda, ki se je dogovorila z domačinom, da jo je opolnoči z avtom čakal pred vrati hotela. Tako pa je odšla spat, Italijan pa se je med cviljenjem gum pobral.

V tem mestu se je tudi dalo videti, kako je, če ne deluje komunala. Smeti po pločnikih je bilo, kot da so jih zadnjič pred nekaj leti. Bolj umazanega mesta ne pomnim. Še sedaj občasno berem, da imajo prebivalci Neaplja in okolice težave s smetmi, da jih kurijo po ulicah in da se zato širi neznosen smrad.

Moodle

V letu 2006 sem se udeležil zame zelo pomembnega seminarja v novi Gorici, kjer smo se naučili postaviti strežnik. Šlo je za programsko opremo Xampp, ki je vseboval strežnik Apache, bazo MySql in tolmača za PHP in Perl.  Zadevo sem navdušeno preizkusil kar doma in imenitno je bilo, ko se mi je domači stroj začel odzivati z myhost.  S tem so se mi odprle nove možnosti – namestitev programskih paketov, kot so sistem za upravljanje učenja Moodle, opremo za upravljanje vsebin Joomla in WordPress, istem za pisanje wikijev mediaWiki, itd.

Že dolgo sem si želel spoznati programsko opremo za računalniško podprto učenje. Vedel sem, da v tujini obstaja programska oprema, ki je večinoma plačljiva, precej draga in zato nedostopna. V iskanju proste programske opreme pa sem naletel na Moodle (Modular Object Oriented  Dinamic Learninig Environment) Avstralca Martina Dougiamasa.  V letu 2007 je bila najnovejša verzija te opreme 1.8. Seveda sem si opremo naložil na domači strežnik in in nato cele počitnice preživel ob spoznavanju nešteto možnosti, ki jih ta programska oprema ponuja.  Sama oprema temelji na načelih socialnega konstruktivizma in poudarek je aktivnostih vpisanih učencev. S to opremo sem redil prve spletne učilnice za svoje predmete, pričel zbirati gradivo in sestavljati spletne naloge in teste. pri tem sem se ogromno naučil – recimo da obstajajo spletni učni paketi SCORMi, ki se lahko prenašajo med posameznimi  sistemi. Naučil sem se sam pisati take SCORMe. Veliko dela sem imel tudi s spoznavanjem preverjanja znanja s tem orodjem. Bolj kot sem opremo spoznaval, bolj sem bil nadušen nad možnostmi, ki jo je nudila in sklenil sem, da jo bom poskusil prenesti v šolsko prakso.

Najprej sem potreboval resen strežnik – računalnik, ki bo neprestano deloval. Na srečo je prostor za naš prvi Moodle brezplačno odstopil na svojem strežniku kar sin  Jurij, bivši dijak naše šole. Ravnatelj je moja prizadevanja nekoliko omahujoče podprl, a vesel sem bil že, da me ni oviral. Zbobnal sem skupaj nekaj kolegov in po treh izobraževanjih v šolski računalniški učilnici smo že ustvarili spletne učilnice  naše šole. Nekateri učitelji so jih radi uporabljali, drugi samo formalno,  nekatere pa novost ni pritegnila, saj je bila prostovoljna, pa tudi posebnega smisla niso videli v njej. Bili smo med prvih dvajset šolami s spletnimi učilnicami.

Sam sem imel s svojimi učilnicami precej veselja, saj so postale magnet predvsem za napredne dijake.  Najboljši so rešili skoraj vsako postavljeno nalogo iz matematike, pri tem pa formule pisali profesionalno z LaTeXom in skice risali z Geogebro tako, da sem bil prav ponosen na  njih.  Postavil sem učilnice tudi za ostale predmete, katere sem včasih učil – programerski praktikum, fizika, linux, pa tudi za krožke, na katerih smo se pripravljali na tekmovanja , npr. logika in lingvistika. Zato  ravno s spletnimi učilnicami povezujem uspehe naših dijakov na državnih tekmovanjih.  Imel sem celo spletno učilnico za čebelarstvo in nekaj dijakov jo je navdušeno obiskovalo.

Vseeno se mi še danes zdi, da smo na šoli posvetili spletnim učilnicam premalo poudarka in da smo zgubljali energijo za projekte dvomljive kakovosti. Zato sem po treh letih administriranja v našem Moodlu ta posel predal mlajši kolegici, ki se je preselila na Arnesov strežnik in posodobila Moodle na 2.0.

Moodle se mi zdi največji napredek v izobraževanju v vsej moji šolski karieri. Z njim je morda primerljiva samo uvedba spleta v šole. Koliko pa smo ta napredek izkoristili, je pa drugo vprašanje.

Ipad

To čudno tablico mi je podarila družina za okroglo obletnico in kljub vsemu sva postala nerazdružljiva. Tablica ni računalnik v klasičnem pomenu besede. Tipkati se ne da drugače kot z enim prstom, dokupljena tipkovnica pa se tudi ni obnesla. A izkaže se, da običajen uporabnik dosti več bere kot piše, poleg tega  pa  brska, bere pošto, ustvarja in pošilja fotografije in filme, planira dogodke v koledarju in beležnici in še kaj. Pomembni sta majhna teža in avtonomnost baterije. Applov operacijski sistem iOS je sicer nenavaden, Applova filozofija povezljivosti čudna, a vsemu se da privaditi. Dokupil sem dva dodatka: bralnik SD kartic in povezavo s projektorjem, pa sem lahko karkoli na tablici projiciral učencem na zaslon. Poleg tega sem imel na tablici svojo redovalnico, tako da se je le-ta pri pouku več kot obnesla.

Nova država, predvsem pa novo stoletje je prineslo na šole spremembe na slabše. Najprej sistem mature, ki je vse bolj uokvirjal snov, ki se v srednji šoli lahko jemlje. Učitelj, ki bi povedal kaj več, je postajal sumljiv in nezaželen. Naslednje je bila uvedba glavarine – sistem financiranja šole po glavi dijaka. Sistem je morda dober za velike šolske centre, posebej pa je udaril majhne šole, kot kot je naša. Ker so se tehnične šole spremenile v gimnazije, smo nenadoma dobili inflacijo najrazličnejših gimnazij v regiji. Nivoja splošnih gimnazij  te gimnazije niso mogle doseči, njihov prvenstveni cilj je bil in ostal priprava na maturo, ki je itak postajala vse lažja. Bela krajina je prizadeta tudi demografsko, kar se v šoli krepko pozna. Pred osamosvojitvijo se je v našo kovinarsko šolo vozil vagon dijakov iz sosednje Hrvaške. Po njej pa so se izselili najprej oficirji, sledilo je zaprtje rudnika, pa propad tovarn, predvsem pa njihovih razvojnih oddelkov.  Zato je število šolarjev zelo upadlo. Na šoli se je pričel boj za vsakega dijaka, učitelji so ostajali  brez polne zaposlitve, zato so krpali svoo obveznost po skoraj vseh osnovnih šolah Bele krajine. . Temu primerno je upadel kriterij ocenjevanja in odnosi med zaposlenimi so se zelo poslabšali.

Leta 2013 se mi vse skupaj uprlo in odločil sem se , da se upokojim. Na srečo sem izpolnjeval pogoje po starem pokojninskem zakonu in uspelo mi je. Če gledam nazaj, je bila to ena mojih boljših odločitev. Skoraj pol stoletja sem preživel na tej šoli, prav gotovo predolgo. Sedaj imam tudi končno več  časa za ukvarjanje z mojimi hobiji, med katerimi sta tudi reševanje matematičnih nalog, programiranje in novi izzivi.  Npr. robotika z Lego WeDo in miniračunalnik Malina (Blackberry PI), nad katerimi se navdušujejo vnuki.