Šola, računalniki in mi

16. junija 2008

Uvod

Odločil sem se, da bom napisal nekaj spominov na svoja leta poučevanja. Razlogov je več, morda je najpomembnejši ta, da želim nekatere dogodke iztrgati pozabi. Kakor se učenci spominjajo svojih učiteljev, se tudi jaz spominjam svojih dijakov, ki jih je bilo po grobih izračunih do sedaj kakih 2500. Spomini so pretežno prijetni. Razlog je nabrž v tem, da se človek prijetne doživljaje zapomni raje in dlje, pa tudi v tem, da je bilo neprijetnih pravzaprav v vseh teh letih zares le peščica.

Obenem pa bo tale zapis neke vrste zgodovina razvoja računalništva na naši šoli, saj sem sam z večino sodobne opreme v tem času neposredno delal in tako ta del razvoja sorazmerno dobro poznam.

Začetek

Poučevati sem pričel na gimnaziji davnega leta 1973, honorarno kot študent 2.letnika matematike. Zaupali so mi 2. in 4.letnik gimnazije. Bil sem zelo strog, učence sem poskusil naučiti kar največ. Svojo izkušnjo, da samo znanje nekaj velja v belem svetu, sem želel prenesti na učence. Zelo podrobno sem obravnaval slavni Križaničev učbenik AAA in ravnatelj je imel kar nekaj težav, da je tolažil besne starše, ker njihovi otroci niso imeli ocen, kot so jih bili vajeni od prej.

Tega obdobja se rad spominjam, saj sem bil od svojih učencev samo dve leti starejši. Na žalost smo sredi zime zgubili učenko iz Vinice – zbolela je za levkemijo in po dobrem mesecu odsotnosti iz šole umrla. Sicer pa se spominjam učenca četrtega letnika, ki je dokazal, da je determinanta inverzne matrike enaka obratni  vrednosti determinante matrike. Na žalost se je kasneje na faksu nekaj skregal in ni nikoli diplomiral. Drugega imenitnega talenta pa sem imel v 2. letniku.

Po letu premora sem se kot študent 4. letnika ponovno vrnil učit. Moj talent iz 2. letnika se je v vmesnem času malo izgubil, precej zaradi neurejenih družinskih razmer. A občasno je vseeno še zasijal v polnem sijaju. Kasneje je končal neko višjo šolo in se zaposlil.

V tem času so se v črnomaljskem šolstvu zgodile korenite spremembe, iz gimnazije in poklicne šole je bil ustanovljen Center srednjih šol, ki je imel občasno tudi ekonomski oddelek. V enem od takih oddelkov sem učil računalništvo. Na razpolago smo imeli tablo in kredo, programirali pa smo v programskem jeziku FORTRAN. A učbenik je bil zelo dober: Bratkov Uvod v programiranje. Za tisto znanje, ki ga danes dijaki obvladajo v enem mesecu, smo brez pripomočkov potrebovali celo leto. Računalnik smo videli samo na ekskurziji v kaki tovarni ali na sejmu informatike na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

V tem času so bili računalniki še nerodne omare, tudi monitorjev  ni bilo, še vedno so se podatki vstavljali preko luknjanih kartic, rezultati pa izpisovali na papir. Približno dve leti zatem sem na faksu opazil prve monitorje, na srednji šoli pa smo morali na prvi računalnik počakati do leta 1981.

Naslednje leto sem se kljub temu, da še nisem imel diplome, redno zaposlil na šoli. Učil sem tako matematiko kot fiziko. Šola je bila dobro opremeljena, posebej za učila za fiziko je moj predhodnik, ki je pred tem nekaj let učil na bežigrajski gimnaziji, zelo dobro poskrbel. Prevzel sem tudi astronomski in fotografski krožek. Za opazovanje neba smo imeli dva daljnogleda, ruski 8 centimetrski refraktor z goriščnico 800mm in 4,7 centimetrski refraktor slovenske tovarne Vega. Naša opazovalna postaja je bil Griček (takrat je bila na njem še tema). Ker takrat ni bilo v navadi, da bi bili dijaki zvečer zunaj, je bil obisk astronomskega krožka še posebno doživetje.
Opazovali smo pretežno ozvezdja zimskega in pomladnega neba, pa Luno in planete, podnevi pa smo znali tudi projicirati Sonce in računati velikost sončnih peg. Ker je bila astronomija del fizike v 4.letniku v obsegu 35 ur, so jo učenci imeli radi in je bil krožek vedno dobro obiskan.
Ravno v tem času sem v drugem letniku srečal Tomaža, ki se je razvil v najboljšega astronoma iz črnomaljske gimnazije do sedaj. Že tedaj je po navodilih Marijana Prosena iz lesa zelo spretno izdeloval astronomske merilne pripomočke. Kasneje je postal gradbeni inženir, a konjiček za astronomijo je ohranil. Sam je zmontiral računalniško krmilje za svoje teleskope, lani pa se je v Turčijo odpravil z družino in avtodomom opazovat popolni sončni mrk.

Tudi fotokrožek je bil za tedanje razmere dobro opremeljen. Imeli smo fotoaparata Practico in Yashico, razvijali pa smo črnobele fotografije velikosti do 30x45cm. Najbolj napeto je bilo na obrambnih dnevih, kjer smo dogajanje na terenu poslikali, odnesli film v temnico, razvili fotografije in jih prinesli nazaj na teren običajno še prej, kot so vojaki ob koncu dejavnosti pričeli deliti pozno malico- srbski pasulj.

V sklopu obrambnih dni smo imeli z dijaki tudi obvezno streljanje s pravimi, a že zastarelimi puškami M-48 leže v tarčo na strelišču v Drežniku. Ker so se dijaki bali poka puške, jih veliko puške ni trdno držalo. Zato jih je puška s kopitom usekala nazaj, da so imeli na rami podplutbo še nekaj dni. Nakatera, bolj drobcena dekleta pa je puška odrinila kar za pol metra nazaj. Sicer pa smo vsa streljanja srečno prestali.

Na začetku sem učil tudi na poklicni kovinarski šoli. Približno pol razreda se je vozilo z vlakom iz vasi sosednje Hrvaške vse do Karlovca. Po uspehu in disciplini se ti razredi niso dosti razlikovali od gimnazijskih. Enemu od teh razredov sem bil tudi razrednik in spominjam se, da so neverjetno lepo igrali nogomet – bili so tudi šolski prvaki. Bili so tudi eden redkih kovinarskih razredov, ki so imeli maturantski ples. Odvijal se je v semiškem hotelu in je imel tudi pravi pravcati zapor.

Leta 1978 sem diplomiral. Diplomsko nalogo sem pisal celih sedem mesecev, a mi ni žal. Spoznal sem se s teorijo genialnega francoskega matematika Evarista Galoisa, ki je dokazal, da polinom stopnje večje od 4 ni rešljiv z radikali – z drugimi besedami, v splošnem ne obstaja izraz iz korenov, ki bi, podobno kot kvadratno enačbo, enačbo pete ali višje stopnje rešil. Dokaz je prav zapleten in osupel sem bil, ko sem dojel, kaj je mladi matematik izpeljal. Mentor dr. Niko Prijatelj ( v prvem letniku nas je imel tako predmet Množice in strukture, ki me je navdušil, kot Analizo 1, odličen predavatelj, a zelo strog, eden od “krivcev”, da se nas je od 110 slušateljev iz prvega letnika v drugi kvalificiralo samo 40 ) mi je vse, kar sem mu napisal, dvakrat popravil. Prvič je bilo vse tako rdeče, da me je bilo sram, saj sem do takrat mislil, da znam pisati. A njegove pripombe so bile zelo tehtne. Kasneje se je vedno, ko sva se srečala na faksu in pozdravila, opravičeval, da mi je dal pretežko temo. Sam pa sem še danes ponosen na svojo diplomsko nalogo.

Po diplomi je bilo treba odslužiti vojaščino. Za dobrih 11 mesecev sem se preselil v Ajdovščino, kjer sem spoznal vojaško življenje in zelo strog režim vojašnice ob meji, ajdovsko burjo, ki piha s Trnovskega gozda (njeni sunki prevračajo kamione, zibljejo železniške vagone, biti na prostem je nevarno) in izredno prisrčne Primorce, ki so stoično prenašali množico vojaštva v svojem mestu. Videlo se je, da so imeli skoraj trideset let izkušenj s fašizmom. 30 let kasneje sem pri proučevanju zgodovine belokranjskega čebelarstva naletel na podatek, da je leta 1928 ravno zaradi fasističnega terorja pribežal iz Ajdovščine v Črnomelj učitelj Vladimir Martelanc in zelo razvil črnomaljsko čebelarsko društvo.

V kasarni sem spoznal gozdarskega inženirja Marjana  iz Slovenske Bistrice, ki je bil tedaj z okrog 17m aktualni slovenski prvak v suvanju krogle. V kasarni je opravljal funkcijo športnega referenta. Danes je trener slovenskih težkoatletov. Bil je širok kot trodelna omara, za metalca svetovnega formata pa je bil s 185cm najbrž malo prenizek. A bil je neverjeno eksploziven, pešadijske ovire (vojaška športna disciplina, ki sestoji iz premagovanja kakih 20 ovir, kot so plazenje pod žično oviro, plezanje samo z rokami, kobaljenje preko 2m visoke ovire, itd.) je kljub svoji zajetnosti opravil dvakrat hitreje kot najhitrejši desetletje mlajši mladci za njim. Marjan nas je nekatere navdušil, da smo prosti čas preživljali na teh ovirah in si tako s športom krajšali čas.

V letu 1980 je umrl predsednik Tito. Na dan je prišla ogromna zadolženost Jugoslavije, nekaj čez 20 milijard dolarjev. Glavni problem prejšnje države, da se troši, ne da bi se vprašalo, kdo bo plačal, je izbruhnil na dan. V naslednjih letih je prihajalo do absurdnih omejitev, pomanjkanja pralnih praškov, južnega sadja in vsega, kar se je kupovalo za devize. Višek neumnosti pa je bil sistem vožnje par-nepar. Osebna vozila z neparno številko na tablicah niso smela biti na cesti ob torkih, tista s parno pa ob četrtkih. Na srečo sistem ni trajal niti eno leto.

V tem letu smo se tudi preselili iz sedanjega Dijaškega doma na Župančičevi na sedanjo lokacijo v Loki. Naš življenski prostor se je razširil, dobili smo specializirane učilnice in precej nove opreme, med drugim v vsakem razredu Gorenjev barvni televizor. Višek učilnic smo oddajali osnovni šoli.

V naslednji generaciji, ko sem učil fiziko, so bile med dijaki iz Metlike danes znane osebnosti iz umetniškega in kulturnega življenja. Mateja in Ida sta bii sošolki. Spomnim se, da je Mateja po nesreči razbila stekleno sondo termometra, a jo potem tudi nadomestila z novo, kupljeno v Ljubljani. Ker je že takrat nastopala s pevcem Šifrerjem, mi je včasih ob spremstvu njene kitare cel razred zapel kako Šifrerjevo pesem.

Generacijo kasneje je se spomnim Andreja, ki je bil poleg drugega tudi zelo dober fizik in je s tekmovanja v Kamniku prinesel pohvalo. Še bolj pa je bila zanimiva naslednja generacija, ki sem jo učil tako matematiko kot fiziko. Učenci so me nekako posvojili in z njimi sem moral tudi na maturantski izlet v Dubrovnik. Na pot smo odšli z ladjo kot palubni potniki. Ogledali smo si tudi del Črne gore s Kotorjem in Njegoševim mavzolejem, v Cavtatskem zalivu pa sem dijake prevažal z najeto jadrnico. Kako leto pred tem sem se na morju kot samouk naučil jadrati na 4 metrski jadnici in seveda sem hotel navdušiti tudi dijake. Če danes pomislim, dosti sem si upal, na jadrnico so si upali samo najpogumnejši, v kar močnem mistralu smo jadrali profesionalno nagnjeni na bok, a dogodovščina je na srečo minila brez zapletov.

Naslednja, številčno sorazmerno šibka generacija je bila zadnja, ki je končala maturo. Pričela se je namreč šolska reforma, ki se je imenovala usmerjeno izobraževanje in je maturo odpravila. Reforma je imela politično konotacijo, preko skupnih programskih jeder je hotela narode Jugoslavije bolj povezati in to je bil vzrok, da nekaj let kasneje propadla.

A meni je ta čas ostal v lepem spominu zato, ker sem prvič (in zadnjič) v svoji karieri začutil, da je reforma pripravljena – prišla so nova, precej draga zahodna učila za fiziko, ravno tako delovni zvezki, priročnik za učitelja, učitelji smo se na raznih delavnicah izobraževali več dni skupaj.

Na novo je bil uveden predmet Osnove tehnike in proizvodnje in tudi zanj je bilo porabljenih precej sredstev, tako da je prišlo na šole precej učil. Naši učni načrti so se precej zgledovali po angleških, cilj je bil usposobiti dijake za tehniko in uvesti v pouk fizike čim več kar zahtevnih poskusov.

A na žalost je bilo denarja samo za prenovo prvega letnika. V naslednjih smo se morali znajti s starimi učnimi načrti in tudi pripomočki.

Naša šola je dobila družboslovno usmeritev. Nekaj generacij smo imeli enega do dva razreda družboslovcev, precej učencev pa se je vozilo v Novo mesto v druge programe. Šola je životarila. Zazdelo se nam je edino smiselno, da pridobimo še program naravoslovja. Medtem ko smo nabrali en razred družboslovcev, je bilo učence za novi program naravoslovja težje dobiti. Osebno smo hodili na šole in prepričevali učence za vpis v novi program, pridobili pa smo tudi kadrovske štipendije, da se je ta program napolnil. Po končanem štiriletnem programu pri nas so imeli poklic – bili so naravoslovni tehniki. V tem programu je bilo učiteljem užitek učiti, saj so se večinoma vpisali zelo dobri učenci.

Mavrice

V tem času so se tudi na šoli pojavili prvi mikroračunalniki. Na fizikalni fakulteti sem videl prvega, Sinclair ZX 80, ki ga je uvozil Ivan Kuščer. Spomnim se njegovega pripovedovanja, kako ga je spravil čez carino. Carinik, ga je vprašal, kaj ima, pa je začel: “Malo kave, nekaj riža, čololado,….”. “Pojdite, pojdite”, je postal nestrpen carinik in mu ni pustil povedati, da vozi tudi računalnik.

Na šolo je prvi je prišel po naključju, pri katerem je imel nekaj zraven tudi Stane. Bil je slavni ZX 81 ekscentrične angleške firme Sinclair. To je bila škatlica dimenzij 20x20cm s tipkovnico podobno tisti pri današnjih telefonih, namesto monitorja se priključila na televizor, namesto spominske enote pa na kasetnik. Srce računalnika je bil slavni osembitni Zilogov procesor Z80 (v tistem času so obstajale le tri tovarne mikroprocesorjev na svetu, in sicer Morotola, Intel in Zilog), spomina pa je imel natančno 1Kb. Programov zaradi nezanesljivosti pomnilnih medijev nismo shranjevali, temveč smo jih vsakič napisali znova. Jezik je bil nekoliko prirejen Basic. Na tem skromnem računalniku so naši učenci že prvo leto osvojili 2.Krkino nagrado z raziskovalno nalogo Uporaba statističnih metod z računalnikom.

Nekoliko kasneje smo dobili 8 primerkov njihovega naslednika Sinclair Spectrum, znamenite Mavrice z gumijasto tipkovnico, barvno grafiko (če ste seveda imeli barvni televizor),
zasilnim zvokom in izboljšano spominsko enoto, ki je bila še vedno kasetnik. Spomnim se priložene demo kasete, na kateri je bila tudi simulacija življenja populacije zajcev in lisic na otoku, ki je v bistu numerično reševanje kar zahtevnega sistema diferencialnih enačb. Časi so bili romantični, z nekaj spajkanja smo Mavricam vgrajevali tipke za Reset, uspelo pa mi je tudi povezati vse Mavrice v mrežo tako, za sem iz kasetnika na vse naenkrat lahko naložil urejevalnik besedil Ines, ki ga je prav takrat za Mavrice napisal Slovenec Primož Jakopin. Verjetno smo bili ena prvih šol, ki je pri pouku uporabljala urejevalnik besedil.

To pa še zdaleč ni bilo vse, kar so znale Mavrice. Na šoli se je prikazal naš bivši dijak poklicne kovinarske šole Janez Trdič iz Pribincev. Ko je odprl svoj kovček, je imel v njem Mavrico, priklopljeno na osem relejev. Ko se sprogramiral štetje do 256, so releji veselo šklepetali v ritmu dvojiškega zapisa. Razložil nam nam je, da takole lahko krmili karkoli in mi smo mu osuplo verjeli. Danes je Janez že doktor s svojim podjetjem ter mednarodno znan na področju raziskav računalniškega vida.

Obiskal sem tudi pomemben seminar, ki ga je vodil Škot Richard Sparkes, avtor knjige o merjenju in krmiljenju z Mavrico. Poleg dejstva, da ni pil kave (‘ coffee is too strong’ )
in razlage, da se Škotska želi osamosvojiti od Anglije (po demokratični poti, danes je to spet aktualno, a tedaj nas je to osupnilo, saj si nismo predstavljali, da navidez trdni angleški imperij poka po šivih, izkušenj z osamosvajanjem delov držav pa takrat tudi še nismo imeli), je predaval ravno merjenje in krmiljenje z Mavrico. Nanjo se je dal natakniti preprost merilno krmilni vmesnik z nekaj analognimi in digitalnimi vhodi in izhodi in res se je dalo sorazmerno preprosto meriti npr. temperaturo in jo z velikimi črkami prikazovati na ekranu televizorja. Ti vmesniki so zelo hitro prišli na šole in z dijaki smo navdušeno precej zanimivih poskusov avtomatizirali. V fizikalnem kabinetu smo imeli kar dobro zalogo delno kupljenih, še več pa podarjenih elektronskih komponent in marsikatero vezje smo skupaj z dijaki spajkali sami. Od takrat naprej sem precej časa namenil programiranju računalnikov za merjenje in krmiljenje.

Višek uporabe Mavric v krmilne namene pa sem doživel kako leto kasneje v tedaj novi industrijski coni Majer pri črnomaljskih orodjarjih. Izdelali so stroj za proizvodnjo plastične embalaže, ki ga je krmilila Mavrica. Program se je naložil v zakamufliranem kasetarju, zaslon je bil skrit ruski televizor z diagonalo kakih 15cm, imel pa je samo najbolj nujne tri ali štiri tipke. Stroj je delal embalažo za piškote, nekaj verzij tega stroja pa je našlo kupce tudi širom po Jugoslaviji.

Partnerji in Pascal

Mavricam so sredi osemdesetih let sledili Partnerji, računalniki, ki jih je izdelovala ameriška firma DEC, prodajala in servisirala pa ljubljanska Iskra Delta. Za razliko od Mavric je šlo za izredno zaprt računalnik s profesionalno tipkovnico, zelenim fosfornim monitorjem brez grafike, disketno enoto na velike diskete kapacitete nekaj sto kB, samo eden od njih pa je premogel tudi grafično kartico in trdi disk kapacitete 10MB. Za njih ni bilo nobenega izobraževanja, zato sem se na lastno pest odpravil v semiško Iskro, kjer so mi v razvoju elektroniki pokazali osnove operacijskega sistema CP/M, podarili pa so mi tudi verzijo programskega jezika Turbo Pascal, saj je bila vezija Pascala, ki nam ga je podarila šolska oblast, neuporabna.

Spomnim se, da sem računalnike dobil v petek, v ponedeljek pa smo z dijaki sformatirali diskete in delali na njih, kot da jih imamo že večnost.

Za Partnerje je že obstajalo nekaj programske opreme, ki je bila podobna današnji. Urejevalnik besedil je bil WordStar, ki je kasneje na PC-jih izgubil bitko najprej z Wordperfectom, nato pa še z Wordom. Program za delo s podatkovnimi bazami je bil dBase, programa za delo s preglednicami pa se spomnim, da je zadeva zelo nerodno delovala. Z dijaki smo pretežno programirali, Marko iz Dragatuša je napisal čudovit program za prikazovanje električnega polja s silnicami in ekvipotencialnimi črtami, prav dosti pa niso zaostajali niti Franci niti Matjaž. Vsi trije so predstavljali tudi raziskovalne naloge.
V nasprotju z Mavricami so imeli partnerji zelo slabo lastnost – bili so kompaktni in zaprti, če si ga odprl, so ti grozili s prenehanjem garancije, ni jih bilo možno zlahka dograjevati. Zato so jih računalniki PC leta 1986 zlahka spodrinili.

Na Partnerjih sem v Turbo Pascalu napisal program za obračun osebnih dohodkov za našo šolo. Program je najprej zahteval ureditev vhodnih podakov, nato vsakemu delavcu napisal plačilno listo ter računovodkinji seštel posamezne postavke. Z njim smo obračunavali plače na njem vse do prihoda PC-jev.

Leta 1989 smo na šoli izvedli republiško tekmovanje iz fizike. Naši dijaki so na Partnerjih napisali čudovit bilten, članke so okrasili s slikami svojih fizikalnih simulacij. Predgovor pa je napisal dr. Janez Strnad. Naši dijaki so odlično tekmovali, Matjaž se je uvrstil na državno tekmovanje v Črni gori.

PC-ji

Ti računalniki so se kupovali po delih, prvega sem uvozil iz Avstrije tako, da sem na carini prijavil samo ohišje. Sestavil sem ga doma v spalnici tako, da sem v ohišje privil napajalnik, matično ploščo, disk kapacitete 20MB in disketno enoto, vtaknil v matično ploščo procesor Intel 80286, Herculesovo grafično kartico (monitor je bil seveda enobarven) in vtič tipkovnice, iz diskete naložil DOSov operacijski sistem in zadeva je delala . Oken takrat še ni bilo, kmalu pa se je iz sosednjih Atarijev pojavil njihov predhodnik GEM, kateremu so bila prva Okna presenetljivo podobna. Obstajali pa so zmogljivi programi za delo s podatkovnimi bazami Dbase, programov za delo s preglednicami pa je bilo več :Lotus 123, Simphony in Quatro. V tem času sem se tudi prvič srečal z programom za profesionalno pisanje LaTeX, tedaj v različici emtex.

Za PCje je delal za šolske namene uporabne merilno krmilne vmesnike Slavko Kocjančič. Sam sem napisal nekaj programske opreme, ki jo je odkupil tudi Zavod za šolstvo, imel pa sem tudi nekaj odmevnih predstavitev, predvsem programa za zračno drčo. Program je npr. pri prožnem trku vozičkov na zračni drči izmeril hitrosti vozičkov pred in po trku in preveril ohranitev skupne gibalne količine in kinetične energije. Tudi naši dijaki so imeli nekaj raziskovalnih nalog, ker so uporabili računalniško merjenje: Marija in Franci sta kazala podhlajevanje fiksirja, Matjaž in Franci pa sta merila karakteristike diod. Vsi so imenitno programirali v jeziku Turbo Pascal.

Tako smo s temi prvimi naravoslovci, ki so maturirali leta 1989, dosegli enega od od vrhov programiranja v DOSu, pa tudi pri uporabi računalnika pri merjenju in krmiljenju. Cela generacija je bila zelo dobra in kljub temu, da niso imeli mature, jih je večina doštudirala, precej naravoslovje, računalništvo, medicino, tehniko, ekonomijo, pravo.

S to generacijo me je čakal ponovno maturantski izlet v Dubrovnik, prosto plezanje na plaži, tekmovanje v plavanju, ogled Črne gore, vožnja z ladjo v obe smeri. Nazaj grede smo kot palubni potniki spali v spalnih vrečah v zavetju ladijskega dimnika, tako da nam je bilo prijetno toplo.

Tudi štirje naravoslovci iz naslednje generacije so imeli zanimivo raziskovalno nalogo – z Mavrico in senzorjem iz kadmijevega sulfida so izmerili spektre pri uklonu na različnih režah ter že v tistih pogojih naredili predstavitev teh merjenj v obliki, kot jo danes omogoča Powerpoint.

Okna in internet

Delo z datotekami v Dosu je bilo za običajne uporabnike pretežko in rešitev za to so bila Okna, ki so se pri nas pojavila kot v verziji Windows 3.1 okrog leta 1991. Predvsem so vpeljala miško pred tipkovnico in delo z datotekami je postalo intuitivno in lahko, saj je tipkanje ukazov zamenjalo klikanje raznih ikon z miško. Z računalniki so se pričeli množično ukvarjati tudi obličajni uporabniki. Na začetku je bilo kar precej problemov z nestabilnostjo in šumniki, a razmere so se izboljševale.

 

Splet

Sam sem takrat uporabljal še DOS, a leta 1991 sem po naključju prišel na nekem seminarju v Ljubljani do internetnega naslova. Arnes jih je učiteljem podeljeval brezplačno. Kupil sem sem 24 kilobitni modem in internet v tekstovnem načinu preko telefonske linije se je pričel. Prenašal sem elektronsko pošto, pa tudi razne čudne datoteke iz raznih tako imenovanih BBS-ov, ki so bili takrat neke vrste skladišča programske opreme. Prenos je bil poln šuma in čudnih znakov, a vesel sem bil, ko sem s programom Gopher (sl. Hrček) stikal po ameriških in avstralskih BBSjih. Spletnih strani in brskalnikov še ni bilo, prvi brskalnik je izumil Evropejec v CERNu.

Okna so se čedalje bolj uveljavljala, pa tudi njegova alternativa, Linux. Leta 1993 dobi tudi šola prvih pet internetnih naslovov in nekaj prostora na strežniku omrežja Arnes. Tako Dušan Matič in Denis Imširovič, Marko Prhne in Jurij Petruna že leta 1994 sami izdelajo spletno stran Srednje šole Črnomelj – eno prvih spletnih strani srednjih šol v Sloveniji. Stran je imela tudi nekaj grafike, skenirane z ročnimi optičnimi čitalniki, in seveda števec obiska. Ta stran se na žalost ni ohranila, saj je bila na Dušanovem spletnem prostoru, ki ga je Arnes v začetku novega šolskega leta zbrisal.

Okna 95

Sledilo je obdobje Oken 95, ki so bila bistveno bolj stabilna. Pri fiziki so naši dijaki opravili nekaj raziskovalnih nalog: Nina in Jure sta osvojila z raziskovalno nalogo Računalniško merjenje koncentracije kisika Krkino nagrado. Jure je napisal program, ki je omogočal zajemanje podatkov iz v Krki dobljene merilne sonde in njihovo obdelavo z računalnikom. Naslednje leto pa jima je s sošolcem Krunom uspel veliki met: za svojo raziskovalno nalogo iz fizike Skrivnost milnega mehurčka sta osvojila prvo nagrado na srečanju Gibanja znanost mladini v organizaciji ZOTKS in nagradni izlet v Firence.

To je bil tudi čas, ko smo na novo napisali spletno stran šole. Uporabljali smo brskalnik Netscape Navigator in urejevalnik Netscape Composer. Spet sem učil računalništvo, tako da smo precej energije posvetili ne samo predstavitvi naše šole, temveč tudi celotne Bele krajine. Sodelovalo je veliko dijakov, njihovo delo je še vedno vidno na http://www2.arnes.si/sscrnom5/sola/. Povezali smo se z geografi in anglisti in naredili stran dvojezično. V veliko zadoščenje mi je bilo kasneje, ko so mi pisali pretežno naši rojaki izseljenci iz Amerike ali Avstralije, pohvalili stran ter pokazali zanimanje za svoje korenine.

Po večletnem zatišju smo spet pognali astronomski krožek. Začeli smo s fotografijo delnega sončnega mrka. Ker bi direktno slikanje lahko trajno poškodovalo leče in tudi naš vid, smo uporabili razne filtre: od mylarjeve folije do kosa diskete.
Fotografije smo objavili na spletni strani krožka.

Tisto leto smo tudi sodelovali pri mednarodnem projektu Astronomy on line. Namen projekta je bil popularizirati astonomijo med mladimi in naloga, pri kateri smo sodelovali tudi mi, je bila izmeriti polmer Zemlje po posodobljeni Eratostenovi metodi. Za sodelavce smo izbrali srednjo šolo iz Goteborga na Švedskem, saj je geografska dolžina tega kraja skoraj enaka geografski dolžini Črnomlja. Naloga obeh šol je bila izmeriti dolžino sence metrske palice istega dne opoldne. Merili smo novembra, mi smo pričeli z meritvami in jim vsak dan pošiljali rezultate po elektronski pošti. Dolgo časa nismo dobili odgovora in že smo pomislili, da so se skujali, ko dobimo tudi njihovo meritev. Senca metrske palice je bila dolga celih 10m, kar pomeni, da so imeli res težave z merjenjem, opravičevali pa so se tudi zaradi vremena. Vseeno smo uspešno zaključili projekt.

Malo kasneje se je pojavil komet Hale-Bopp in naš krožek je izkoristil priliko, da je posnel fotografije in jih objavil na svoji spletni strani. Fotografije je na vrhu Plešivice posnel Jurij s kamero Zenit, 700milimetrskim teleobjektivom in samosprožilcem. Fotografiranje je potekalo ponoči, ekspozicijske čase je imel od več sekund do skoraj minuto.

Leto kasneje so nekateri naši člani odšli opazovat popolni sončni mrk na Madžarsko. Tako je nastala čudovita animacija tega pojava, ki je še vedno vidna na spletni strani krožka.

Java in appleti, Delphi

Po letu 1996 sem se udeležil nekaj poletnih šol računalništva, kjer smo spoznali Delphi in pisanje spletnih programov z njim s pomočjo orodja Activex, pa tudi nekaj malega programiranja v Javi. Programiranje je od Dosovskih časov doživelo silne spremembe, saj uporabniškega vmesnika ni treba več programirati, temveč ga sestaviš iz že narejenih gradnikov kot iz lego kock. Uporaba Javinih apletov nam je dala še tri raziskovalne naloge, ki so jih realizirali Nina, Mirjana in Tihomir.

Računalništvo sem učil samo še občasno, a v šolskem letu 2002/03 sem dobil skupino drugih in tretjih letnikov, kjer so se nekateri razvili v odlične programerje. Nastalo je nekaj prav imenitnih simulacij fizikalnih pojavov, kateri so njim in naši poli lahko nedvomno v ponos. Tudi tisti fantje so si izbrali za poklic računalništvo ali tehniko.

Znova me je čakalo razredništvo. Od te generacije se najraje spomnim zimovanja na Rogli, ki ga je za učence tretjih letnikov organiziral Brane. Imeli smo kakih 10 popolnih začetnikov, ki jih je prevzel eden od učiteljev športne vzgoje. Prvi dan je bil sneg zelo trd in poledenel, pogoji za učenje smučanja za začetnike obupni, saj so imeli težave že s stanjem na smučeh. Medtem ko je učitelj pobiral enega, sta se dva zvrnila na tla in nič ni kazalo, da bi se stanje kaj izboljšalo. Pa sem si izbral enega od njih – mojo odličnjakinjo Renato in jo, čeprav nisem učitelj športne vzgoje, vzel pod svoje okrilje. Renata ni še nikoli prej stala na smučeh, za to zimovanje si jih je nekje sposodila. Ker je precej visoke rasti , je imela po vsakem padcu še dodatne probleme z vstajanjem.

Nekaj časa sva se tako pobirala, pri čemer je Renata kar hrabro prenašala padce, čeprav verjamem, da je bila polna modric. Prvo dopoldne sva se naučila peljati z otroško vzpenjačo, se pobrati po padcu in nekaj malega vožnje v plužni drži, strmine pa seveda nisva videla. Popoldne je Renata kljub trmi kapitulirala zaradi bolečin in žuljev, pa tudi vreme je bilo neprijazno.

Naslednji dan pa sva se vztrajno lotila posla. Renata je zelo počasi zmanjšala število padcev ter se naučila plužni zavoj. Tako sva se počasi odpeljala v dolino do spodnje vlečnice Mašinžaga, kjer so smučali ostali.

Ko je Renata zagledala strmino, se je silno prestrašila, češ da dol ne bo prišla živa. Malo sem ji prigovarjal in jo hrabril, pa sva se odpeljala s pravo vzpenjačo na vrh smučišča. Zgoraj pa plužni zavoj za zavojem, zelo počasi in z obilo postankov. Celo večnost sva potrebovala, da sva prišla do spodnje postaje. A led sva le prebila. Renata je tudi sicer zelo vztrajna, uspeh pa ji je dal še dodatne moči in tisti dan sva se skoraj znebila strahu pred strmino. Še en dan pa sva potrebovala, da je šlo osnovno smučanje skoraj brez padcev.

Finale pa je dodal Brane četrtega dne. Prevzel mi je Renato, se vzvratno vozil pred njo po smučišču in jo z vzkliki “pal’ca, hop, gor” naučil tudi paralelni zavoj. Proti koncu tečaja jo je bilo prav lepo videti, kako suvereno obvladuje strmino.

Moje poročilo skupaj s fotografijami s tega zimovanja še obstaja nekje na spletni strani naše šole. Dokaz, da je splet kot medij precej bolj rubusten, kot si morda mislimo.

Za maturantski izlet si je ta generacija izbrala Španijo, natančneje turistično mestece Lloret de Mar v Kataloniji, nedaleč od Barcelone. Odpotovali smo z avtobusom preko Verone, kjer smo si ogledali Julijin balkon. Nato smo prečkali Italijo, pustili za sabo Genovo in se po avtocesti, kjer se Alpe strmo dvigujejo iz Sredozemskega morja (tako, da smo se čudili, kako je prišel Hanibal s sloni čez) pripeljali v Francijo. Ugotovili smo, da so policaje in carinike na meji zamenjali cestninarji, in že smo bili v Monte Carlu. Ustavili smo se, pogledali, ali je princ Rainer doma (če je, na palači visi zastava), sam sem malo skočil v igralnico po en lonček za žetone in že smo drveli proti Cannesu. Tam smo položili roke v betonske odlitke rok slavnih, ob enih pustili za sabo še Nico in mene je zmanjkalo približno do petih zjutraj, ko smo prišli nekam v bližino Montpeliera. Nato kmalu španska meja, mestece Figueros in muzej Salvadora Dalija, zelo odštekanega španskega umetnika. Nato v Lloret in hotel.

Nisem se še dobro razpakiral v sobi, ko prideta šoferja in naju s kolegico Zvonko povabita na bikoborbe. Seveda naju je zanimalo in imela sva kaj videti. Bikoborbe so za Katalonce zelo resna nedeljska zabava, nanje pridejo pražnje oblečeni, morda od maše ali nedeljskega kosila.

Biki so črni in nekoliko manjše pasme, kot je govedo pri nas. Najprej trije ali štirje pomočniki poskrbijo, da se bik s tekanjem od enega do drugega utrudi. Nato nastopi torero, ki biku, dokler le-ta kaže kaj volje, malo maha z rdečo ponjavo, nato pa mu zabode meč za rogovi in vratom v srce. Pri tem je torero precej spreten, vsi štirje biki so padli kot izpodsekani. Edino pri zadnjem je bil torero nekoliko nepreviden, zato jo je staknil z bikovim rokom po nosu. Bika nato s traktorjem odvlečejo iz arene, oderejo, razkosajo in meso takoj prodajo. Kupcev nikoli ne manjka.

Sledili so izleti v Barcelono, sprehod po glavni ulici La Rambli, oglede mojstrovine katalonskega Plečnika Antonina Gaudija Sagrada familia, stadiona Barcelone Nou Camp, stare španske vasi, muzeja voščenih lutk. Zvečer sta nas čakala flamenko s šampanjcem (nekdo od naših je po nerodnosti prevrnil tri steklenice in komaj sem prepričal natakarje, da ga niso odnesli ven). Sledil je ogled španske romarske restinacije Montserrata, kjer imajo kip črne Marije, in šampanjske kleti Cadorniu. Ogled viteških iger me ni pritegnil, ker je zadeva le prehudo skomercializirana.
Hujših težav na izletu ni bilo, a vseskupaj je preveč dišalo o obiranju maturantov. Vodiči so bili zmenjeni z lokalnimi diskotekami in so usmerili dijake tam. Po dveh dneh so bili brez denarja in potem so ostale noči preživeli na plaži. Spali so podnevi na avtobusu, skrivali so se za sončnimi očali in bojim se, da od Španije niso dosti odnesli.

Spomnim se tudi, da je moj Boris med nočnim lutanjem po plaži izgubil potni list. Tako sva ga z vodičem pripeljala na letališče brez dokumentov. Španski mejni policisti so ga spustili, saj je šel iz države. Skrbelo me je, kako bomo vstopili v Slovenijo. Na Brniku smo pristali ob treh zjutraj. Poskusil sem policistu povedati, kaj se je zgodilo in da jamčim za fanta, pa je samo molče povzdignil obrvi in smo bili v državi.

Okna XP

Precej mojih učencev v tej generaciji je kolesarilo, pa sem jim nekoč v drugem (ali tretjem?) letniku obljubil, da jim pokažem njim še neznano kolesarsko pot, če pridejo iz Črnomlja na Veliko Plešivico k naši zidanici.

Septembra ali oktobra ob štirih popoldne so se v resnici vsi zasopli prikazali izza ovinka na Veliki Plešivici. Strmina iz Dolenjcev je nekatere krepko zdelala. Pri zidanici sem jim najprej razkazal okolico in našo nadaljnjo pot, nato pa smo degustirali vse vrste mojih medov (ravno tisto leto sem pričel čebelariti, tako da je bil to moj prvi pridelek). Nato sem sedel na kolo tudi jaz in skupaj smo se odpeljali v Veliko Bukovje, največji belokranjski gozd, ki se razprostira med Adlešiči, Vinico , Tribučami in Dragatušem.

Vozili smo po dobrem makadamu gozdne ceste skoraj brez vzponov in padcev. Nekoč je po tej trasi potekala ozkotirna železnica, ki je služila za spravilo lesa, a v petdesetih letih so jo demontirali in odpeljali v Bosno. Uživali smo v prijetni in hitri vožnji v senci smrek in bukev skoraj do Tribuč. Na srečo sem bil zadnji, kajti malo pred Tribučami je Igor zajamral, da ima prazno gumo. Posodil sem mu svojo tlačilko, v Tribučah pa smo se razšli – večina v Črnomelj, nekateri pa proti Dolenjcem in nazaj na Plešivico.

S to generacijo smo imeli poceni, a zelo imeniten maturantski izlet – z avtobusom do Rima, Vatikan s Sikstinsko (Michelangelove freske so bile pod japonskim mecenstvom ravno tisto leto obnovljene, saje iz njih odstranjene, osuplo in popolni tišini smo skupaj z množico strmeli v strop ) kapelo in katedralo sv.Petra, nato ogled mesta in vožnja s podzemsko, pa avtobus do hotela v obmorskem kraju Torre del Greco, od koder sem imel z okna moje sobe pogled na Vezuv. Drugi dan smo si najprej ogledali Pompeje, popoldne pa se peš povzpeli na Vezuv, iz katerega se še kadi, tako da smo vohali žveplene pare. Pogled na krater je veličasten, povsod naokrog je polno črne magme. Zvečer smo se odpeljali z avtobusom v Neapelj. Tretji dan smo se odpeljali vzdolž obale Amalfi do Sorenta, se vkrcali na trajekt in si ogledali otok Capri. Četrti dan smo si želeli ogledati še Kolosej in smo lep čas hodili peš po Rimu. Ker je bil Kolosej zaprt, smo si znova privoščili podzemsko do avtobusa in domov. Na tem izletu smo ogromno videli, nazadnje smo se po Rimu vozili s podzemsko kot domačini.

Tudi na tem maturantskem izletu je bilo precej pestro. Zato so poskrbeli vročekrvni domačini, ki so jim bila všeč naša dekleta, pa so v hotelu razbili šipo. Lastnica hotela nam je drugi dan zato hotela odpovedati gostoljublje, vodič pa je deloval precej neresno. Tudi sicer so bili v hotelu nenavajeni na mladino, saj niti vrat niso smeli zapirati naglas, hrana pa je bila obupno slaba. Na izletu na Capri se je naš vodič nalizal limoncella (liker iz limon, posebnost iz Caprija) in štiri najmočnejše dijake sem potreboval, da so pazili nanj, da nam ni padel s pomola v morje.

S kolegom Zvonetom sva imela nočne straže in odvračala nekatere, ki so hoteli na nočno kopanje. V solze pa sem spravil nadebudno dijakinjo iz sosednjega razreda, ki se je dogovorila z domačinom, da jo je opolnoči z avtom čakal pred vrati hotela. Tako pa je odšla spat, Italijan pa se je med cviljenjem gum pobral.

V tem mestu se je tudi dalo videti, kako je, če ne deluje komunala. Smeti po pločnikih je bilo, kot da so jih zadnjič pred nekaj leti. Bolj umazanega mesta ne pomnim. Še sedaj občasno berem, da imajo prebivalci Neaplja in okolice težave s smetmi, da jih kurijo po ulicah in da se zato širi neznosen smrad.

Moodle

V letu 2006 sem se udeležil zame zelo pomembnega seminarja v novi Gorici, kjer smo se naučili postaviti strežnik. Šlo je za programsko opremo Xampp, ki je vsebo strežnik Apache, bazo MySql in tolmača za PHP in Perl.  Zadevo sem navdušeno preizkusil kar doma in imenitno je bilo, ko se mi je domači stroj začel odzivati z myhost.  S tem so se mi odprle nove možnosti – namestitev programskih paketov, kot so sistem za upravljanje učenja Moodle, opremo za upravljanje vsebin Joomla in WordPress, istem za pisanje wikijwv mediaWiki, itd.

Že dolgo sem si želel spoznati programsko opremo za računalniško podprto učenje. Vedel sem, da v tujini obstaja programska oprema, ki je večinoma plačljiva, precej draga in zato nedostopna. V iskanju proste programske opreme pa sem naletel na Moodle (Modular Object Oriented  Dinamic Learninig Environment) Avstralca Martina Dougiamasa.  V letu 2007 je bila najnovejša verzija te opreme 1.8. Seveda sem si opremo naloložil na domači strežnik in in nato cele počitnice preživel ob spoznavanju nešteto možnosti, ki jih ta programska oprema ponuja.  Sama oprema temelji na načelih socialnega konstruktivizma in poudarek je aktivnostih vpisanih učencev. S to opremo sem redil prve spletne učilnice za svoje predmete, pričel zbirati gradivo in sestavljati spletne naloge in teste. pri tem sem se ogromno naučil – recimo da obstajajo spletni učni paketi SCORMi, ki se lahko prenašajo med posameznimi  sistemi. Naučil sem se sam pisati take SCORMe. Veliko dela sem imel tudi s spoznavanjem preverjanja znanja s tem orodjem. Bolj kot sem opremo spoznaval, bolj sem bil nadušen nad možnosmi ki jo je nudila in sklenil sem, da jo bom poskusil prenesti v šolsko prakso.

Najprej sem potreboval resen strežnik – računalnik, ki bo neprestano deloval. Na srečo je prostor za naš prvi Moodle brezplačno odstopil na svojem strežniku kar Jurij, bivši dijak naše šole. Ravnatelj je moja prizadevanja nekoliko omahujoče podprl, a vesel sem bil že, da me ni oviral. Zbobnal sem skupaj nekaj kolegov in po treh izobraževanjih v šolski računalnici smo že ustvarili spletne učilnice  naše šole. Nekateri učitelji so jih radi uporabljali, drugi samo formalno,  nekatere pa novost ni pritegnila, saj je bila prostovoljna, pa tud posebnega smisla niso videli v njej. Bili smo med prvih dvajset šolami s spletnimi učilnicami.

Sam sem imel s svojimi učilnicami precej veselja, saj so postale magnet predvsem za napredne dijake.  Najboljši so rešili skoraj vsako postavljeno nalogo iz matematike, pri tem pa formule pisali profesionalno z LaTeXom in skice risali z Geogebro tako, da sem bil prav ponosen na  njih.  Postavil sem učilnice tudi za ostale predmete, katere sem včasih učil – programerski praktikum, fizika, linux, pa tudi za krožke, na katerih smo se pripravljali na tekmovanja , npr. logika in lingvistika. Zato  ravno s spletnimi učilnicami povezujem uspehe naših dijakov na državnih tekmovanjih.  Imel sem celo spletno učilnico za čebelarstvo in nekaj dijakov jo je navdušeno obiskovalo.

Vseeno se mi še danes zdi, da smo na šoli posvetili spletnim učilnicam premalo poudarka in da smo zgubljali energijo za projekte dvomljive kakovosti. Zato sem po treh letih administriranja v našem Moodlu ta posel predal mlajši kolegici, ki se je preselila na Arnesov strežnik in posodobila Moodle na 2.0.

Moodle se mi zdi največji napredek v izobraževanju v vsej moji šolski karieri. Z njim je morda primerljiva samo uvedba spleta v šole. Koliko pacsmo ta napredek izkoristli, je pa drugo vprašanje.

Ipad

To čudno tablico mi je podarila družina za okroglo obletnico in kljub vsemu sva postala nerazdružljiva. Tablica ni računalnik v klasičnem pomenu besede. Tipkati se ne da drugače kot z enim prstom, dokupljena tipkovnica pa se tudi ni obnesla. A izkaže se, da običajen uporabnik dosti več bere kot piše, poleg tega  pa  brska, bere pošto, ustvarja in pošilja fotografije in filme, planira dogodke v koledarju in beleležnici in še kaj. Pomembni sta majhna teža in avtonomnost baterije. Applov operacijski sistem iOS je sicer nenavaden, Applova filozofija povezljivosti čudna, a vsemu se da privaditi. Dokupil sem dva dodatka: bralnik SD kartic in povezavo s projektorjem, pa sem lahko karkoli na tablici projiciral učencem na zaslon. Poleg tega sem imel na tablici svojo redovalnico, tako da se je le-ta pri pouku več kot obnesla.

Nova država, predvsem pa novo stoletje je prineslo na šole spremembe na slabše. Najprej sistem mature, ki je vse bolj uokvirjal snov, ki se v srednji šoli lahko jemlje. Učitelj, ki bi povedal kaj več, je postajal sumljiv.  Naslednje je bila uvedba glavarine – sistem financiranja šole po glavi dijaka. Sistem je dober za velike šolske centre, posebej pa je udaril majhne šole, kot kot je naša. Ker so se tehnične šole spremenile v gimnazije, smo nenadoma dobili inflacijo gimnazij v regiji. Bela krajina je prizadeta tudi demografsko, kar se v šoli krepko pozna. Pred osamosvojitvijo se je v našo kovinarsko šolo vozil vagon dijakov iz sosednje Hrvaške. Po njej pa so se izselili najprej oficirji, sledilo je zaprtje rudnika, pa propad tovarn, predvsem pa njihovih razvojnih oddelkov.  Zato je število šolarjev zelo upadlo. Na šoli se je pričel boj za vsakega dijaka, učitelji ostajajo brez polne zaposlitve. Temu primerno je upadel kriterij ocenjevanja in odnosi med zaposlenimi so se poslabšali.

Leta 2013 se mi vseskupaj uprlo in odločil sem se , da se upokojim. Na srečo sem izpolnjeval pogoje po starem pokojninskem zakonu in uspelo mi je. Če gledam nazaj, je bila to ena mojih boljših odločitev. Skoraj pol stoletja sem preživel na tej šoli, prav gotovo predolgo. Sedaj imam tudi končno več  časa za ukvarjanje z mojimi hobiji, med katerimi sta tudi reševanje matematičnih nalog, programiranje in nove izzive.  Npr. robotika z Lego WeDo in miniračunalnik Malina (Blackberry), nad katerimi se navdušujejo vnuki.

Moji profesorji

Učitelji so imeli name med izobraževanjem velik vpliv. Večina je svoje delo opravljala brezhibno, za nekatere pa se je poznalo, da jim je poučevanje več kot posel in srečo sem imel, da je bilo takih kar precej. Zaenkrat opisujem tri, ki so name pustili izreden vtis, skoraj gotovo pa bom še katerega dodal.

Marijan Skrbinšek

Bil je moj srednješolski profesor matematike. Poučeval je po novih novcatih učbenikih F. Križaniča Aritmetika, algebra in analiza (slavni AAA) in po za te učbenike prirejenih vajah Ivana Štalca, geometrijo pa po Pucljevih učbenikih.

Tako smo spoznali snov, ki se ni predavala v srednji šoli ne prej ne kasneje: linearno programiranje v prvem letniku, Boolovo algebro od drugega do četrtega letnika, vrteže stožnic, matrike in markovske verige v tretjem (iz tega poglavja je morda najlepša naloga v Križaničevi knjigi, ki se začne takole : »V gradu straši, a ne vsako noč…«), algebrske strukture, specialno teorijo relativnosti, uporabo integrala v fiziki za računanje težišč in vztrajnostnih momentov teles in celo diferenčne enačbe. Poleg tega je imel še svoje dodatke. Odvod z ekstremi smo jemali že v 2. letniku, sam pa je dodal še Lagrangeovo identiteto pri vektorjih, funkcije dveh spremenljivk, parcialne odvode in računanje ekstremov raznih ploskev. Spomnim se, kako je razlagal računanje teh ekstremov :«Ploskev nasekljamo pravokotno kot čebulo……«. Pokazal nam je tudi razvoj v Taylorjevo vrsto ter vrste za $e^x$, $\sin{x}$ in $\cos{x}$. Ne bom dal roke v ogenj, a mislim, da smo zapisali celo Eulerjevo zvezo med njimi.

Pri urah matematike sem pisal skoraj vsako profesorjevo besedo tako, da sem na levi strani imel tabelsko sliko, da desni pa tekst. Matematiko sem delal tudi doma, še več pa sem učil sošolce.

Na konferenco smo imeli dve preverjanji: eno ustno pred tablo in šolsko nalogo.

Ustno preverjanje je bilo nenapovedano, a predvidljivo, saj je bilo samo nekaj ur pred konferenco. Domačih nalog profesor ni gledal, pri ustnem spraševanju a mu je moral vprašani prinesti pokazat zvezek z nalogami za vajo. Če je bilo v njem precej rešenih nalog, je vprašani ostal kljub neznanju nekaj časa pred tablo, sicer pa se je skoraj takoj usedel. Vprašanje je bilo običajno eno samo.

Šolsko nalogo so sestavljale tri naloge, od katerih sta bili dve lahki in samo ena nekoliko bolj zahtevna. Profesor jih je napisal na tablo, vsi smo pisali enake naloge. Točkovanja ni bilo, a če si rešil dve nalogi, je bila to 3, pri eni rešeni pogosto že 2.

Na žalost je polovica sošolcev bolj zaradi nerednega sprotnega dela kot zaradi obsega snovi zašla pri matematiki v hude težave in tisti, ki smo matematiko znali, smo imeli obilico dela, da smo jih spravili do pozitivnih ocen, čeprav zahteve za pozitivno oceno niso bile hude.

Prej nisem imel nobene primerjave, a v Ljubljani sem na študiju matematike ugotovil, kako dobro podlago imam v primeri s kolegi iz ostalih šol. Profesor mi je dal čudovito popotnico, prepotrebno za uspešno nadaljevanje študija.

Fran Dominko

imageFran Dominko Velja za največjega slovenskega astronoma. Suhoparni podatki iz Wikipedije pravijo, da se je rodil v istrskem mestecu Vodnjan pri Pulju, študiral fiziko v Bologni, deloval kot asistent na tamkajšnjem astronomskem inštitutu. Od tam leta 1932 pred fašizmom zbeži v Beograd, postane profesor matematike in urednik časopisa Saturn. 2.svetovno vojno preživi v partizanih v Istri in Primorju, po vojni pa pomaga obnoviti beograjsko zvezdarno. 1948 prevzame katero za astronomijo v Ljubljani. Predava po vsej Jugoslaviji, izdaja efemeride, vodi izgradnjo astronomske opazovalnice na Golovcu, je pobudnik češko-jugoslovanskega projekta gradnje zvezdarne na Hvaru.
V letih 1973 in 1974. je pedagoškim matematikom predaval predmeta Obča in Sferna astronomija. Nanj me vežejo neverjetno lepi spomini. Posebnost njegovih predavanj je bila, da je skoraj vsako uro pričel s komentarji novic iz Primoskega vestnika. Nas študente je osveščal o krivicah, ki jih trpi slovenska manjšina v Italiji. (35 let kasneje sem prebral, da so pred sprejetjem zaščitnega zakona za Slovence v Italiji Rezijani protestirali s harmoniko in petjem (slovenskih!) pesmi, češ da oni niso Slovenci, temveč Rezijani, in to tudi dosegli). Tudi med pavzami se je z nami družil, takoj je našel stik z nami in se pogovarjal.

Njegovo zavzemanje za manjšino pa sem v resnici razumel še mnogo kasneje, ko sem se bolj poglobil v trpljenje Primorcev in Istranov pod fašizmom.

Odločil sem se, da bom pri njem delal oba izpita naenkrat. Pričela sva z Občo astronomijo. Nekoliko napihnjeno sem mu povedal, da astronomskih konstant ne znam, ker je to itak samo piflarija, da jih lahko kadarkoli pogledam v priročnik in da bi jih sicer takoj po izpitu pozabil. Z današnjega stališča presenetljivo je prenesel to moje utemeljevanje, pričela sva, vse konstante, ki sem jih potreboval, je povedal on in po kaki uri sva tudi končala s tem delom z mojo oceno dobro. Od vsebine se spomnim samo izpeljave enačbe o gibanju raket in zakaj mora le-ta imeti več stopenj, da pride v Zemljino orbito. Ne spomnim se, ali smo omenili, da je ta teorija delo našega rojaka Hermana Potočnika-Noordunga.

Prešla sva na Sferno astronomijo. Gre za matematično disciplino, pri kateri z trigonometričnimi obrazci, ki veljajo na sferi, astronomi računajo in napovedujejo razne pojave. Precej temeljito sem jo naštudiral, saj se mi je priljubila – večina nalog se prevede na iskanje pravokotnih sfernih trikotnikov in uporabo trigonometričnih zvez za ta trikotnik. Tudi profesorju je bilo moje zanje všeč, dobil sem prav dobro in tako malo popravil prejšnji vtis.

Samo 5 let kasneje sem v gimnazijskih programih astronomijo z velikim užitkom poučeval tudi sam po knjigi Marijana Prosena Astronomija, ki je najbrž še vedno najboljši učbenik iz splošne astronomije pri nas. In prav ta avtor je ravno v teh dneh (oktober 2007) izdal knjigo o našem velikem astronomu. Naslov knjige je Fran Dominko v slovenski astronomiji.

Ivan Kuščer

imageProfesorja Kuščerja sem spoznal na tretji stopnji, v 1. letniku pedagoške fizike. Predaval je predmet Osnove klasične fizike. Teorijsko fiziko sem sicer poznal poznal že prej, a ta predavanja so bila nekaj posebnega. Bilo me je strah, saj sem se kot edini matematik znašel med fiziki in nisem vedel, ali znam dovolj fizike. A pri tem predmetu se je to izkazalo za prednost. Spomnim se začetka – okrog dveh nekoliko razmaknjenih obročev napnemo milnično opno, da dobimo v sredini stisnjeno cev iz milnice. Kakšno krivuljo zavzame milnica? Gre za nalogo iz variacijskega računa, ko je treba upoštevati, da se opna postavi tako, da je površinska energija najmanjša. S pomočjo literature sem nalogo pravilno rešil in jo imel priliko predstaviti kolegom. Profesor pa je moje izvajanje pospremil z besedami: »Matematik je fiziku nujno potreben, da tisto, kar fizik opazi, smiselno zapiše.« V resnici pa sem se predmetu osupel spoznal, da je večina matematike, ki sem jo študiral, tudi dejansko uporabna v fiziki ter da mi na marsikaterem področju znanja celo manjka. Včasih je bilo tako hudo, da se je zdelo, da so matematiko za opis narave iznašli fiziki. Nenavadno in čudovito je, da je za to primerna ravno matematika.
Profesor Kuščer nam je redno dajal domače naloge. Meni (pa tudi ostalim) so bile tako težke, da se mi sprva niti sanjalo ni, kako bi nalogo naredil. Hiteč domov na vlak sem v soboto v knjigarni kupil kako knjigo s tem v zvezi in v nedeljo se mi je posvetilo, kako bi morala naloga izgledati, do četrtka pa sem jo tudi zares naredil. Tako je šlo teden za tednom, ogromno sem se naučil. Mehanika tekočin, Navier-Stokesova enačba (njenih rešitev še danes ne poznajo), elektrika, magnetizem, Maxwellove enačbe, specialna teorija relativnosti, statistična fizika. Ob njegovi razlagi specialne teorije relativnosti sem navdušeno vzkliknil:«Kako lepa teorija!«, profesor Kuščer pa mi je odvrnil: »Da, tudi sam se znova zaljubim vanjo, ko jo spet razlagam.«

Nekoč smo imeli piknik kar v ropotarnici fakultete. Nekdo je pekel hrenovke, žulili smo pivo in se pogovarjali. Povprašal sem profesorja o njegovih učiteljih in na dolgo in široko je pričel praviti o najbolj znanem slovenskem matematiku Josipu Plemlju, ki se je leta 1918 ob ustanovitvi Univerze vrnil v Ljubljano in postavil na noge fakulteto za matematiko. A po njegovih besedah je v tedanji Ljubljani je manjkalo ustvarjalnega duha, zato je omenjeni matematik večino časa presedel kartajoč v kavarni Evropa, tako da je bilo njegovega sicer bleščečega znanstvenga dela konec.

Ravno na tem pikniku mi je povedal tudi svoj pogled na poučevanje. Pravi, da se dober učitelj rodi, da je sam že od mladega neprestano nekomu nekaj razlagal in da je prav možno, da je to nekaj v zvezi z erotiko. Bogve, kako bi razumeli to izjavo v današnjih časih!

Še vedno se spomnim izpita iz Osnov klasične fizike pri njem. Izpit je zgledal tako, da smo bili prisotni vsi slušatelji. Izpit smo delali samo trije, sam sem bil drugi na vrsti, moj prvi kolega je bil odličen in dobil oceno 9. Najprej sem bil vprašan teorijo gibanja tekočin. Ven me je vlekla matematika, premetaval sem tenzorje, ki sem se jih sicer naučil pri fiziki, opravil razcep na enega brezslednega in enega identičnega in to je bilo dovolj. Drugo vprašanje je bilo iz statistične fizike, katero dodiplomski fiziki sicer imajo, sam pa zanjo nisem slišal kaj več kot pri tem predmetu. A na srečo sem moral sešteti enegijska stanja in ven je prišla znana matematična vrsta in vse sem sorazmerno lepo izpeljal, tako da sem izpit končal z oceno 10 – edino desetko v vsej moji študijski karieri.

Ponovno sva se srečala leta 1984 na zboru društva matematikov, fizikov in astronomov na Črnem Vrhu, kjer sem v dvorani pred množico predstavil svoje pravkar razvito učilo za računalniško merjenje trkov na zračni drči. Po predavanju je prišel k meni, si še enkrat podrobno ogledal vse poskuse in nama z izdelovalcem drče čestital za dosežek.

Zadnjič sva se videla leto kasneje tudi na zboru društva leta 1986 v Gozd Martuljku, kjer je imel predavanje o difuziji svetlobe v megli im merjenju s fotografskim svetlomerom. Z ženo sva sedela v restavraciji, ko je prisedel k nama in me pričel prepričevati, naj vendar končam študij. Odvrnil sem mu, da nimam motivacije, saj sem znanje pobral, naziv pa mi v šolstvu prav nič ne koristi. A preroško mi je odvrnil: “Boste videli, časi se bodo prav kmalu spremenili!” In so se res.

Ivan Kuščer je tudi nestor slovenskega potapljanja. Potapljal se je že leta 1937 s splavom, na katerem so z zračno tlačilko in cevjo pošiljali potapljaču zrak vse do globine 20m. Marsikaj o tem najdete tudi na spletu, če vpišete njegovo ime. Objavljal je v Proteusu, glasilu naravoslovnega društva. Povezan je tudi razvojem snemanja filmov pod vodo. Sicer je zame bil in ostal pojem naravoslovca – njegovo znanje je bilo široko naravoslovno, še v 80 letih je imel predavanje o obisku vulkana na Liparskih otokih. Po Ljubljani se je vozil izključno s kolesom, hodil je tudi v hribe.

Nekaj posebnega so njegovi srednješolski učbeniki fizike. Bralca silijo, da venomer nekaj računa, razmišlja o prebranem in si tako ustvarja odnos do snovi.

Precej njegove literature pa je tudi širše naravoslovne. Na slovenskih spletnih straneh nisem o Ivanu Kuščerju našel nič posebnega, zato pa sem na tujih našel http://www.aip.org/pt/vol-53/iss-8/p63b.html.

Gimnazijska leta

23. april 2007

Gimnazijska leta

Srednješolska leta so vsakemu nekaj posebnega. V tem času postajamo odrasli, naše doživljanje okolice je še posebej intenzivno, doživljaji se nam zarišejo v spomin za vse življenje. Svoje opisujem iz več razlogov. Prvič zato, da bralci spoznajo, kako smo preživljali gimnazijska leta nekoč kot ena od generacij – 20. matura – Gimnazije Črnomelj. In drugič – v nasprotju z denimo Angleži ne damo na tradicijo nič. Ne zavedamo se, da je do danes z naše šole prišlo že 55 maturitetnih generacij in da bo letošnja matura 56. po vrsti. Bralec lahko sam izračuna, katera matura bo in je na to ponosen.

Prvi šolski dan

Gimnazijo Črnomelj sem obiskoval od leta 1966 do 1971. Še vedno se zelo dobro spominjam svojega prvega srednješolskega dne. Takratna gimnazija je bila na Župančičevi ulici v stavbi današnjega dijaškega doma. Obsegala je vsega pet razredov: enega prvega, enega drugega, dva tretja in enega četrtega.

V učilnici v drugem nadstropju se nas je gnetlo 33 nadobudnežev. Naša razredničarka je postala Mihaela Roth, profesorica biologije in kemije. Bila je zelo stroga in dosledna, pri njenih urah smo se veliko naučili. Ravnatelj pa je bil Janez Kambič, matematik, z izrednim smislom za humor in občutkom za delo z mladimi. V lepem spominu so mi ostali učenci višjih letnikov, ki so nas obiskali med glavnim odmorom. Razkropili so se po klopeh med nami in prijazno spraševali, od kod je kdo. Tudi sami se nismo vsi poznali med seboj, saj smo prišli iz različnih šol. Zazdelo se mi je, da so nas takoj sprejeli medse in to je veljalo tudi vnaprej.

Pouk in predmetnik

Pouk smo imeli vsa 4 leta tudi ob sobotah, tehnični pouk v prvih dveh letih in predvojaško vzgojo v zadnjih dveh pa popoldne. A ur je bilo zato na dan med 4 in 6, običajno 5. Večino pouka smo imeli v matični učilnici, le za geografijo, biologijo in kemijo ter v četrtem letniku fiziko smo imeli specializirano učilnico.

Predmetnik je bil podoben zdajšnjemu, tuja jezika sta bila angleščina ali nemščina kot prvi in francoščina kot drugi jezik. Kemija in biologija in geografija sta je trajali prva tri leta, fizika pa zadnja tri leta po 2,5, 2,5 in v četrtem letniku 3,5 ure, saj je bilo še 35 ur astronomije. V tretjem letniku smo imeli od družboslovnih predmetov sociologijo in psihologijo, v četrtem pa filozofijo.

Zgodovino, slovenski jezik, oba tuja jezika in matematiko smo poslušali vsa 4 leta. Od bolj ideoloških predmetov sta bila predvojaška vzgoja v 3. in 4. letniku ter samoupravljanje s temelji marksizma in družbena ureditev v četrtem letniku.

Konference so bile štiri, med prvim in drugim polletjem so bile 14-dnevne zimske počitnice, dvodnevna praznika sta bila Dan republike 29.november in Praznik dela 1.maj.

Šport

Športno življenje na šoli je bilo zelo razvito. Telesno vzgojo nas je imel prve dve leti prof. Logar, ki je bil precej strog. Njegova posebnost je bila , da je nekoliko škilil in ko smo stali v zboru, je bilo zelo napeto, ko je tulil na enega, tresel pa se je čisto nekdo drug. Odločil se je, da bo iz nas naredil športno pismene in to mu je tudi uspelo, kljub joku sošolk, da bodo imele premišičaste noge. Sorazmerno malo smo imeli iger z žogo (razen odbojke, ki sem jo nekaj časa celo treniral), veliko pa dela na orodjih in atletike. Spomnim se, kako smo plezali po vrvi samo z rokami ter tekmovali, kdo bo prej na vrhu. Od orodij smo imeli predvsem preskok in bradljo. V začetku je ob pogledu name godrnjal, da nisem dovolj gibčen, a kasneje sem z rezultati v atletiki in na orodjih več kot zadovoljil njegov kriterij. Včasih smo imeli športno vzgojo tudi v razredu. Prof. Logar nam je predaval o posamezni športni disciplini, npr. orodje pri orodni telovadbi ali kolektivni šport, in to zelo podrobno – taktične variante, ocene sodnikov, itd. Še danes, ko spremljam kak športni dogodek, zaradi njegove razlage opažam podrobnosti, ki jih ostali prezrejo.

Rokometno igrišce z asfaltno podlago smo imeli pod nosom in dosti časa smo prebili tam. Prav tako smo imeli na podstrešju, pa tudi v kleti stavbe mizo za namizni tenis in vsako prosto uro smo imeli neverjetne dvoboje dvojic. Tudi sicer smo se zelo zanimali za šport ter redno študirali Sportske novosti, tedaj edini športni časopis.

Športna dneva smo imeli dva: eden je bil namenjen pohodu, na drugem pa je prevladovala atletika. Posebej zadnji je bil zelo privlačen, cela šola je celo leto vedela, kdo je prvak v kaki disciplini.

Gotovo je vse to vplivalo, da imam še danes do športa zelo pozitiven odnos. Z nekaterimi se še vedno rekreaktivno ukvarjam, če pa bi moral izbrati najljubšega, s katerim bi se želel ukvarjati, je to gotovo deseteroboj. Tabele zanj dobite nekje v tej skupini, preizkusite se vsaj v nekaterih disciplinah.

Naravoslovje

Iz prvega letnika se spomnim predvsem biologije. Občudoval sem dve leti starejšega sošolca, ki je prihajal v šolo ob 4:30 z vlakom iz Otovca, nato pa v biološkem kabinetu (profesorica mu je dala ključ!) do pričetka pouka ob osmih mikroskopiral. V prvem letniku je bila razdeljena na botaniko v prvem polletju in zoologijo v drugem. Spomnim se, kako resno sem študiral razmnoževanje mahov in praproti. Ker si nisem nič predstavljal, je bilo moje učenje precej na pamet. Prav tako je bilo z živalskim sistemom. Še zdaj se spomnim kolobarnikov, hidre ter enoceličarjev paramecija in evglene, kaj dosti več pa mi ni ostalo. V drugem letniku smo imeli somatologijo – nauk o ustroju človeškega telesa. Zelo podrobno smo obravnavali posamezne dele človeškega telesa. Priznam,da mi je bilo pri pogledu na okostnjaka nekoliko neprijetno in tudi sicer se pri tem predmetu nisem dobro počutil. Enkrat smo secirali žabo in gledali, kako ji bije srce, a nisem doumel znanstvene poante poskusa, žaba pa se mi je smilila. V tretjem letniku pa se mi je zdela biologija najlepša. Del je obsegala paleontologijo in razvoj vrst s vsemi slavnimi biologi, del pa križanje, za katerega se mi je tedaj zdelo, da ga dobro razumem. Dosti kasneje, ko sem se pričel ukvarjati s čebelarstvom, sem marsikatero poglavje iz srednje šole znova obudil, poglobil, pa tudi na novo odkril.

Kemija je bila prve dve leti anorganska, tretje pa organska. Ni mi delala težav, čeprav moram priznati, da sem nekatere sorazmerno osnovne stvari razumel dosti kasneje. Recimo to, da kemijska formula velja, če vanjo vstavljaš atome ali pa kiloatome oz. kilomole snovi. Pojma kilomol v srednji šoli nisem dobro razumel, čeprav je definicija čisto preprosta: to je toliko kilogramov spojine, kolikor znaša njena relativna molekulska masa. Ta definicija je fizikalna. Zdi se mi, da kemiki uporabljajo manj razumljivo definicijo.

Tudi znanje iz kemije mi pride velikokrat prav. Recimo, ko zatiram varoo z mravljinčno kislino, pa moram narediti iz 80 procentne 60 procentno. Še huje z oksalno kislino. Za zatiranje varoe naj bi se uporabljala 3 procentna raztopina v 1:1 mešanici sladkor-voda. Da je zadeva še bolj komplicirana, je oksalna kislina naprodaj v obliki dihidrida, kar pomeni, da ima vsaka molekula kisline že vezane nekaj vode. Nek prodajalec je nekaj let nazaj napačno izračunal koncentracijo, zato je precej čebelarjev, ki so s kupljeno mešanico tretirali, ostalo brez čebel.

Še ena biološko kemijska naloga: Medica (medeno vino) se dela iz mešanice medu in vode. Vanjo stresete izbrane kvasovke, zaprete z vrelno vehoin čakate 6 mesecev, da zadeva odvre, nato pa še ravno toliko časa, da se zbistri. Someljeji (strokovnjaki za vino) pravijo, da morajo biti v dobrem vinu v ravnotežju kislina, sladkor in alkohol. Denimo, da želite pripraviti 12 procentno medico s 30 Oechsli nepovretega sladkorja. Koliko medu in koliko vode boste dali v 50 litrsko cisterno?

Fizika je bila prve dve leti brez poskusov, obsegala pa je mehaniko, toploto, valovanje in optiko. Kalkulatorjev seveda še ni bilo (enega prvih iz tovarne Digitron Buje sem kupil leta 1979), zato smo računali peš, v četrtem letniku pri elektriki in atomiki pa z velikim logaritemskim računalom pred tablo. Računati se je dalo na kvečjemu dve mesti natančno. V četrtem letniku pa smo videli nekaj poskusov in celo imeli prve eksperimentalne vaje.

Kljub temu, da sem v četrtem letniku hodil k fizikalnemu krožku, kjer smo slišali celo za specialno teorijo relativnosti, izpeljano iz pravkar izšle knjige Janeza Strnada, sem imel o precej fizikalnih pojavih napačne predstave. Teh sem se jih zavedel precej boleče šele v drugem letniku fakultete, saj sem izpit iz fizike opravil z veliko težavo.

V četrtem letniku fizike smo imeli tudi 35 ur astronomije, ki me je zelo pritegnila. Takrat smo tudi prvič opazovali zvezdno nebo z majhnim, a zmogljivim refraktorjem premera 47mm slovenske tovarne Vega. V glavnem smo opazovali planete (Mars, Venerine mene, Jupiter s štririmi vidnimi lunami, Saturnov obroč), pa tudi meglico v Andromedi in v pasu Oriona. Današnji ceneni teleskopi imajo na žalost dostikrat zelo površno brušene leče, tako da slika ni ostra.

Ljubezen do astronomije me spremlja vse do danes. Zanima me tako razvoj kozmologije (nauk o nastanku vesolja) kot opazovalna astronomija.

Slovenski jezik

V prvem letniku smo imeli tako svetovno kot domaco književost. Spomnim se zelo dobrega učbenika za svetovno književnost ter učbenika za literarno teorijo, slovnice pa smo imeli Toporišičeve. Predmet sem imel zelo rad iz več razlogov. Vsaj trije učenci v razredu smo bili knjižni molji in smo 70\% knjig, ki smo jih obravnavali, dejansko tudi prebrali, tako da smo se s profesorico lahko kar strokovno pogovarjali o prebranem. Sam sem precej dobro pisal,tako da smo v tretjem letniku vzeli šolsko glasilo Plamen v svoje roke in ga nismo spustili do konca 4. letnika. Na žalost smo si pri eni številki privoščili tudi neokusnost z naslovnico. Petokrako zvezdo smo zavili v duhovniško štolo. Posebnih posledic ni bilo, le ravnatelj ni hotel poslati tega izvoda v izmenjavo v slovensko gimnazijo v Celovec, s katero je imel tedaj stike.

Iz tega časa se spomnim tudi naslednjega dogodka: Nekje sem prebral, da je pravkar izšla v slovenšcini knjiga ruskega pisatelja Aleksandra Solženicina Prvi krog. Pisatelj – tedaj že disident- v njej opisuje življenje znanstvenikov v stalinističnih zaporih – gulagih. Omenil sem to moji profesorici, ki je bila hkrati tudi knjižničarka, in čez nekaj dni mi jo je sveže kupljeno prinesla v razred, da sem jo prvi prebral.

To pa seveda ne pomeni, da ga nisem nikoli polomil. Ravno na maturi sem uspešno obravnaval neko Aškerčevo pesem, nato pa je bilo treba povedati še nekaj njegovega življenjepisa – izpraševalko je predvsem zanimalo, kaj je bil po poklicu. Logično sem sklepal, da so v tistih časih bili izobraženci samo duhovniki ali učitelji. Pa sem rekel, da je bil učitelj….

Matematika

Ni šlo vse tako gladko, kot bi kdo mislil. V prvem četrtletju prvega letnika nas je učil ravnatelj, obravnavali smo največji skupni delitelj in večkratnik ter poenostavljanje izrazov in s tem nisem imel težav. A zamenjali smo učitelja, Marjan Skrbinšek je imel zame nekam dolgočasen stil razlage, pa sem izpulil iz torbe kavbojski roman in ga prebiral pod klopjo. Profesor me nikoli ni opozoril. A ko sem bil vprašan, nisem spravil iz sebe nič pametnega, potem pa sem še šolsko pisal nezadostno. Posledica tega je bila seveda, da sem imel v spričevalu matematiko v 1. polletju 1. letnika nezadostno.

Ker je bil moj ponos zelo ranjen, sem štirinajstdnevne počitnice izrabil za učenje matematike. Ker nisem imel svojih zapiskov, sem se učil iz učbenika(slavne Algebre, aritmetike in analize Franceta Križanica, ravno to leto je izšla, bili smo ena redkih šol, ki je že delala po njej). Imel sem kar velike težave z razumevanjem dokazov o deljivosti števil. In tako je naneslo, da sem bil spet vprašan in spet žalostno pogorel. Najhujše pa bilo to, da je nezadostno oceno profesor pospremil še z besedami: “Kaže, da se še nisi pričel uciti!”

Vse svoje sile sem vpregel v matematiko. Dobil sem ustno prvo pozitivno oceno, nato pa sem dve šolski nalogi pisal odlično in končno končal 1.letnik z oceno dobro(3). Naslednja leta pa sem si zapisoval skoraj vsako profesorjevo besedo. Težav ni bilo več, sošolci so se pričeli zatekati k meni po pomoč. Matematika je postala moj najljubši predmet, izbral sem si jo tudi za maturo. Ob koncu 4. letnika sem se počutil nekako utrujen in naveličan vsega, le matematiko sem še rad delal. Zato sem si jo izbral tudi za svoj poklic.

V Ljubljani šele sem opazil, kako dobro podlago imam v primeri s kolegi iz ostale Slovenije. V Črnomlju smo bili edini, ki smo delali po novem učbeniku.Moj profesor mi je dal zelo bogato popotnico. Sedaj poskušam podobno ravnati tudi sam.

Tuji jeziki

Imel sem posluh za jezik in dobro osnovo iz osnovne šole, tako da sem pri angleškem jeziku dobro shajal brez posebnega učenja. S slovnico nisem imel nikoli težav, v četrtem letniku pa mi je pričelo primanjkovati besed. Kasneje sem ta jezik veliko uporabljal in to počnem še danes, še vedno grem pogledat za neznano besedo v slovar v namizju mojega računalnika. Ko bi takrat imeli današnjo tehniko!

Drugi tuj jezik pa je bila francošcina. Spomnim se, da sem se tega jezika precej učil, predvsem s slovnico sem popisal nekaj zvezkov. Bila mi je zelo všeč, še sedaj znam povedati odlomke iz Malega princa. V četrtem letniku sem kupil broširane knjige s poezijo Boudlaira, Verlaina in Rimbauda in bil ponosen, da lahko berem njihove pesmi v originalu. A na žalost kasneje tega jezika nisem več obnavljal, saj sem ga pri svojem delu srečal zelo poredko.

Med študijem sem se že v prvem letniku srečal z ruščino, saj je bilo v njej precej dostopne strokovne literature. Po študiju pa sem zelo pogrešal, da ne znam nemško, in pričel sem se učlti tudi ta jezik. Zaenkrat ga znam toliko, da razumem, ce kdo pocasi govori in da lahko s pomočjo slovarja prevedem tekst, ki me zanima.

Družboslovje

Geografija nas je spremljala prve tri leta. V tretjem letniku smo imeli pol leta geologijo, ki me je s svojimi dobami zelo pritegnila. Sicer smo morali poznativse elektrarne in vse rudnike v Jugoslaviji in jih pokazati na zemljevidu. Delo smo si olajšali tako, da smo si na zemljevidih vse označili. S predmetom nisemimel težav, sem pa kasneje ob potovanjih ugotovil, da imam o posameznih pokrajinah zelo napačne predstave: Kosovo sem si predstavljal gorato, Makedonijo pa ravninsko, v resnici pa je ravno obratno. Idealno bi bilo pouk združiti z ogledom pokrajin.

Naj končam s vprašanjem za bodoče geografe: Zakaj na jugovzhodnem pobočju Nanosa, ki se zdi kot naročeno za vinogradništvo, ni vinogradov?

Zgodovina je bila edini predmet, ki me v srednji šoli ni zanimala in sem je jo učil z muko. Seveda sem sčasoma spremenil odnos do te vede in danes z veseljem preberem kak tekst oziroma si ogledam kako dokumentarno oddajo. Šele dosti kasneje sem se pričel zavedati, kako zelo pomembno je poznavanje preteklosti za razumevanje sedanjosti.

Prihologija mi je v tretjem letniku odprli nov, zanimiv pogled na posameznika, sociologija pa na človeško družbo. Učbenik za psihologijo je bil primeren, za sociologijo pa ne. Krona vsega naj bi bila filozofija v 4. letniku. Osvojil sem nek pregled filozofskih razmišljanj, a moje znanje je bilo preveč naučeno in zelo plitko. Najbrž bi morali dosti več prebirati izbrane tekste posameznih filozofov. Spomnim se, da nismo imeli niti učbenika. Tako mi
od nemških klasičnih filozofov ni ostalo skoraj nič razen imen, nekoliko bolj, predvsem skozi literaturo, se mi je približal eksistencializem s Sartrom in Camusom, navdušil pa me je Herbert Marcuse. Eno od redkih del, ki sem jih prebral, je bilo Nietzschejevo delo Rojstvo tragedije iz duha glasbe (Die
Geburt der Tragödie aus dem Geiste der Musik, 1872), sem osupel spoznal, kako lahko gleda na grško dramatiko klasični filolog. Na žalost je bil tudi fond ur za sociologijo in filozofijo zelo omejen.

Predvojaška vzgoja

Namen predmeta je bil, da se pripravimo na obrambo domovine. K občutku ogroženosti je pripomogel čas hladne vojne, izvenblokovska usmerjenost tedanje države pa tudi močan vpliv armade na celotni ustroj. Zanimivo, da se po mojem odhodu iz gimnazije občutek ogroženosti celo stopnjeval in so študentje leta 1979 morali obvezno 14 dni preživeti v vojašnicah, obstajali pa so celo ženski oddelki.

Učil nas je upokojeni polkovnik. Bil je bolj praktik, kot teoretik, zato nam je vedno poskušal pokazati kaj praktičnega. Imel nas je rad in ker je bil do nas preveč popustljiv, smo si ga včasih prav nesramno privoščili. V tedanji kasarni se je dogovoril, da nam vojaki kaj pokažejo. Mulci smo se usedli v gostilno v gradu in ga skozi okno opazovali, kako jo maha proti garnizonu. Ko je naslednjič spraševal, zakaj nas ni bilo v garnizon, smo mu zatrjevali, da smo se dogovorili, da bo pouk v šoli. To se je še nekajkrat ponovilo, vse dokler nam ni zagrozil s kaznimi.

V garnizonu pa bi enkrat kmalu prišlo do nesreče. Lezli smo v samohodko in vojaki so nam kazali, kako se daje granata v cev (seveda brez granate). Ravno ko sem bil jaz na vrsti, sem roko zadnji hip umaknil, sicer bi mi jo masivno železje zaklepa stisnilo.

Precej smo tudi streljali z zračnimi puškami v tarčo. Ker sem dobro streljal, me je imel polkovnik posebej rad in večkrat rekel, da bi me dal v vojni za ostrostrelca.

Priljubljena vaja je bilo tudi izvidništvo. Polkovnik nas je odpeljal na Griček in razdelil v dve skupini. Zamaskirati smo se morali z vejami, nato pa čimbolj neopaženo, na posameznih mestih plazeče priti od Vojne vasi do železniškega nadvoza, pri tem pa nas je z Gricka opazoval z daljnogledom.

Naša skupina je zavila z Grička naprej  v gostilno Skubic, nato v Vojno vas in tam za dve uri zalegla v travi, nato pa prišla nazaj na Gricek. Naš polkovnik je ocenil sosednjo skupino takole: “Vama trojke, vas sam više puta primetio.”In nato se obrne še k nam: “A vama čiste petice, vas uopšte nisam primetio!”

Tako je šlo do zadnje ure, ko je na Gričku ukazal: “Petruna, postroji vojsku!” Ob slovesu nam je rekel: “E momci, bili ste mangupi. Ali ja volim mangupe, jer su to najbolji vojnici!”. Imel je solze v očeh, pa tudi nam se je milo storilo.

Mladinska organizacija

Od sedmega razreda osnovne šole smo bili vsi člani Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), revija Mladina pa je bilo naše glasilo. Enkrat sem bil celo delegat naše šole v Mladinskem domu v Bohinju, a ne spomnim se, da bi kaj usodnega sklenili. Mladinska organizacija je imela enkrat letno občni zbor v Kulturnem domu. To nam je bilo všec, ker so odpadle tri ure pouka. Zelo vsebinskih razprav se ne spomnim, spomnim se pa ene, ki se nam je zdela takrat zelo pomembna: Kako dolge lase lahko nosijo fantje in kako kratka krila dekleta? To je bil namrec čas Beatlov in Mary Quant. Razpravo je s solomonsko rešitvijo presekal ravnatelj: “Lasje so lahko dolgi, a ne predolgi. Krila pa so lahko kratka, a ne prekratka!”

Klub OZN

Zelo pomemben krožek na šoli je bil tudi klub OZN. Ukvarjal naj bi se z zunanjo politiko in oblikovanjem politicnega nazora mladih. Spomnim se sošolca, ki je pridobil v tem klubu precej samozavesti in retoričnih spretnosti, svoja prepričanja pa je utrjeval tako, da je med razpravo demokratično tolkel s pestjo po mizi.

Novoletne obdaritve

Spomnim se, da smo imeli v prvih dveh letnikih medsebojno novoletno obdaritev, ki nam jo je predlagala naša razrednicarka. Kupili smo darila dodoločene vsote, nato pa obdarili nakljucnega sošolca. Ne spomnim se, kaj sem podaril, dobro pa so mi ostala v spominu darila, ki sem jih dobil. Prvo leto mi je ena od sošolk podarila Žepni bonton (najbrž ni bila zadovoljna z mojim obnašanjem), drugo leto druga sošolka dve kolosalni, za moja leta skoraj pretežki knjigi: Umetnikov mladostni portret Jamesa Joycea ter Faulknerjevo Svetlobo v avgustu. Knjigi sta izšli v zbirki 100 romanov, ki se je proslavila s poceni izdajami svetovnih uspešnic. Brati ta dela je težko, prvič sem se srečal z modernim romanom in načinom pisanja, ki se mu pravi tok zavesti in ki smo ga obravnavali šele na koncu šolanja.

Glasba

Najpomembnejši vir zabavne glasbe je bil radio. Spomnim se, kako je Slovenija ob 16.10 utihnila in cakala reklamo za nek whisky, ki se je pričela s skladbo Beatlov I feel fine. Od drugih virov so nekateri imeli gramofone. Male plošče s po eno skladbo na vsaki strani so se vrtele z 45 obrati na minuto,večje longplejke pa na 33. Zelo redki so bili magnetofoni, ki so zapisovali glasbo na magnetni trak. Kasetofonov še ni bilo.

Moj najljubši vir novosti na glasbenem področju je bil radio Luksemburg. Na srednjem valu ponoči je bil presenetljivo čist, vrteli so lestvico angleškegaglasbenega časopisa New Musical Express. Ta lestvica se je nahajala tudi v reviji Stop, ki je prav tedaj pričela izhajati. radio sem poslušal pozno v noč, vadil angleščino in po šoli žvižgal uspešnice tri mesece prej, kot jih je pričel predvajati domači radio.

Pri pouku glasbe sem se srečal tudi z resno glasbo. Skupinsko poslušanje Smetane in Dvoržaka v razredu na razdrapanem gramofonu me tedaj ni pritegnilo.So pa nekatere zabavne glasbene skupine so priredile dele skladb in te priredbe so postale svetovne uspešnice. Spomnim se priredbe Mozartove Kleine Nacht Musik in Hačaturjanovega Plesa s sabljami. Danes poslušam glasbo ne glede na zvrst.

Šolski red in disciplina

Ob prihodu učitelja v razred smo vstali in tako pozdravili učitelja. Ta način je ostal še dolgo v navadi, izginil je z začetkom kabinetnega pouka in zaklepanja učilnic. Odnos do učiteljev je bil približno tak kot danes, čutili smo, da nas hoče vsak kar najvec naučiti in pripraviti na življenje. Ocenjevalo se je tudi vedenje, morebiten ukor je to oceno znižal. Ocene so seveda ostale zapisane v spričevalu.

Obstajala je hora legalis – po osmi uri gimnazijci nismo smeli biti zunaj, razen četrtošolci, ki so smeli na večerno kino predstavo. Tudi v lokale ni bilo dovoljeno zahajati. A ker prepovedano najbolj vleče, smo ta pravila seveda kršili in ne spomnim se, da bi bil kdaj kdo zaradi tega kaznovan.

Tudi kajenje v šoli je bilo prepovedano. Posledica tega je bila, da smo pričeli v srednji šoli kaditi skoraj vsi fantje (razen enega) in da sem se te ogabne razvade komaj odvadil skoraj trideset let kasneje. Kadili smo na stranišču in balkonu v drugem nadstropju, učitelji so nas tolerirali, ravnatelj pa je, preden je zavil v “kadilnico”, poslal v predhodnico kakega dijaka, rekoč: “Povej jim, da prihaja Kambic pogledat, ali kdo kadi.”

Maturantski ceremonial

Za maturo sem dobil novo obleko. Prebral sem maturantski govor, ki se mi je takrat zdel seveda imenitno sestavljen, v katerem sem povedal kaj o naših profesorjih, pa tudi o naših zanamcih. V maturantski ključ je naša genaracija inovativno zarezala svoje znamenje kar z motorno žago. Sledilo je še skupinsko slikanje – ena od sošolk je posebej izstopala, ker si je oblekla v Trstu kupljene vroče hlačke – nato pa v hotel na kosilo, pa v Semič v zidanico enega od sošolcev. Proti jutru pa iz Semica peš nazaj v Črnomelj. Zjutraj smo viseli na zoreči češnji ene od naših profesoric in zobali. Kondicije – take in drugačne – smo očitno imeli dovolj.

Matura

Maturitetni preizkus je potekal tri dni. Slovenski jezik in samoupravljanje z družbeno ureditvijo sta bila obvezna predmeta. Tretji predmet je moral biti matematika ali tuj jezik. Prva dva sta bila pisni del izpita iz slovenskega jezika in matematike. Izbral sem za tretji predmet matematiko in za četrti angleški jezik. Prva dva dni sta bila pisni del izpita iz slovenskega jezika in matematike, vse štiri ustne preizkuse pa smo imeli isti dan v dopoldanskem času. Po štirje dijaki smo se izmenjavali pred tričlansko komisijo, odgovarjali na postavljena vprašanja in se tudi poslušali med seboj. Čeprav je bil ta način precej naporen, je bil v primeri z današnjo maturo kratek in rezultate smo zvedeli cez nekaj dni. Sam sem bil s svojimi čisto zadovoljen: od 20 točk sem jih osvojil 16 in se skupaj s sošolko po uspehu uvrstil čisto na vrh.

Če bi moral izbirati med svojo in sedanjo maturo, bi izbral svojo. Naloge so sestavili in izpraševali moji učitelji, na katere sem bil navajen. Naloge zato seveda niso bile nič lažje, a rezultati so prišli bistveno prej, vseskupaj se mi je zdelo tudi precej bolj življensko in domače.

Za konec

Toliko zaenkrat o mojih gimnazijskih letih. Spominov je seveda še in ker ravno iz tega obdobja ne bledijo, se prav lahko zgodi, da bom sčasoma dodal še kaj. A za začetek je toliko kar dovolj.

20matura

Raziskovalne naloge v srednji šoli

Leta 1996 sem se udeležil  seminarja v Mariboru na temo raziskovalnih nalog v srednji šoli.  Predavatelj, takratni član komisij pri zagovorih raziskovalnih nalog v okviru Znanost mladini v Murski Soboti in kasnejši poslanec, nam je dal za nalogo izdelati seminarsko nalogo na to temo. Sam sem se lotil teme nekoliko satirično:
 

Raziskovalne naloge v srednji šoli

seminarska naloga
1.Namesto uvoda

Pred leti sem o raziskovalnih nalogah napisal ( a nikjer objavil) nekaj satiri podobnega.. Ob naslovu teme za seminarsko mi je kar odleglo: podturim tisto satiro za seminarsko, pa bo. Učitelj ima vendar tudi še kakšno drugo delo, kot je pisanje seminarskih nalog. Pa stvari niso tako preproste. Ob trikratni zamenjavi in desetkratnem formatiranju raznih diskov so odšle tudi bolj pomembne stvari in pravo čudo bi bilo, če bi tisti tekstek preživel .

A nekaj misli od tam se še vedno spomnim. Časi so se spremenili in ni več nujno, da je še katera aktualna. Pa vendar.

Najprej narobe svet. Učitelji z učenci raziskujejo, ljudje v institutih pa poučujejo. Pred leti so namreč v našem znanem insštitutu opremili računalniško učilnico ( najprej Spectrumi, nato PC-ji…) in se šli klasično poučevanje – prirejali so tečaje za malčke, kot bi jih lahko ( in jih tudi je) izvajala vsaka šola, ki da kaj nase. Je pa res, da je lepše zvenelo, če se je starš pohvalil v službi pred kolegi , da njegov nadobudni hodi že v inštitut.

Po drugi strani pa učitelja ni nihče usposobil za raziskovanje. Na faksu je slišal razne metodike in didaktike, a o raziskovanju ne duha ne sluha. Pokazali mu niso niti tega, kako abstrahirati podatke, ki so moteči za dosego cilja, da o znansvenih metodah dela ne govorimo. Tako so učitelji, kar se raziskovanja tiče, samouki. Ker vedo, da je med koncertnim violinistom in pouličnim goslačem majhna razlika, se z raziskovanjem ne ukvarjajo. Razen nekaterih, ki se tega ne zavedajo. Seveda pa se skoraj vsi ukvarjajo raziskovanjem, kako iz meseca v mesec in katere sorte semenski krompir naj kupijo naslednjo pomlad.

Tudi učenec ni ravno primeren subjekt za raziskovanje. Njegovo znanje je tako prisrčno borno, nepovezano, neuporabno, samo sebi v napoto, da se učencu zdi, da je najboljše, da vse skupaj mirno pozabi. V šoli presedi 6 do 7 ur, popoldne se pifla fiziko ali zgodovino ali angleščino ali piše nalogo in je nazadnje tako utrujen, da živi samo še zato, ker bodo čez dva meseca počitnice. Da imajo mladi veliko energije? Morali bi jih videti, kako med odmorom popadajo po tleh pred učilnico. Ko jih učitelj spusti v razred, popadajo na stole in ne morejo niti zbrisati table. Kakršno koli raziskovanje v obliki raziskovalnih nalog jim je deveta skrb. To seveda ne pomeni, da se z raziskovanjem ne ukvanjajo. Vendar ne v šoli, ne med tednom in ne pod učiteljevim mentorstvom.

Kljub temu se včasih zgodi ( po moji optimistični oceni v letih debelih krav okoli 2,5%), da učitelj iz zasede napade učenca in mu podturi temo, za katero on misli, da je primerna za raziskovalno nalogo. Učencu vneto razlaga, kaj naj bi odkril. Stvari, ki mu niso jasne, pove malo hitreje. Učenec vneto kima, kot da kaj razumel. Nato se zmenita za roke. In učenec prične z delom. In se mu zatakne prvič. Prave literature, od koder bi se dalo kaj prepisati, ni. Prične se izogibati mentorja. Dokler ga ta spet ne začopati in skupaj napol rešita prvi problem. Nakar se dogovorita za nove roke. Vmes so kontrolke, testi, maturitetni preizkusi, smučanje, ekskurzije, prazniki. Učencu se zdi, da bi mu učitelj moral dati status raziskovalca, da bi se malo považil z njim pred sošolci in kaj v miru prešprical. Učitelj mu je ta status pripravljen dati ob prvi priliki, ko bo zasumil, da se je učenec res spravil k delu. In čas teče.

Med prvomajskimi prazniki učitelj dokončno obupa. Usede se z učencem in skupaj napišeta nalogo. Odpošljeta jo tri dni po roku. Nato učitelj v nalogi opazi dve kardinalni napaki v metodi in petdeset tiskarskih napak. (Ti računalniki so pa res čudo tehnike. Napako lahko narediš z njim 10 krat hitreje, opaziš pa jo 5 krat počasneje). Ampak kar je, je. Še vedno mu ostane upanje, da komisija naloge ne bo prebrala. Z učencem uri taktiko zagovora naloge. Preigravata detalje možnih vprašanj.

Na področni predstavitvi gre vse gladko. Upokojeni profesor, ki je komisija, sicer postavlja neprijetna vprašanja, ampak nalog je premalo, zato gredo vse naprej na republiško srečanje v L.

V L. pa gre skoraj zares. Komisija sicer res ni prebrala naloge, a postavlja hodobno neprijetna vprašanja. Odneha šele, ko je kandidat čisto zmeden. Učitelj posluša zagovor in vprašanja in razmišlja, kako bo potolažil učenca. Za njim nastopita učenki, katerih mentor je doktor iz instituta. Mini, frizura, zvečilna, vse. Le zagovor šepa, šepa. Komisija jih raztrga. Učitelj si nekoliko oddahne.

Nato nastopijo fantje iz najbolj slavne gimnazije. Nalogo so seveda delali v najbolj slavnem inštitutu. Fantje so spekli superprevodnik. Prinesli so ga celo pokazat. Po receptu iz inštituta, kot bi kuhali golaž. Z materialom in napravami iz inštituta. Z ljudmi iz inštituta. Morda ga niti niso osebno spekli.

A nič ne de. Fantje imajo v rokah epruveto z dvojnim steklom, v katerem v tekočem dušiku levitira superprevodnik, in ravnokar zagovarjajo nalogo. Tudi to delajo po receptu, kot bi kuhali golaž. (“Vzamemo to in to ter mešamo, stiskamo, pečemo….in to je ta tabletka”). Komisija razneženo ploska. In fantje gredo na državno srečanje v S. (kaj niste pogruntali, da se kaj takega v novi državi ne more zgoditi?) Učitelju se porodi misel, da bi ravnatelja nažical za nakup nekaj litrov tekočega dušika. Kdo ve, kakšne raziskovalne naloge se da početi z njim.

In tako se učitelj in učenec srečno vrneta iz L. Ravnatelj v poročilo zapiše, da so imeli na šoli tudi eno raziskovalno nalogo. Učitelj sklene, da nikoli več. Kaj vendar je tako slabega v raziskovanju krompirja?

In vendar…

2.Raziskovalne naloge na naši šoli

Na naši šoli so se z raziskovalnimi nalogami učencev pričeli ukvarjati pred vsaj tridesetimi leti. Koliko nalog je bilo narejenih, nihče ne ve. V knjižnici jih ni. V zborniku, ki je izšel ob 50-letnici šole, raziskovalno delo mladih ni omenjeno. Pač nismo Oxford ne Angleži, da bi kaj dali na svojo tradicijo. Kljub temu, da kopiramo vse, kar je angloameriškega.

Naloge so bile v okviru Gibanja Znanost mladini in za Sklad Krkinih nagrad. Pogosta mentorja sta bila sedaj upokojena profesorica geografije Marija Jelenič ter profesor matematike Janez Kambič, dolgoletni ravnatelj Gimnazije Črnomelj.

Morda bo nova tehnologija rešila naše probleme s pozabljanjem. Zato je letos naš raèunalniški krožek na spletni strani šole evidentiral vse raziskovalne naloge. Naslov te strani je

http://www2.arnes.si/~ssnmcrnom5/sola/03.html

Tu so navedeni naslovi raziskovalnih nalog iz zadnjih petnajstih let. Tudi tale poskus seminarske se seli tja. Da se mi disk spet ne sesuje. Upam, da se Arnesov ne bo…

Ko jo mahnemo na regijsko srečanje, opazimo, da sosednja šola že nekaj let piše naloge v LaTeXu in veže v usnje. Ko omenim to doma, me čudno gledajo. A tudi mi napredujemo. Smo že pri plastični vezavi. In tiskalnik je laserski.

3.Namesto zaključka

Pred desetimi ali petnajstimi leti stopi v fizikalnico prvošolski mulc, slaven po tekmovanjih iz osnovne šole. Teža slave ga je zelo krivila. Med žvečenjem čik gume zamomlja, da bi meril nekaj v zvezi z ultrazvokom. Ko povem, da nimam nič takega, me pomilovalno pogleda in odbrzi.

Trije njegovi sošolci so se medtem pričeli ukvarjati z merjenjem spektrov. Obotavljaje se jim pridruži tudi mulc iz prejšnjega odstavka. Nalogo so naredili presenetljivo dobro in posneli so za tisti čas lepe spektre. Predstavitev so imeli na Spectrumu in ni dosti zaostajala za Mikromehko MočnoTočko. Njihovo predstavitev včasih pokažem uèencem še danes.

Z zgornjim mulcem sem potem poskušal še enkrat z raziskovalno, pa se mi je malo pred koncem spuntal in nisva nič naredila.

Leta so minevala, fant je zelo uspešno končal faks in postal mladi raziskovalec in sploh uspešen japi. Pa mi pride v roke zbornik s štipendisti neke slavne štipendije in med njimi najdem tudi zapis razgovora s tem fantom. Z zanimanjem ga preberem in presenečeno ugotovim, da ta japi misli, da je bila za njegovo raziskovalno pot pomembna ravno raziskovalna naloga v prvem letniku. Mentorja je sicer pozabil omeniti, ampak nihče ni popoln…..In namen je važen.

Morda je to del odgovora na vprašanje, zakaj se ukvarjati s tem. Kdo ve…

Ali je na Štajerskem kaj dobrega semenskega krompirja? V Beli krajini ga že dva tedna ni in trgovci pravijo, da ga letos ne bo več.

Črnomelj, 2.4.1998