Od jekla z redkimi kovinami, samurajskih mečev do PVD-prevlek

Objavljeno ,
Odgovori

Tale navdušujoč, sicer nekoliko skrajšan poljudno znanstveni članek o svojem delu je dr. Peter Panjan objavil 7.novembra 2025 v časopisu Delo. Meni pa se je zdela zdela vsebina preveč pomembna za objavo samo v dnevniku, pa sem ga poprosil za objavo tudi tu, splet je le bistveno bolj robusten medij. Ljubeznivo je pristal.

Vincenc Petruna

Ključen napredek civilizacije se je zgodil, ko je človek začel uporabljati orodja. Kako pomembno vlogo je imelo orodje pri razvoju civilizacije, ponazarja tudi dejstvo, da arheologi posamezne stopnje človeškega razvoja poimenujejo po materialih, iz katerih so ljudje izdelovali orodja in orožje (kamena, bronasta in železna doba).Železovo rudo so odkrili pred več kot štiri tisoč leti, a jo še dolgo časa niso znali uporabiti, saj v navadnih ognjiščih niso uspeli doseči temperature tališča železa, ki je okrog 1500 °C.

To jim je uspelo šele približno tisoč leti pred Kristusom, ko so bile narejene prve fužine na vpihovanje zraka. Zanimivo pa je, da so železove artefakte odkrili že v egipčanskih grobnicah. Raziskovalci pa njihov izvor niso pojasnili z morebitnim taljenjem železove rude, ampak naj bi le-ti izvirali iz asteroidov, ki so padli na Zemljo.

V starem veku so sicer najboljše jeklo izdelovali v Indiji in na Šrilanki iz železove rude, ki je bila posebna v tem, da je vsebovala nekatere redke zemlje. Že v sedmem stoletju pr. n. št. so takšno rudo pregrevali v plavžih, kjer so dosegli visoko temperaturo tako, da so v prezračevalni sistem lovili stalen monsunski veter. Njihovo izjemno kvalitetno jeklo je postalo poznano tudi na Kitajskem, Bližnjem vzhodu in rimskem cesarstvu. Vojska Aleksandra Velikega (356-323 pr. n. št.) je to odlično indijsko zlitino dostavila mojstrom kovačem v Damasku, ki so kvaliteto tega jekla s posebnim načinom kovanja dvignili na še višjo raven. Iz takšnega jekla so izdelali t. i. damaščanske sablje, ki jim zaradi ostrine in trpežnosti ni bilo para v srednjem veku. Po mnenju zgodovinarjev so takšne sablje bistveno prispevale k porazu križarjev na Bližnjem vzhodu, saj so mohamedanci z njimi kot za šalo prerezali oklepe križarskih vojakov. To orožje, ki ga je uporabljal tudi muslimanski vojskovodja kurdskega rodu Saladin (1137-1193), naj bi vzelo pogum celo Rihardu Levjesrčnemu (1157 – 1199), angleškemu kralju in pomembnemu krščanskemu poveljniku med tretjo križarsko vojno.

Med zgodovinskimi dokumenti, ki opisujejo postopke izboljšave orodnih materialov, je
zanimiv tudi zapis grškega meniha Theophilisa iz 11. stoletja, v katerem je opisal, kako so uspeli znatno utrditi površino mečev iz železa tako, da so ga segreli v žerjavici in ga nato pomočili v urin koze. Danes vemo, da je pri tem prišlo do difuzije dušika iz urina v železo in da so pri tem so v površinski plasti nastali zelo trdi železovi nitridi.

Pomembna izboljšava kvalitete mečev in ostalih rezil je uspela Samurajem, bojevnikom
srednjeveške in zgodnje moderne Japonske. Samuraji so jekleno palico med kovanjem
velikokrat prepognili (tudi več deset tisočkrat), zato je bilo sestavljeno iz velikega števila posameznih plasti. Dodatno izboljšavo kvalitete mečev so dosegli še s toplotno obdelavo le-teh. V ta namen so meč prekrili s slojem gline različne debeline in nato pregret meč potopili v hladno vodo. Konica meča, kjer je bila tanjša plast gline, se je ohlajala hitreje, tisti del meča, ki je bil prekrit z debelejšim slojem gline, pa počasneje. Na konici rezila so zato nastali majhni kristali (večja trdota), v notranjosti meča pa so nastali veliki kristali (večja žilavost).

Do znatnega napredka pri razvoju orodnih materialov je prišlo konec 18. stoletja, ko so se pojavili v industrijski proizvodnji prvi komercialni obdelovalni stroji na parni pogon. Ob tem pa se je pojavila potreba po čimbolj obstojnih orodjih. Tako se je pričel intenziven razvoj orodnih materialov in tudi postopkov njihove površinske obdelave. Prva ogljikova orodna jekla so bila narejena okrog leta 1800, njihova masovna proizvodnja pa se je pričela leta 1855.

Prvo legirano orodno jeklo je bilo narejeno leta 1868. Leta 1898 je bil prvič uporabljen postopek toplotne obdelave jekel. Na osnovi patenta Švicarja Schröterja iz leta 1923, so leta1927 v nemškem podjetju Krupp naredili prve rezalne ploščice iz karbidne trdine (WC-Co) s komercialnim imenom widia (akronim sestavljen iz nemških besed »wie diamant«). V šestdesetih letih pa so bile narejene rezalne ploščice iz kubičnega bor nitrida, kermetov, keramike in polikristaliničnega diamanta. Leta 1970 so bila narejena prva sintrana hitrorezna jekla. Danes gre razvoj orodnih materialov v smeri njihove priprave s tehnologijo nanoprahov.

Ko govorimo o orodjih, imamo v mislih rezalna orodja za obdelavo najrazličnejših
materialov, orodja za preoblikovanje kovinskih materialov (npr. globoki vlek pločevine, hladno in vroče kovanje kovin, tlačno litje Al- in Mg-zlitin, ekstruzija aluminija, stiskanje kovinskih prahov), orodja za preoblikovanje in brizganje plastike, orodja za proizvodnjo tablet v farmacevtski industriji. Orodja so torej osnova vsakršne industrijske proizvodnje. Od njihove obrabne obstojnosti sta v veliki meri odvisna produktivnost in stroški proizvodnje.

Pri razvoju orodnih materialov je ključnega pomena njihova velika trdota in žilavost. Ti dve zahtevi se v splošnem izključujeta; tako so trdi materiali krhki, medtem ko imajo žilavi materiali relativno majhno trdoto. Ker pa so tribološke lastnosti orodnih materialov (obrabna, korozijska in oksidacijska obstojnost, trenje, sprijemanje) odvisne zgolj od njihove površine, jih lahko spreminjamo z različnimi postopki površinske obdelave. Eden načinov utrditve površinske plasti, ki so ga prvič uporabili okrog leta 1920, je temeljil na difuziji dušika 10 do100 mikrometrov globoko. Naprednejše plazemske postopke nitriranja pa so se pričeli uporabljati leta 1930.

Obrabno obstojnost orodja lahko izboljšamo tudi tako, da na površino žilavega orodnega materiala nanesemo nekaj mikrometrov debelo trdo prevleko. Pri tem so poleg visoke trdote pomembne tudi dobra oprijemljivost prevleke na podlago, njena oksidacijska odpornost in kemijska stabilnost pri visoki delovni temperaturi orodja. Takšni so termični pršilni (sprej) postopki, ki se uporabljajo od leta 1900, naprednejši plazemski pa od leta 1955. V to skupino postopkov sodi tudi elektrolitski postopek nanašanja trdega kroma, ki so ga prvič uporabili leta 1925. Ker so elektrolitski postopki z vidika okolja in zdravja ljudi nevarni, se njihova uporaba opušča.

Revolucionaren napredek pri obrabni zaščiti orodij je bil narejen, ko so se pričeli uporabljati vakuumski postopki nanašanja zelo trdih keramičnih materialov na površino orodij. Prve takšne prevleke so bile leta 1969 s kemijskim postopkom nanašanja iz parne faze (Chemical Vapour Deposition – CVD). A je bila zaradi visoke temperature nanašanja njihova uporaba omejena le na zaščito orodij iz karbidne trdine. Površinsko zaščito orodnih jekel so omogočili šele fizikalni postopki nanašanja iz parne faze (PVD), ki temeljijo na naparevanju in naprševanju v vakuumu. Prvi tak postopek, ki je bilo naparevanje s t.i. katodnim lokom, je bil razvit v bivši Sovjetski zvezi že v šestdesetih letih. V zahodnem svetu pa se je ta postopek pojavil šele konec sedemdesetih let.

Uporabo vakuumskega (katodnega) loka za nanašanje tankih plasti je prvi predlagal in leta 1892 tudi patentno zaščitil, že slavni izumitelj Thomas Edison (1847-1931). Veliko let kasneje so ključne raziskave pri razvoju tehnologije nanašanja trdih prevlek s katodnim lokom naredili L.P Sablev in sodelavci z Inštituta za fiziko in tehnologijo (KIPT) v Harkovu v takratni Sovjetski zvezi. S tem postopkom so naredili plasti molibdenovega nitrida z mikro trdoto nekajkrat večjo od trdote najtršega orodnega jekla. Z njimi so znatno izboljšali obstojnost batnih obročkov dizelskih motorjev in povečali obrabno obstojnost rezalnih orodij.

Uspelo jim je narediti tudi prve diamantu podobne plasti. Te nove postopke so poimenovali tehnologija »bulat«, kar v ruščini pomeni damaščansko jeklo. Zaradi potencialne uporabe v vojaški in vesoljski industriji je delo na teh projektih potekalo v strogi tajnosti.

Na začetku sedemdesetih let so ameriški in sovjetski voditelji prišli do spoznanja, da je treba izboljšati medsebojno sodelovanje na gospodarskem in znanstvenem področju. Tako sta med sklenitvijo sporazuma SALT I maja 1972 ameriški predsednik Richard Nixon in sovjetski premier Aleksej Kosigin podpisala petletni sporazum med državama o sodelovanju na področju znanosti in tehnologije. Eden glavnih ciljev tega dogovora naj bi bilo srečanje ameriškega vesoljskega plovila Apollo in sovjetskega vesoljskega plovila Sojuz v zemeljski orbiti, kar se je julija 1975 zgodilo. V okviru teh pogajanj pa je bilo z ameriške strani veliko zanimanje tudi za tehnologijo »bulat«. Tako je leta 1980 licenco za tehnologijo »bulat« kupilo podjetje Multi Arc Vacuum Systems Inc., ki je kasneje svojo dejavnost razširilo v Nemčijo, Francijo in na Japonsko.

Prve PVD prevleke v Evropi

V zahodni Evropi so se trde prevleke za zaščito orodij pričele uporabljati leta 1969, ko sta švedsko podjetje Sandvik Coromant in nemško podjetje Krupp-Widia skoraj istočasno vpeljali CVD-postopek nanašanja trdih TiC-prevlek na rezalne ploščice iz karbidne trdine. V Evropi so prvi PVD-postopek, ki je omogočil nanos trdih prevlek na orodna jekla, patentirali v podjetju Balzers iz Liechtensteina. To podjetje je na pobudo liechtensteinskega kneza kmalu po koncu druge svetovne vojne, ustanovil dr. Auwärter iz nemškega podjetja Heraeus.

V povojni Nemčiji so veljale sankcije, gibanje je bilo omejeno, zato je bil Liechtenstein primeren kraj za mnoge nemške strokovnjake s področja visokih tehnologij. Tam ni bilo omejitev, pot v svet je bila odprta, pomembna je bila tudi bližina Švice. Izkušeni nemški raziskovalci so v podjetju Balzers vpeljali v proizvodnjo napredne postopke za nanašanje optičnih tankih plasti. Enako tehnologijo, ki je temeljila na naparevanju z elektronskim curkom, so kasneje uporabili tudi za nanos prvih trdih TiN-prevlek. Na industrijskem nivoju so leta 1979 to tehnologijo prvič uporabili v nemškem podjetju rezilnega orodja Gühring.

Začetki tehnologije trdih zaščitnih prevlek v Sloveniji

Pri nas je bil pionir raziskav na področju trdih PVD-prevlek prof. Boris Navinšek, vodja Laboratorija za tanke plasti in površine na Institutu »Jožef Stefan«. Na začetku osemdesetih let je v eksperimentalni napravi za naprševanje naredil prve prevleke TiN na rezalne ploščice. V doma skonstruirani napravi pa je bilo možno nanesti keramične prevleke TiN tudi na orodja s komplicirano obliko. Tako so bila že leta 1982 slovenski industriji na voljo prva doma narejena »zlata« orodja.

Prvi korak pri zaščiti orodij je bil narejen skupaj s profesorjem metalurgije Ladislavom Koscem, ki je na zaščito prinesel nekaj križnih vtiskačev iz ljubljanske tovarne vijakov »Tovil«. Drugi obiskovalec iz industrije je bil ing. Jože Berce iz »Elana«, ki je prinesel rezila za skobeljne glave. Vest o uspešnem preizkusu zaščitenih orodij se je hitro razširila. Med prvimi zanesenjaki iz industrije je bil tudi ing. Boris Gregorič iz »Iskre Avtoelektrike«.

Prvi uspešni preizkusi »zlatih« orodij v industrijski proizvodnji, so dali prof. Navinšku samozavest, da se je lotil ambicioznega projekta – postavitve Centra za trde prevleke (CTP). Prva zamisel je bila, da bi ta center opremili s profesionalno napravo lastne konstrukcije. Tako se je okrog leta 1983, kljub nekaterim pomislekom, izdelava takšne naprave tudi pričela. Vendar se je kmalu izkazalo, da bo to pretrd oreh, saj je bilo treba poleg zahtevnega vakuumskega sistema izdelati zmogljive izvire za naprševanje, zelo zahtevne visokonapetostne napajalnike za velike moči, najrazličnejše vakuumske komponente in kontrolne enote. Zato je prišlo do odločitve, da se gre sočasno v nakup profesionalne naprave podjetja Balzers. Nakup naprave je finančno izdatno podprlo podjetje Smelt, ki ga je takrat vodil Jože Žagar. K sodelovanju ga je pritegnil prof. Milan Osredkar. Tako je bil Center za trde prevleke slavnostno odprt 18. 12. 1985.

Na fotografiji (avtor fotografije Marjan Smerke) je posnetek z otvoritve Centra za trde prevleke v Domžalah dne 18. 12. 1985. Z leve proti desni stojijo: dr. Mirko Opara, tehnični direktor podjetja Smelt, prof. Boris Navinšek, vodja Odseka za tanke plasti in površine na IJS, Erik Vrenko, dipl. ing., minister za znanost, Andrej Marinc, dipl. ing., predsednik izvršnega sveta, dr. Viktor Dimic, pomočnik direktorja IJS in gosta iz podjetja Balzers.

Naša prva orodja, ki smo jih zaščitili s TiN trdo prevleko, ki ima značilno zlato barvo (avtor fotografije Marjan Smerke).

Sledilo je večletno trdo delo pri uvajanju te tehnologije v slovensko in jugoslovansko industrijo. A nova tehnologija je vzbudila več nezaupanja kot navdušenja. Da bi tehnologe v industriji prepričal za uporabo trdih prevlek TiN, je dr. Navinšek tudi po nekajkrat obiskal vsa večja podjetja s področja kovinskopredelovalne industrije v takratni Jugoslaviji, kjer je imel strokovna predavanja za njihove orodjarje. Tako je center že po nekaj letih pridobil več kot 600 industrijskih partnerjev. Danes v centru uporabljamo najrazličnejše postopke nanašanja trdih PVD-prevlek, s katerimi lahko pripravimo najnaprednejše trde prevleke.

Eden prvih večjih uspehov iz leta 1984, je bila uspešna zaščita pestičev, ki so jih v podjetju Iskra Avtoelektrika uporabljali za hladno preoblikovanje pesto sklopke alternatorja avtomobila (avtor fotografije: Marjan Smerke). Pri tem postopku, ki brez uporabe TiN prevleke ni bil izvedljiv, iz surovca v obliki diska (na sliki levo) s pestičem (v sredini slike) v nekaj korakih izdelajo pesto sklopko (na sliki desno). Brez uporabe trdih zaščitnih prevlek, ta postopek izdelave ni ekonomičen.

Na sliki je prikazana kolekcija rezalnih orodij in orodij za stiskanje prahov, zaščitenih z različnimi trdimi PVD-prevlekami. Pomemben dosežek naše raziskovalne skupine je bil prenos uporabe tehnologije trdih zaščitnih prevlek v farmacevtsko industrijo. Pokončne pestiče (na sliki v ozadju), ki jih izdeluje podjetje PHOS d.o.o. iz Parecaga pri Sečovljah, v novomeškem podjetju KRKA d.d. uporabljajo v proizvodnji tablet s stiskanjem prahov (avtor fotografije M. Smerke).

Napredne trde zaščitne prevleke, ki jih v Centru za trde prevleke uporabljamo za zaščito najrazličnejših orodij (foto: P. Panjan)

Sklep

Z uporabo zaščite orodij s trdimi PVD-prevlekami se je v industrijski proizvodnji znatno povečala produktivnost in zmanjšala poraba orodij, ter s tem tudi poraba strateško pomembnih redkih kovin. Zmanjšala se je tudi poraba energije, ter okolju in zdravju ljudi nevarnih hladilno-mazalnih tekočin. Orodja, zaščitena s keramičnimi prevlekami, so omogočila nove naprednejše postopke obdelave, kot so npr. visoko hitrostno obdelavo, suho obdelavo (tj. brez uporabe hladilno-mazalnih tekočin) in obdelavo najbolj zahtevnih materialov (npr. titanove in nikljeve zlitine, kompoziti). Takšne prevleke se uporabljajo tudi za zaščito strojnih delov, biomedicinskih implantatov in kirurških instrumentov. Trde PVD prevleke različnih barv, se od samega začetka uporabljajo tudi kot dekorativne zaščitne plasti (npr. ohišja ur, kopalniška oprema). TiN plasti se uporabljajo tudi kot difuzijske zapore v integriranih vezjih.

Danes lahko z gotovostjo trdimo, da pri razvoju trdih zaščitnih prevlek in njihovemu uvajanju v industrijsko proizvodnjo nismo veliko zaostajali za najboljšimi na svetu, saj je bil naš Center za trde prevleke med prvimi tovrstnimi centri na svetu. Na začetku devetdesetih let smo med prvimi na svetu v industrijsko proizvodnjo vpeljali prevleke CrN. Eden večjih uspehov je bil tudi ta, da smo že pred več kot dvajsetimi leti uspešno uvedli trde zaščitne prevleke za zaščito orodij za izdelavo tablet za farmacevtsko industrijo. Razvili smo tudi postopek za pripravo barvnih trdih zaščitnih prevlek. Pred petnajstimi leti smo v industrijsko uporabo vpeljali napredne trde zaščitne prevleke, ki so narejene na osnovi nanoplasti in nanokompozitov. Bili smo tudi prvi na svetu, ki smo sistematično raziskali vpliv rastnih defektov v trdih PVD-prevlekah na njihove tribološke, oksidacijske in korozijske lastnosti. O raziskavah na področju trdih zaščitnih prevlek smo poročali v več kot 100 znanstvenih člankih, ki so bili objavljeni v uglednih mednarodnih revijah. Pridobili smo tudi šest patentov in dve tehnološki izboljšavi.

Dr. Peter Panjan, vodja Odseka za tanke plasti na Institutu Jožef Stefan med letoma 1999 in 2013.

Blender

Objavljeno ,
Odgovori

Proti koncu svoje učiteljske kariere so se med mojimi dijaki množično pojavili mobilni telefoni, uvoženi iz Koreje in nato iz Kitajske, taki z zaslonom na dotik. Občasno sem jih malo za šalo, malo za res vprašal: “Kaj boste pa vi prodajali Kitajcem, s čim boste sodelovali v blagovni menjavi?” “Z metliško črnino,” so odgovorili kot iz topa. A potem smo pričeli malo računati…in račun se nam nekako ni izšel.

Precej let kasneje pa sem zaslutil, da bi tudi Belokranjci morda lahko imeli tekmovalnega konja. Za računalniško grafiko sem sicer slišal že prej, to področje se je, morda ravno zaradi računalniških iger, tako razvilo, da danes nastajajo z njo celi filmi, da o risankah ne pišem. Vsi se spomnimo T-Rexa v dežju iz Jurskega parka, v celoti ustvarjenega z računalniško animacijo in vključenega med igrani del filma. A prvi, ki je o njen razmišljal v zvezi z Belo Krajino in njeno srednjo šolo, ki je bil najbrž Zvonko Ivanušič, ki je takrat ravnateljeval. Poiskal je uveljavljene domače strokovnjake iz tega področja, uvedel v šolo krožek in si prizadeval, da bi šola dobila ustrezen program s to tematiko. Program so nekoliko nesrečno poimenovali igričarstvo ali ustvarjanje iger (iz angleške besede gaming), v bistvu pa gre za bistveno širšo vsebino, uporabno v vseh predstavitvah, kjer je potrebna grafična ponazoritev. Usluge računalniške grafike potrebujejo pravzaprav vsi, ki kaj predstavljajo ali prodajajo. Odobritve s strani šolskega ministrstva še ni, krožek pa še vedno deluje.

Pred kratkim sem izkoristil možnost sodelovanja na delavnici računalniške grafike, ki jo je vodil uveljavljeni strokovnjak Dušan Vukčevič v podjetniškem inkubatorju. Najprej je predstavil nekaj svojih izdelkov, narejenih samostojno ali v sodelovanju s kolegi preko luže. Gre za realistične, dovršene izdelke, ki bi jih nepoznavalec zlahka zamenjal s fotografijo, podroben pogled pa pokaže, da je v njihovem izgledu precej več. Nato smo spoznali enega od orodij za tako ustvarjanje, program Blender. Gre za obsežen in zelo zmogljiv program, začetnik se prav lahko izgubi med številnimi možnostmi, ki jih ponuja, njegovi izdelki pa prav lahko osupnejo. Uspelo nam je spoznati njegove osnovne lastnosti in izvesti celo nekaj animacij.

Začetnikom priporočam učenje uporabe tega programa tudi s pomočjo programov UI. V recimo ChatGPT ali DeepSeek podrobno opišemo, kaj bi radi naredili, pa lahko od njiju izvemo potrebno zaporedje ukazov. Uspeh je bolj gotov, če jim omenimo tudi verzijo Blenderja, ki ga uporabljamo.

Stvaritve Dušana Vukčeviča si lahko ogledate tu, njegovo predavanje o fotorealističnih animacijah pa tu.

Za konec bonbonček: orodje za izdelavo 3D prestavitev in animacij Blender je, kot večina najboljših stvari v življenju, čisto brezplačno. Staknete ga lahko s strani Blender.org. V tem oziru se pridružuje „must have and must know” programski opremi, ki bi jo vsaj mladi morali poznati: LaTeX, Geogebra in Python.

dr. Peter Panjan: Nekaj misli o poljanski narečni govorici

Objavljeno ,
Odgovori

Peter je domače gore list, iz Sodevcev v Poljanski dolini ob Kolpi. Maturiral je na črnomaljski gimnaziji leta 1975, študiral tehnično fiziko in na Naravoslovno tehnični fakulteti tudi doktoriral iz materialov. Zaposlen je bil na Institutu “Jožef Štefan”, med mnogimi hobiji pa se je ukvarjal tudi z poljanskim narečjem. Ljubeznivo mi je za ta blog odstopil tako članek kot zbirko čez 2000 besed tega narečja. Meni je to narečje domače in ljubo, saj sem ga poslušal na avtobusu vsa svoja šolska leta.

V.Petruna

Vrsto let sem si zapisoval tiste besede poljanskega narečja, ki jih ne najdemo v slovarju slovenskega knjižnega jezika. Prvo verzijo slovarja sem na teh straneh objavil pred dobrim letom dni. V preteklem letu sem slovar dopolnil s še nekaj sto besedami in ga »prečistil«. Zadnja verzija vsebuje 2122 »polanskih« besed. Zbrano gradivo je lahko osnova za nadaljnje jezikoslovne raziskave. Objavljam ga v upanju, da se bo v (bližnji) prihodnosti morda kdo od mladih šolajočih Poljancev ali kdorkoli drug ojunačil in bo v okviru (univerzitetnega) študija, na bolj strokoven način obdelal posebnosti naše poljanske narečne govorice. Zagotovo slovar ni popoln, zato bom vesel, če ga boste bralci dopolnili z besedami, ki sem jih spregledal, ali pa popravili tisto, kar je zapisano drugače, kot bi moralo biti. Pri tej raziskavi me je posebej zanimal izvor poljanskih narečnih besed, zato sem poleg ustrezne besede iz slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) dodal še vzporednice v srbohrvaškem in nemškem jeziku. Ugotovil sem, da je 918 besed nemškega izvora (nemške popačenke), 341 besed pa je srbohrvaškega izvora. Veliko je tudi besed, ki izhajajo iz slovenskega knjižnega jezika, a so popačene tako, da so samoglasniki zamenjani z drugim (glej tabele spodaj). V bistvu gre za hrvatizme, t.j. jezikovne prvine privzete iz hrvaškega v slovenski jezik. Najpogosteje se tako samoglasnik »o« nadomesti s samoglasnikom »u«, kot npr. voz=vuz, sonce=sunce, nos=nus, moka=muka. Nekatere od teh popačenih besed so tudi povsem identične hrvaškim, kot npr.: moški=muški, polno=puno, dolgo=dugo. Na podoben način se samoglasnik »e« spremeni v »a«, kot npr. steza=staza, tema=tama, pes=pas, dež=daž. Tretji sklop pa so tiste besede, kjer se samoglasnik »u« spremeni v »i«, kot npr.: gluh=glih, ključ=klič, suh=sih, obut=obit. Nekaj je tudi primerov, ko se samoglasnik »u« spremeni v »e«, kot. npr.: muha=meha, plug=pleg, kljuka=kleka, cunja=cenja. Spet v nekaterih drugih primerih se samoglasnik »i« spremeni v »e«, kot npr: pridiga=prediga, veriga=verega, krompir=kromper. Torej so vse popačenke povezane z zamenjavo enega od samoglasnikov. So pa tudi primeri (naštel sem 26 takšnih besed), ko se soglasnik »v« na koncu besede spremeni v »f«, kot npr.: žetev=žetef, mlatev=mlatef, krv=krf, kriv=krif. Nekaj besed, ki jih »Polanci« uporabljamo, pa so turcizmi, kot npr. bena (neumnica), brageše (platnene hlače), budala (neumnež), čoban (pastir), čorba (enolončnica), durati (trpeti), ekser (žebelj), harambaša (nasilnež).

Ker smo bili Slovenci vse od srednjega veka do prve svetovne vojne pod avstrijsko nadvlado, je bil vpliv uradnega nemškega jezika na govorico naših prednikov nedvoumno zelo močan. Veliko nemških besed so v naše kraje prinesli tudi krošnjarji, fantje, ki so služili v avstrijski oz. avstro-ogrski vojski, pa tudi slovenske služkinje, ki so delale pri nemških meščanskih družinah. Naši kraji so bili nemškemu vplivu še posebej izpostavljeni, saj je bila Poljanska dolina z zahodne in severne strani 600 let obdana z otokom nemško govorečih Kočevarjev. Kočevarji so se v te kraje priselili iz avstrijskih in nemških škofij Salzburg, Brixen in Freising, potem ko so kočevsko grofijo leta 1300 kolonizirali koroški grofje Ortenburški. Ti novi naseljenci so izkrčili prazna in z gozdom porasla zemljišča ter ustanovili mesto Kočevje (Gotsche) in podeželske vasi. Leta 1350 je cesar dal na razpolago še 300 družin iz Turingije v Nemčiji. V konec 19. stoletja je kočevsko etnično in jezikovno območje s 128 kvadratnimi kilometrov sestavljalo 176 vasi, organiziranih v 19 okrožij in 18 župnij. Štelo je okoli 26.000 prebivalcev. Marsikateri od teh Kočevarjev se je tudi priselil ali priženil v Poljansko dolino. O tem pričajo številni priimki nemškega izvora, ki so se ohranili do danes (npr. Verderber, Veber, Koce, Švegelj, Štaudohar, Šneler, Šterbenc, Šlajmar, Jonke, Šuštar, Lakner, Weiss, Rauh, Majerle, Kapš, Fugina, Šutej, Rupe). V strukturo našega jezika pa se niso vrinili le nemški germanizmi, ampak tudi posamezne fraze iz nemškega jezika. Tako npr. pogosto rečemo, da »ima nekaj za posledico«, kar je fraza, ki izhaja iz nemškega jezika »hat zu Folge«. Vsi pa vemo, da ne bo nobeden kmet rekel, da je npr. »mokro seno imelo za posledico crknjenega konja«, ampak bo to povedal bolj preprosto, kot npr. »konj mi je poginil, ker sem ga hranil z mokrim senom«. V starih časih je bil edini branik pred tujimi jezikovnimi vplivi katoliška cerkev. To še zlasti velja za čas protestantskega gibanja, ko smo dobili tudi prvo knjigo v slovenščini. V slovenščini so duhovniki pridigali, medtem ko je liturgija vse do drugega vatikanskega koncila na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja (torej še v času mojega otroštva), potekala v latinščini.

Nekatere nemške izposojenke so se udomačile predvsem na področju poimenovanja tehničnih izdelkov, kjer sploh ni bilo na voljo slovenskih izrazov. Še danes velja, da večina od nas v trgovini s tehničnim blago vpraša trgovca, če imajo npr. »šraufciger«. Potem ko prejmemo račun pa presenečeno ugotovimo, da smo pravzaprav kupili izvijač. Zanimiv je npr. naslednji stavek, v katerem so kar tri od štirih besed nemškega izvora: »Sfelšana feltna ima ohtar«, ali v prevodu »Poškodovano platišče opleta«. In še kratka anekdota, v katero je vključena nemška beseda za pločevino (der Blech). Po moževi smrti, se je neka teta v Poljanski dolini pohvalila pred znanci, češ koliko gasilskih medalj je v življenju prejel njen pokojni mož: »Eno zlato iz pleha, eno srebrno iz pleha in eno bronasto iz pleha«. Navzoči so se nasmihali, vendar kar povedala ženska je bila resnica. Tovrstne medalje so res iz »pleha«, le zelo tanka vrhnja plast (približno eno stotinko debeline lasu) je galvansko nanešena plast žlahtne kovine.

Srbohrvaške jezikovne prvine so prišle v našo narečno govorico skupaj z uskoški in hrvaški pribežniki v času turških vpadov. O teh pribežnikih še danes pričajo priimki, ki so zelo pogosti v Poljanski dolini (npr. Barič, Mašič, Mihelič, Rade, Prebilič, Mušič, Muhvič, Antič, Gerzetič). Pod njihovim vplivom so se pojavili tudi razni hrvatizmi. Iz teh časov izhajajo tudi razni turcizmi, ki so se vrinili v našo narečno govorico.

V mladih letih sploh nisem bil nadarjen za jezike in tudi danes nisem. A kako že pravijo: »Če sam ne znaš, učiš druge. Če pa ne znaš ne eno ne drugo, pa učiš kako bi bilo treba učiti«. Da sem se zdaj na stara leta vseeno lotil preučevanja poljanskega narečja, me je spodbudilo odkritje, da je naš sodevski rojak, župnik in etnolog Jurij Kobe Sodevski (1807-1858), imel kar pomembno vlogo pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. Kot sem na teh straneh že pisal, se je slovenski knjižni jezik oblikoval šele okrog leta 1850, ko so se pojavili prvi časopisi in revije v slovenskem jeziku (Rokodelske novice, Danica). S pojavom časopisov sredi petdesetih let 19. stoletja, pa se je pojavila potreba po pisanju v slovenskem knjižnem jeziku. V šoli smo se učili, da se je v tistih časih pojavilo gibanje »ilirizem«, ki se je pojavilo kot protiutež jezikovnemu germanizmu. »Iliristi« so si prizadevali oblikovati enoten jezik za vse južnoslovanske narode. Med podporniki ilirizma je bil na začetku tudi Jurij Kobe Sodevski, ki pa se je kasneje pridružil tistim, ki so zahtevali oblikovanje slovenskega knjižnega jezika. In ti so na koncu zmagali. Tako imamo danes slovenski knjižni jezik, ki je enakopraven vsem ostalim jezikom velikih narodov po svetu. Za ponazoritev prizadevanj Jurija Kobeta Sodevskega na področju za slovenski knjižni jezik, sem izbral del zapisa iz njegovih »slovniških pomenkov«, ki jih je leta 1847 objavil v Bleiweisovih Novicah. Ta njegov tekst objavljam tudi zato, da bo bralec začutil razliko med takratnim in današnjim slovenskim knjižnim jezikom. Tako je v zvezi z uporabo predloga »v« namesto »u« polemiziral s prof. Franom Metelko (1789-1860), avtorjem takrat objavljene slovnice slovenskega jezika:

»Tako ohole misli me Bog vari, da bi se jaz učenim slovenskim slovničarjem prištevati hotel; menim pa vender, da tudi manj učeni po razodevanju svojih med ljudstvom nabranih skušinj k zverševanju jezika u pomoč zmorejo biti. ……. Ozir razločnega pomena med predlogi ‘u’ in ‘v’ kakor tudi med njima sostavljenimi glagoli u gosp. Metelkovi slovnici na strani 111-145 navedeni mi je pomniti, da slovenski pisatelji »jurant and verba magistri«, kajti živa slovnica, to je, ljudstvo tega razločka nikjer ne dela. Beli Kranjci ne rabijo nikoli ‘u’, ampak vselej ‘v’, na pril.: v šolo, v cerkveno, vteči, vtopiti se, všteti se, vmreti, vbiti (tudi grmeti, gbiti); černi Kranjci se nagibajo u izgovarjanju k Serbom in pravijo: u šolo, u cerkev, uprašati, upreči, utisniti itd. Gospod prof. Metelko je poderl rečeno pravilo stavivši glagol ‘utkati’ u versto glagolov, ki s predlogom ‘u’ sostavljeni po njegovi dozdevi pomenijo ‘von’ in ‘bei’, kajti ‘utkati’ sigdar pomeni ‘einwerben’, nikoli pa ab- ali ‘beiwerben’, kakor ‘utek’ vselej ‘Eintrag’. Nadjati se je tedaj s polnim pravom, da bojo modri pisatelji slovenski pri tej nestanovitnosti posnemali pisatelje ilirske povsod pisanje ‘u’«.

Tudi poljansko narečje ni enotno. Lahko bi rekli, da se razlikuje od vasi do vasi. Mogoče še najbolj izstopajo Predgrajci, ki v svoji govorci namesto samoglasnika »e« uporabljajo »ej«, ki ga še posebej naglašujejo (npr. čez=čejz, zelje=zejle, pesa=pejsa, nisem=nejs, vavek=vavejk, lep=lejpo, pet-pejt, sreda=srejda). Njihova narečna govorica precej spominja na ribniško narečje, kjer pa se samoglasnik »e« spremeni v »aj« (npr. pet=pajt, veš=vajš). V zvezi s predgrajskim narečjem mi je prišla ne misel naslednja anekdota. Ko je starotrški župnik nekega predgrajskega fanta, ki je bil tisto leto pri birmi, vprašal da kako to, da ne prihaja več k maši, mu je ta odgovoril: »Gospud župnik, ja sem dal že vse čejz!«. Župnik mu na to odvrne: »Nič nisi ti dal še ‘čejz’. Tebe v življenju še vse čaka!«

Precej specifično narečje govorijo tudi v zgornji kolpski dolini, kjer se nedvoumno čuti kostelski vpliv. V njihovi govorici igra pomembno vlogo samoglasnik »i«, ki ga izgovarjajo na mehek način. Naj to ponazorim z izjavo nekega možakarja iz Bilpe, ki je svojo izkušnjo iz vojnih časov opisal z naslednjimi besedami »Bižat je sramovito, a je hasnovito«, ali v prevodu: »Bežati je sramotno, a je učinkovito«.

In še ena anekdota povezana z našo narečno govorico. Poljanski fantje so oponesli semiškim, češ da je njihova govorica čudna. Ti pa so jim odvrnili: »Kar tiho bodite. Je rekel zadnjič vaš starotrški župnik, da je pri ofri dubl se puno denara i iše eno puco vmes«, ali v prevodu: »Kar tiho bodite. Je rekel zadnjič vaš starotrški župnik, da je pri darovanju prejel veliko denarja in še en gumb vmes«.

Ker sem že dalnjega leta 1971 odšel zdoma, sem v veliki meri prenehal uporabljati poljansko narečje. Ga pa še vedno uporabljam, zlasti če se pogovarjam s sestro ali bratom. Kadar se »čijemo« (slišimo) po telefonu, takoj »prešaltamo« na našo »špraho«. Tudi moj sin, ki ni nikoli živel v Poljanski dolini ob Kolpi, me ob vsakem srečanju šaljivo nagovori (kar se hecanja tiče, se je očitno »hitil po tati«): »I kaj je sa?« (No, kaj je zdaj). Kadar pa me kdo, ki ni domačin vpraša, če mu povem kaj v našem narečju, po navadi povem naslednja tri stavke: »Zgibil sum rok i se spistil v jok« (Izgubil sem suknjič in se razjokal); »Kiliko je vira?« (Koliko je ura?); in »Ajte sa si sum!« (Pridite zdaj vsi sem).

Sestrin mož, ki ni domačin, rad pove, da moja sestra na poti domov v Poljansko dolino govori v slovenskem knjižnem jeziku do Vidma nad Brezovico. Tam pa da »prešalta« na narečno poljansko govorico. Spomnil sem se tudi anekdote o domačinki, ki je odšla od doma v Ljubljano in se tam kmalu »nalezla« mestnega narečja. Ko je med počitnicami prišla domov na kmetijo pomagat, se je po ljubljansko spakovala, zato grablje niso bile več grablje ampak »grabljce«, vile niso bile vile ampak »vilce«. Ko pa je med delom po nerodnosti stopila na grablje, jo je ročaj grabelj udaril po nosu in spomin se ji je v trenutku povrnil. Na ves glas je zavpila: »Vrag vam gmateri i grabljam!«

Poljansko narečje se je izoblikovalo skozi stoletja na (takrat) geografsko dokaj zaprtem območju Poljanske doline ob Kolpi. Včasih se je v tem narečju sporazumevalo skoraj dva tisoč prebivalcev te doline, danes pa ga uporablja le še nekaj sto ljudi. Prav je, da se to jezikovno izročilo ohrani zanamcem. Zato gre vsa pohvala članom gledališke skupine, ki delujejo v okviru Kulturnega društva Stari trg ob Kolpi, saj se v svojih predstavah trudijo ohranjati »pri življenju« naš poljanski narečni jezik.

Vsi pogovorni jeziki se z leti spreminjajo. S časom so se, zaradi spremenjenega načina življenja, nekatere besede v vsakdanjem pogovoru izgubile, pojavile pa so tudi nekatere nove. Danes so to predvsem izposojenke iz angleškega jezika, ki so povezane s sodobnimi informacijskimi tehnologijami.

slovar poljanskega narecja (2)Prenos

Avtobus

Objavljeno ,
Odgovori
Prvi avtobus, ki je vozil v šestdesetih in sedemdesetih na relaciji Črnomelj - Stari trg
Prvi avtobus, ki je vozil v šestdesetih in sedemdesetih na relaciji Črnomelj – Stari trg, je bil izdelek ljubljanske Avtotmontaže. Na fotografiji sprevodnik Jože Jerman, šofer Franc Šterbenc ter midva s sestro. Fotografirano na Miklarjih leta 1966.

Uvod in prvi poskusi

Večina mojih osnovnošolskih in srednješolskih dni je bilo povezanih z avtobusnim prevozom. 15 km, od tega 12 km po strmem, ovinkastem in slabo vzdrževanem makadamu dvakrat na dan, šest dni v tednu, kajti pouk je bil tudi v soboto. Iz nadmorske višine 508 m na 150 m in nazaj. No, uvedbo redne avtobusne linije iz Starega trga preko Brezovice in Miklarjev v Črnomelj sem prehiteval za dve, bolj natančno pa celo za štiri leta. Takole je bilo:

Od leta 1956 smo živeli na Miklarjih, leta 1959 pa bi moral v šolo, v prvi razred. Redne avtobusne povezave s Črnomljem ni bilo, edina zveza s Poljansko dolino je bil v tistih časih samo ob četrtkih razdrapani avtobus OM, ki je v prvi prestavi ropotajoč lezel v klanec med Bistrico in Miklarji. Vozil ga je šofer Slavo, druge dni pa najbrž kje na drugi relaciji. Naši družini ni preostalo drugega, kot da me za dve leti pošlje od doma, na Dvor pri Žužemberku k teti in očetovi mami, kjer sem končal prva dva razreda.

Pričetek avtobusne povezave Črnomelj – Brezovica – Črnomelj – Srari trg

Pred mojim tretjim razredom se je linija le vzpostavila. Avtobus je bil skoraj nov izdelek ljubljanske Avtomontaže. Vozil ga je legendarni šofer Franc Šterbenc, prvih nekaj let je imel tudi sprevodnika. Avtobus je iz Črnomlja vsak delavnik ob 5:00 zjutraj odpeljal preko Miklarjev do Brezovice, kjer se je srečal z avtobusom iz Starega trga v Ljubljano. Tu se je obrnil nazaj potem, ko so potniki iz Poljanske doline lahko prestopili za Dobličko goro ali Črnomelj. Ob 7:05 je na Miklarjih pobral prve šolarje in to nadaljeval vse do Črnomlja.

Prekinitev

Tako je šlo leto in pol, do srede mojega četrtega razreda. A ob polletju je avtobus nenadoma prenehal voziti, proga je bila ukinjena in očetu ni preostalo drugega, kot da poišče v Črnomlju družino, pri kateri sem bival drugo polletje. Iz tega obdobja se spomnim ogromnega kupa gramoza pred bivšo gostilno Kolbezen. Cesta proti Vinici se je namreč ravno pričela asfaltirati. Otroci smo ustvarili skakalnico na ta gramoz iz nekega kar visokega gradbenega odra. Skakali smo brez brez smuči in prava sreča, da se ni nihče poškodoval. V gramozu je bilo tudi nekaj pirita, posamezni kamenčki so se svetili kot zlato.

Trajna povezava

V poletju pred mojim petim razredom pa se je avtobusna povezava končno spet uredila. Veljal je enak vozni red kot pred polletno pavzo.
Mama me je vrgla iz postelje ob pol sedmih. Pol ure sem potreboval za toaleto, oblačenje in zajtrk, običajno mleko z zajetnim kosom kruha. Sledilo je zavračanje krav na paši, ki so silile na njivo s peso, in prisluškovanje avtobusu. Zaslišal se je že od Bukove gore sem in je trajalo vsaj pet minut, da se je prebil mimo Vražjega kamna in ustavil pred hišo. Cesta je še vedno makadamska, včasih je bila še slabša kot danes, kljub temu, da je cestar Albin ves svoj delovnik preživel na njej. Zato je avtobus vozil po tistih ovinkih počasi, pretežno v drugi ali tretji prestavi. Otroci smo spremljali vsak šoferjev gib in v vsakem trenutku vedeli, v kateri prestavi vozi.

Ob mojem vstopu v avtobus je bilo običajno v njem že nekaj potnikov iz Poljanske doline, sedeži spredaj so bili zasedeni. Nekateri so imeli zidanice v Doblički gori, drugi opravke v Črnomlju, pogost potnik je bil ravnatelj starotrške osnovne šole. Na Bistrici se je avtobus za pet minut ustavil pred gostilno, posadka je odšla na brezplačno kavo, marsikateri potnik pa tudi na požirek krepkega proti slabosti na ovinkih. Medtem je vzšlo jutranje sonce, vstopili pa sta tudi bistriški šolarki Mimica in Jožica, nekoliko mlajši od mene.

Vožnja

Več ljudi je vstopilo v Doblički gori na postaji z zanimivim imenom Hajka, med drugim tudi moja sošolca Stane in Jože, ljubkovalno Pepe. Skupaj smo zasedli zadnjih pet sedežev vštric tik ob zadnjih vratih avtobusa, kjer je bilo najbolj zabavno. Na Hajki smo v sončnem jutru tudi prvič zagledali megleno morje pod sabo, ki ga danes tako lepo fotka belokranjski fotograf Vinko Kukman. No, potopili smo se v to morje, sprejeli potnike in šolarje še na Griču ter se po serpentini pod vodovodnim zbiralnikom spustili v Dobliče. Tu so se napolnila tudi stojišča, do Črnomlja pa sta preostali še dve postaji.

Saj je bila nekje pribita neka tablica o maksimalnem številu potnikov, a vedno smo se peljali vsi. Posebej napeto je bilo v Kanižarici, kjer smo se vedno čudili, kako lahko sploh še kdo vstopi. Tu so vrata avtobusa včasih zapirali zunanji mimoidoči, odznotraj ni več šlo.

A tu smo prvič prišli na asfalt in šofer je preobremenjenemu avtobusu navkljub končno prestavil v peto prestavo, peljali smo se gladko, brez za makadam značilnega tresenja in rukanja. Tako smo ob tri četrt na osem srečno prispeli pred črnomaljski grad in imeli četrt ure časa za sprehod malo v hrib do takrat edine črnomaljske osnovne šole.

Povratek

Dopoldne je avtobus stal blizu železniške postaje, tam, kjer je danes električna polnilnica. Kadar me je mama poslala v valjčni mlin v bližini po pičo za piščance, sam se z deset kilogramsko vrečo vkrcal kar tam. Sicer se je avtobus ustavil še pred pošto, kjer je poštar vkrcal poštno vrečo za Stari trg, in seveda na glavni vstopni postaji pred gradom, kjer je bila neznanska gneča. Običajnim potnikom in šolarjem so se pridružili še tisti Črnomaljci, ki so imeli zidanice na Griču ali Doblički gori.

Nato pa v obrnjenem vrstnem redu kot zjutraj, potniki iz sicer nabitega avtobusa so večinoma izstopali. Obvezen postanek pred bistriško gostilno, malo po drugi uri naš izstop na Miklarjih, avtobus pa je pot nadaljeval v Stari trg in oddal pošto. Čakala ga je še pot nazaj, na Brezovici se je spet srečal z avtobusom iz Ljubljane v Stari trg, potniki so spet lahko prestopili. Ob tri četrt na šest je peljal mimo Miklarjev in bil malo po pol sedmi v Črnomlju.

Prav na začetku uvedbe linije so nekateri omamljeni potniki poskušali na avtobusu kaditi, a sta šofer in sprevodnik poskuse v kali zatrla, najbolj trmastim sta kar pomagala iz avtobusa. Podobno se je lahko zgodilo tudi potnikom, ki so v gostišču črnomaljskega gradu po kosilu nekoliko pregloboko pogledali v kozarec in skušali nato razgrajati na avtobusu.

Sam se sicer ne spomnim, a po pripovedovanju sestre so z našo mamo v tem avtobusu skoraj vsako pomlad pripotovali tudi piščanci in goske iz Karlovca, pa tudi mladi pujski v produšni jutasti vreči.

Potniki in posebnosti

Od potnikov mi je najbolj v spominu ostal mož zapuščenega videza težko določljive starosti, ki so ga klicali Sulc. Občasno se je vozil, sklepam, da ni bil iz Poljanske doline. Navzdol grede je bil prav redkobeseden, nazaj pa, ker si je malo popil, je občasno bruhnilo iz njega: “Ra-ta-ta-ta-ta, takole smo kosili belčke” in potem huronski, skoraj poblaznel smeh. Otroci smo se ga bali, kljub gneči je sedel na dveh sedežih. Sklepali smo , da je šlo za bivšega partizana, na katerega psiho so vplivale vojne grozote. Takih je bilo takrat še več.

Včasih je na Hajki vstopila tudi domačinka, starejša gospa kočevarskega porekla Liza, ki jo je sprevodnik obvezno pozdravil: “Liebe Liza, lustig sein, bolj si stara, bolj si fajn!” in gospa je kar zažarela.

Pozimi je na Miklarjih pogosto zapadlo tudi čez meter snega in takrat avtobus seveda ni vozil. Šolarji smo imeli nenadejane počitnice, sošolci so mi jih zavidali. Šele tretji dan popoldne smo najprej iz smeri proti Bistrici zaslišali brnenje, čez nekaj časa pa zagledali buldožer, ki je za sabo vlekel lesen, z železom okovan in s sodom nafte obtežen plug, za njim pa sta hodila hodila cestna delavca. Včasih so se ustavili pri nas in se malo pogreli, potem pa naprej proti Brezovici. In naslednji dan je avtobus spet vozil, splužena cesta pa je bila zaradi metrskega narinjenega snega ob robovih še najbolj podobna bob stezi.

Moja harmonika

V svojem šestem razredu sem dobil svojo drugo harmoniko, belo klavirsko znamke Hohner z 72 basi. Skoraj novo sta mi jo starša kupila v Podgori, kamor jo je prinesel zdomec iz Nemčije. Nadobudno sta me vpisala v glasbeno šolo, harmoniko sem vlačil v kovčku po avtobusu s seboj enkrat na teden, ko sem imel dogovorjeno uro pouka. Sprevodniku se je zdelo, da moram plačati dodatno prtljago in da se lahko odkupim le, če igram na avtobusu. Eno leto sem zdržal, potem pa se mi je uprlo in moje glasbene šole je bilo konec. Veselja nad igranjem pa nisem izgubil in včasih sta se mi na Miklarjih pridružila tudi vrstnika Franc Kovač s klarinetom ter Marjan Jerman z basom.

Stanko, Pepe in jaz smo redno zasedli zadnjo vrsto avtobusa s petimi sedeži, preostala sedeža pa rezervirali za prijatelje, ki so vstopali kasneje – in kasneje, ko je prišel čas, tudi za prijateljice.

Bližal se je konec osnovne šole, sam naj bi šolanje nadaljeval v kovinarski šoli. A imel sem srečo, na podlagi psihološkega testiranja naše generacije so črnomaljskim osmošolcem tisto leto sklenili podeliti štipendiji in eno so dodelili meni. Tako sem se lahko vozil z avtobusom v gimnazijo še štiri leta. Enkrat med tem so zamenjali avtobus z novim iz mariborske tovarne TAM, ki je avtobuse celo izvažala. Sprevodnik je tudi izstopil, vozovnice pa pričel prodajati šofer, tako da je avtobus na postajah stal nekoliko dlje časa.

Sam sem z vožnjami s tem avtobusom končal leta 1972, a v nasprotno smer. Izkoriščal sem jutranjo zvezo na Brezovici in prestop na starotrški avtobus, s katerim sem bil preko Kočevja ob 8:15 že v Ljubljani.

Konec povezave

V tem letu se je moja družina tudi preselila iz Miklarjev in sam sem čisto izgubil stik z avtobusom. Približno takrat je tudi zmanjkalo šolarjev iz Bistrice, pričeli so vstopati šele v Doblički gori. Graditi so tudi pričeli cesto iz gričkega okljuka preko Vrhgore v Strari trg, dobršen del prometa z osebnimi vozili se je preusmeril. Franc Šterbenc je na tej progi dočakal svojo upokojitev, nato pa so jo konec sedemdesetih ukinili. Zamenjal jo je šolski avtobus do Dobličke gore.

Ivanina pesem o tem avtobusu

Moja vrstnica iz Doblič, sicer naša pisateljica in pesnica Ivana Vatovec, se je prav v tem času tudi vozila v šolo s tem avtobusom.Tudi ona je opisala svoje spomine na ta avtobus, in sicer v romanih Kjer šelestijo breze in Odbleski Dobličice. Leta 2018 pa je izdala svojo pesniško zbirko Brezanke in v njej tudi pesem, z njej lastno pronicljivostjo in občutenostjo posvečeno prav temu avtobusu. Kot mi je sama napisala: ” … ne vem, napisana je bila v enem dahu, ko sem se spomnila nekega sončnega septembra in tistega mladega veselja na avtobusu, se je pesem kar napisala.” Ljubeznivo mi je dovolila, da jo objavim tu:

Ivana Vatovec
PESEM O AVTOBUSU

Tisti avtobus, moder in bel,
je na svojih cestah marsikaj doživel,
ko je po voznem redu ropotal skozi vas
in je tudi sekundo počakal, ko te je prehitel čas,
ustavil je kjerkoli, čeprav ni bilo napisa postaja,
ni bilo tako vse po predpisih, kakor se danes dogaja.

Tisti avtobus, moder in bel,
je le eno pomanjkljivost imel:
v njem je bil le en zadnji sedež za vso mularijo,
kar je včasih povzročilo pravo histerijo,
kajti bil je privilegij na njem sedeti
in se v dobri družbi petnajst minut vožnje lepo imeti.

Tisti avtobus, moder in bel,
me je – ne vem, zakaj, ali pač – povsem prevzel.
Morda zato, ker si tiste davne jeseni
vedno vstopal prvi vanj, da si prihranil sedež še meni,
tam zadaj, kjer mladež se je veselo imela,
kjer se je marsikatera rosna romanca začela.

Tisti avtobus, moder in bel,
se je za vekomaj v moje spomine ujel.
Ker si na tisti sončni septembrski dan
skrivoma stisnil mi skrbno zložen listič v dlan;
pa mi je v prsih zavalovalo,
kot bi se morje prelilo v obalo

Tisti avtobus, moder in bel,
skrivnosti je najine vase sprejel.
Ko listič sem ti z odgovorom dala,
ko sva oba tiste drobne metuljčke zaznala,
ko sva se srečala v sladkem dotiku oči,
ko čas ves brezčasen v prostoru molči …

Tisti avtobus, moder in bel,
po vseh teh letih najbrž ne bi verjel,
s kolikšno silo nas je zaznamoval,
s kolikšnim bogastvom nas je obdaroval.
Že davno je zarjavela njegova modra belost,
a še danes nosim v sebi njegov vonj in njegovo veselost.